Jedro

Ker lastni menici manjka bistvena sestavina „nepogojna obljuba plačila“, konkretna listina ne predstavlja pravnoveljavne menice. Takšna lastna menica je nična.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se tako spremeni, da se toženkini pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi iz prvega odstavka pod I. točko njenega izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 47859/2008 z dne 3. 9. 2008 razveljavi v kondemnatornem delu glede toženke tudi za znesek glavnice 19.022,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2008 dalje do plačila in glede izvršilnih stroškov, ter se zahtevek tožeče stranke tudi v tem obsegu zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženki povrniti 1.208,60 EUR njenih pravdnih stroškov prvostopenjskega postopka, 1.016,47 EUR stroškov pritožbenega postopka in 1.434,55 EUR stroškov revizijskega postopka – skupno torej 3.659,62 EUR pravdnih stroškov vsega postopka – v 15 dneh od prejema te sodbe, od tedaj dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je pod I. točko izreka odločbe razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 47859/2008 z dne 3. 9. 2008 v veljavi delno v razmerju do toženke S. M., in sicer glede zneska glavnice 19.022,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2008 dalje do plačila in glede izvršilnih stroškov v znesku 29,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od četrtega dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila, v preostalem delu pa da se izvršilni sklep razveljavi ter je toženka dolžna plačati tožnici znesek glavnice 19.022,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2008 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 14,59 EUR, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od četrtega dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila. Kar je zahtevala tožnica več ali drugače, je zavrnilo. Pod II. točko izreka odločbe je zaradi umika tožbe zoper toženca E. M. postopek v razmerju do toženca ustavilo, zaradi delnega umika tožbe zoper toženko S. M. zaradi plačila glavnice 19.022,82 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska glavnice od 17. 6. 2008 dalje do plačila pa je postopek v razmerju do toženke ustavilo v tem obsegu. Pod III. točko izreka odločbe je še odločilo, da je tožnica dolžna tožencu E. M. plačati njegove pravdne stroške, tožnica in toženka S. M. pa da nosita vsaka svoje nadaljnje stroške tega pravdnega postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka (4. vrstica) spremenilo tako, da se znesek 29,18 EUR nadomesti z zneskom 14,59 EUR. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženka je vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in s sklepom II DoR 331/2011 z dne 12. 7. 2012 revizijo dopustilo glede pravnih vprašanj: - ali izpolnjen obrazec trasirane menice, podpisan bianco, na katerem ni nepogojne obljube plačila podpisnika menice, predstavlja veljavno lastno menico; - ali je nepogojna obljuba plačila (plačam, bom plačal itd.) obvezna sestavina lastne menice in predpostavka njene veljavnosti in - ali je menica, v besedilu katere ni nepogojne obljube plačila, nična.

Navedbe revidentke

4. Toženka je zoper pravnomočno sodbo vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ker v predloženi menici ni nepogojne obljube plačila, je predložena menica po mnenju revidentke nična, kar je tudi v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča. Meni, da sta sodišči tako zmotno uporabili 107., 108. in 207. člen Zakona o menici. Opozori tudi na očitno pomotoma navedeno ime tožene stranke Su. M. namesto S. M. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

5. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6. Revizija je utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo (kar je prestalo pritožbeni preizkus in na kar je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano), da je toženka dne 9. 2. 2007 poleg menice podpisala tudi menično izjavo in pooblastilo za izpolnitev menice, iz katere izhaja, da se je toženka zavezala kot porok in plačnik za zavarovanje vseh sedanjih in bodočih terjatev, skupaj z vsemi obrestmi in stroški vred, iz vseh sedanjih in bodočih pravnih in poslovnih razmerij, ki jih ima tožeča stranka do E. M. Toženka je bianco menico podpisala kot trasant (izdajatelj).

9. Iz listine (A1) izhaja, da je bila menica izdana na meničnem blanketu za trasirano menico.

Značilnost lastne menice je, da pri tej menici izdajatelj sam nepogojno obljubi, da bo menico plačal ob dospelosti remitentu ali po njegovem nalogu drugi osebi. Zakon o menici v 107. členu kot bistveno sestavino lastne menice določa, med drugim tudi, da mora lastna menica obsegati „nepogojno obljubo, da se bo plačala določena vsota denarja“. Temu ustrezna je zato napotitev na tudi v Zakonu o menici s komentarjem(1) zavzeto stališče, da če se obrazec trasirane menice uporablja za lastno menico, se praviloma besedilo „plačajte za to“ spremeni v besedilo „plačam, bom plačal, plačamo“ ipd., ter da je za lastno menico značilno, da gre za obljubo, ne pa za nalog plačila, kot je to pri trasirani menici in je treba pri obrazcih, ki se uporabljajo za trasirano menico, spremeniti besedilo „plačajte“ v obljubo plačila „plačam“. V teoriji se zastopa stališče, da so takšne menice, pri katerih ni obljube, temveč nalog za plačilo, nične.

10. 108. člen Zakona o menici določa, da listina, v kateri ne bi bilo katerekoli izmed sestavin, naštetih v prejšnjem členu, ne velja za lastno menico, razen v primerih, ki so določeni v naslednjih odstavkih. Zakonska določba je jasna. Ker lastni menici manjka bistvena sestavina „nepogojna obljuba plačila“, konkretna listina (A1) ne predstavlja pravnoveljavne lastne menice(2). Takšna lastna menica je nična. Tudi 55. člen Obligacijskega zakonika določa, da je pogodba(3), ki ni sklenjena v predpisani obliki, nična, če iz namena predpisa, s katerim je določena oblika, ne izhaja kaj drugega. Zastavlja se vprašanje, ali je sklicevanje na formalno neveljavnost lastne menice s strani izdajatelja, ki se je formalne neveljavnosti le-te ob izdaji morda celo zavedal, v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Odgovor je nikalen(4). Bistveno je namreč razločevanje med menico kot vrednostnim papirjem, za veljavnost katerega je oblika bistvena, in menično obveznostjo dolžnika, ki jo menica šele vzpostavlja(5). Od obstoja jamčevanja je vprašanje izpolnjevanja meničnih formalnih pogojev neodvisno.

11. Ker je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je bilo treba reviziji toženke na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP ugoditi in odločiti, kot izhaja iz I. točke izreka.

12. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP je toženka upravičena tudi do povrnitve pravdnih stroškov vsega postopka. Odločitev o višini temelji na stroškovnikih na list. št. 68, 81 in 117, Odvetniški tarifi ter Zakonu o sodnih taksah (glej tudi list. št. 92 in 124).

Op. št. (1): Zakon o menici s komentarjem, avtor komentarja Šime Ivanjko, GV založba, Ljubljana 2001, str. 504-508. Op. št. (2): Takšna je tudi sodna praksa VS RS, npr. II Ips 683/2009, II Ips 806/2007. Op. št. (3): V skladu s 14. členom OZ se določbe tega zakonika, ki se nanašajo na pogodbe, smiselno uporabljajo tudi za druge pravne posle.

Op. št. (4): Baumbach, Heferwehl, Casper, Wechselgestz und Scheckgesetz, 23. izdaja Munchen: 2008, str. 110 in 384. Op. št. (5): ibidem, str. 110.