Jedro

Drži, da je tožnici na podlagi odločbe pritožbenega sodišča v zvezi s prvostopenjsko sodbo priznano trajanje delovnega razmerja za nazaj za ves čas nezakonitega prenehanja na podlagi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar pa to ne vpliva na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožnica v tem obdobju dejansko brezposelna. Zato je sodišče prve stopnje pravilno sledilo tožničini izpovedi in ob upoštevanju še drugih okoliščin (starost, invalidnost) tudi pravilno presodilo, da je tožnica težko zaposljiva oseba.

Nadomestilo plače je toženka tožnici plačala kot reparacijo za čas nezakonitosti odpovedi, katere namen je sanirati nezakonito stanje in za nazaj vzpostaviti položaj, kot če nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo. Namen denarnega povračila pa je nadomestilo namesto reintegracije delavca in ne gre za primerljive institute.

Pri odmeri denarnega povračila ni mogoče upoštevati dejstev, ki so nastala po datumu sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, saj se glede na določbo drugega odstavka 118. člena ZDR-1 upoštevajo (zgolj) pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba toženke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba tožnice se šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženki, naj tožnici plača 56.101,37 EUR nadomestila zaradi razveze pogodbe o zaposlitvi (pravilno: denarnega povračila) po 118. členu ZDR-1.1

2. Tožnica v pritožbi zoper navedeno sodbo meni, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi pravilno ugotovljenih dejanskih okoliščin obravnavanega primera denarno povračilo odmeriti v višjem znesku.

3. Toženka svojo pritožbo zoper navedeno sodbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov2 po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.).3 Navaja, da je dosojeni znesek denarnega povračila previsok. Sodišče prve stopnje je sprejelo izpoved tožnice, da je brezposelna od 1. 10. 2021 dalje, čeprav je po sodbi sodišča tožnici delovno razmerje prenehalo šele 7. 7. 2022, zato nasprotna ugotovitev sodišča prve stopnje ne drži. Meni, da bi bilo pri odmeri denarnega povračila treba upoštevati, da je tožnici že plačala reparacijo v višini devetih plač za obdobje od 1. 10. 2021 do 30. 6. 2022, kar pomeni, da bi skupaj z denarnim povračilom prejela kar 22 plač. Izpostavlja, da glede na odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) z dne 2. 2. 2022, s katero je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, od 21. 10. 2021 dalje ni več sposobna opravljati dela na delovnem mestu področni sekretar. To okoliščino bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati pri odmeri denarnega povračila, saj bo tožnica, če bo obveljala odločitev sodišča prve stopnje, prejela več, kot bi, če bi ostala zaposlena pri toženki. Prisojeno denarno povračilo je previsoko tudi zaradi višine tožničine plače. Pri odmeri bi bilo treba upoštevati še, da je tožnica invalidsko upokojena za štiri ure in da iz tega naslova uživa socialno varnost. Premajhno težo je sodišče prve stopnje dalo tudi okoliščini, da je bila tožnici priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za obdobje od 8. 7. 2022 dalje za čas 25 mesecev. Upoštevalo ni niti dejstva, da bo tožnica po prenehanju prejemanja tega nadomestila upravičena do delnega nadomestila v višini 80 % invalidske pokojnine. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se tožničine zaposlitvene možnosti poslabšujejo, saj je tožnica izpovedala, da je dobila eno ponudbo za delo od Zavoda RS za zaposlovanje (ZRSZ), drugih prošenj pa sploh ni poslala, kar kaže na to, da zaposlitve ni iskala. Dejstvo, da si je tožnica zaposlitev našla takoj po prenehanju delovnega razmerja s toženko, kaže na to, da bi si zaposlitev lahko našla, če bi si to želela. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da denarno povračilo zniža na tri do štiri plače, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Obe stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. Nasprotovali sta pritožbenim navedbam in predlagali zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.

5. Pritožba toženke ni utemeljena, pritožba tožnice pa se šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

K pritožbi toženke:

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi toženke. Po drugem odstavku 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno je ugotovilo dejansko stanje in sprejelo pravilno materialnopravno odločitev o višini denarnega povračila.

7. Tožnica je v delovnem sporu uveljavljala nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 15. 7. 2021, s katero ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi s toženko z dne 17. 3. 2021 za delovno mesto področni podsekretar. Pritožbeno sodišče je z odločbo opr. št. Pdp 681/2022 z dne 1. 6. 2023 prvostopenjsko odločbo opr. št. I Pd 464/2021 potrdilo v odločitvi, da je navedena odpoved nezakonita, spremenilo pa glede odločitve o reintegraciji tožnice in posledičnem trajanju delovnega razmerja ter obsegu pravic, tako da je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo s 7. 7. 2022 (datum prvostopenjske odločbe), trajanje delovnega razmerja in pravice iz njega pa priznalo do tega datuma. Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje zaradi odločanja o podrednem tožbenem zahtevku (o katerem še ni bilo odločeno) za denarno povračilo.4

8. Višino denarnega povračila sodišče v skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče na podlagi prvega odstavka istega člena delavcu prizna ustrezno denarno povračilo, in sicer v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženki zaposlena 22 let. V času po nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bila pri drugem delodajalcu zaposlena le krajši čas od 1. 9. 2021 do 30. 9. 2021, sicer pa je po presoji sodišča prve stopnje glede na invalidnost III. kategorije s časovnimi in stvarnimi omejitvami pri delu ter starost 61 let (roj. ... 1962) težko zaposljiva. Upoštevalo je še, da je toženka tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz očitno neutemeljenega razloga, in sicer zaradi kršitev delovnih obveznosti, ki naj bi jih tožnica storila v času bolniškega staleža. Denarno povračilo je odmerilo v višini 13 plač tožnice.

9. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnica po odločbi pritožbenega sodišča Pdp 681/2022 v delovnem razmerju pri toženki vse do 7. 7. 2022 in da zato ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica brezposelna vse od 1. 10. 2021. Drži, da je tožnici na podlagi omenjene odločbe pritožbenega sodišča v zvezi s prvostopenjsko sodbo priznano trajanje delovnega razmerja za nazaj za ves čas nezakonitega prenehanja na podlagi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in sicer od 1. 10. 2021 do 7. 7. 2022, vendar pa to ne vpliva na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožnica v tem obdobju dejansko brezposelna. Zato je sodišče prve stopnje pravilno sledilo tožničini izpovedi in ob upoštevanju še drugih okoliščin (starost, invalidnost) tudi pravilno presodilo, da je tožnica težko zaposljiva oseba.

10. Toženka se za znižanje denarnega povračila neutemeljeno zavzema na podlagi že plačanega nadomestila plače za obdobje od oktobra 2021 do vključno junija 2022. Nadomestilo plače je toženka tožnici plačala kot reparacijo za čas nezakonitosti odpovedi, katere namen je sanirati nezakonito stanje in za nazaj vzpostaviti položaj, kot če nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo. Namen denarnega povračila pa je nadomestilo namesto reintegracije delavca in ne gre za primerljive institute (prim. Pdp 234/2022). Trajanje reparacije pa tudi ni takšno, da bi utemeljevalo nižje denarno povračilo.

11. Neutemeljeno toženka uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri denarnega povračila upoštevati, da tožnica zaradi invalidske odločbe z dne 2. 2. 2022 od 21. 10. 2021 ni več sposobna opravljati dela na delovnem mestu področni sekretar, kar pomeni, da je s prvostopenjsko odločitvijo prejela več, kot če bi bila ves čas zaposlena pri toženki (da ji torej toženka ne bi podala odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Toženka bi navedeno kvečjemu lahko uveljavljala kot pritožbeni ugovor prvostopenjski odločitvi o reparacijskem zahtevku, ni pa navedenega dejstva mogoče upoštevati pri odločitvi o denarnem povračilu. S takšnimi pritožbenimi navedbami toženka ne more smiselno nasprotovati niti osnovi za odmero denarnega povračila, saj je sodišče prve stopnje kot plačo tožnice, izplačano v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, pravilno upoštevalo plačo 55. plačnega razreda skupaj s položajnim dodatkom, do katere je bila tožnica upravičena v času od 1. 10. 2021 do 7. 7. 2022 na podlagi sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 681/2022. Do nekonkretizirane pritožbene navedbe, da je tožnica upokojena za 4 ure in da iz tega naslova uživa socialno varnost, se ni mogoče opredeliti.

12. Pri odmeri denarnega povračila ni mogoče upoštevati dejstev, ki so nastala po datumu sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, saj se glede na določbo drugega odstavka 118. člena ZDR-1 upoštevajo (zgolj) pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja (prim. VIII Ips 60/2021). Tako sta neutemeljeni pritožbeni navedbi, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati denarno nadomestilo za čas brezposelnosti od 8. 7. 2022 dalje in delno nadomestilo v višini 80 % invalidske pokojnine za čas po prenehanju denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Enako ni mogoče upoštevati višine tožničine plače in na tej podlagi utemeljevati nižjega denarnega povračila. Za takšno stališče ni opore niti v zakonu niti v sodni praksi.

13. Ni mogoče slediti niti pritožbeni navedbi, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tožničine zaposlitvene možnosti poslabšujejo, saj tožnica zaposlitve sploh ni iskala. V zvezi s tem je bistveno, kot izpostavlja že sodišče prve stopnje, da tožnica zaradi svojega zdravstvenega stanja ni sposobna za iskanje zaposlitve, kar izhaja iz izvidov njenega psihiatra. Od ZRSZ pa je dobila zgolj eno ponudbo za zaposlitev, glede katere ni izpolnjevala razpisanih pogojev. Tudi sicer ni mogoče dvomiti v pravilnost presoje sodišča prve stopnje o težji zaposljivosti tožnice glede na njeno starost, invalidnost in zdravstveno stanje. Prisojeno denarno povračilo v višini 13 plač ob upoštevanju okoliščin obravnavanega primera ne odstopa od drugih primerljivih primerov iz sodne prakse.5

14. Ker niso podani niti s pritožbo toženke uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je to pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi tožnice:

15. Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe zajelo le odločitev o zahtevku za plačilo 56.101,37 EUR, ki jih je naložilo v plačilo toženki. O preostalem delu zahtevka do višine 15 plač tožnice, kot je bil postavljen na naroku dne 10. 6. 2022 (list. št. 147), v izreku ni odločilo. Če se odločba prve stopnje izpodbija zaradi tega, ker ni bilo odločeno o vseh zahtevkih, se pritožba šteje za predlog stranke, naj se izda dopolnilna odločba (tretji odstavek 327. člena ZPP v zvezi s 332. členom ZPP). Zato je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo, ki se nanaša na odločitev, ki je izrek sodbe ne vsebuje, štelo kot predlog za izdajo dopolnilne odločbe.

1 V izreku dajatvene sodbe sodišče naloži toženi stranki, naj opravi določeno dajatev (311. in 313. člen ZPP) - razen če gre za naložitev opustitve, dopustitve ali storitve - kar pomeni, da v izrek sodbe sodi le konkretna vsebina želenega pravnega varstva (v obravnavanem primeru navedba denarnega zneska, ki ga je toženka dolžna plačati tožnici), ne pa tudi dejanski temelj zahtevka (denarno povračilo) ali njegova pravna kvalifikacija (118. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Glej A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, leto 2006, komentar k 180. členu, str. 128. 2 Po vsebini zgolj zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. 3 Ki se v postopkih v delovnih sporih uporablja subsidiarno na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1;Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.). 4 Iz izreka navedene sodbe pritožbenega sodišča sicer izhaja še, da se pritožba tožnice v zvezi z zahtevkom za vzpostavitev delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 12. 2019 za obdobje avgusta 2021 šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Ker pa sta stranki v drugem sodnem sporu (I Pd 737/2022) sklenili sodno poravnavo, s katero sta se dogovorili, da ena do druge nimata nobenih medsebojnih obveznosti po sodbi pritožbenega sodišča Pdp 681/2022 v zvezi s prvostopenjsko odločbo kot tudi ne iz naslova delovnega razmerja, razen v delu, ki se nanaša izključno samo še na denarno povračilo po 118. členu ZDR-1, je prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo odločilo le še o denarnem povračilu. 5 Prim. Pdp 814/2017, Pdp 25/2016, Pdp 23/2016, Pdp 349/2016, Pdp 146/2022, Pdp 97/2023, VIII Ips 99/2018, VIII Ips 78/2018, VIII Ips 33/2015, VIII Ips 180/2017. Nižje denarno povračilo je utemeljeno zaradi nižje starosti delavcev oziroma krajše delovne dobe pri delodajalcu, kot velja za obravnavani primer.