Jedro

Listina, ki je podlaga za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, izgubi pomen, ki ga je imela v izvršilnem postopku, ter ima (le še) naravo dokazne listine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice do toženke v višini 2.517,39 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2004 dalje do plačila. Nadalje je ugotovilo, da ne obstoji terjatev toženke do tožnice v višini 2.760,00 EUR. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0008 I 2004/16030 z dne 27. 12. 2004, je obdržalo v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v znesku 2.517,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2004 ter v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 146,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2004 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da je toženka dolžna v roku 15 dni tožnici povrniti pravdne stroške v višini 396,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz pritožbenega razloga po 2. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, tako da izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči, podrejeno pa, da tožnici naloži plačilo pravdnih stroškov. Iz spisa je razvidno, da je na 1. naroku in pred tem že v ugovoru zoper sklep o izvršbi toženka predložila kot dokaz izpis kratkoročnih terjatev, nato pa v letu 2006 tudi poslala račun št. 41 z dne 31. 5. 2006, iz katerega je razviden obračun za opravljene storitve čiščenja pri tožnici. Delavke zaposlene pri toženki so dvakrat tedensko čistile stanovanjsko hišo in poslovni prostor tožnice od junija 2001 do maja 2004, kar po izračunu predstavlja 384 ur opravljenega dela. Tožnica ni obrazložila, zakaj računa št. 03/2004 ni vročila toženki, ta račun pa je izdelala za potrebe tega postopka. Za opravljene storitve zastopanja v zadevi II Pd 1286/2002 po zaključku postopka ni v 8 dnevnem roku predložila računa, iz razloga, ker je med obema strankama obstajal dogovor o kompenzaciji medsebojnih storitev. Dogovor o kompenzaciji je obstajal, saj je tožnica kompenzacijo pripoznala, kar izhaja iz spisa opr. št. VI P 1461/2006. Tožnica ni dokazala, da toženka ni opravila 384 ur čiščenja, nasprotno pa je toženka z zaslišanjem JŠ to dokazala. Če dogovora o kompenzaciji ne bi bilo, bi toženka mesečno pošiljala račune tožnici za opravljene storitve in enako bi to morala tožnica.

Na vročeno pritožbo tožnica ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prejelo 12.8.2010 vlogo pritožnice, ki je ni moglo upoštevati. Zadeva je že bila na seji senata; vloga pa je tudi prispela po poteku pritožbenega roka.

Protispisne so pritožničine navedbe, da je v spis predložila izpis kratkoročnih terjatev in račun št. 41, sploh pa tega ni storila do prvega naroka dne 26. 8. 2009, katerega se niti ni udeležila. Med spisovnim gradivom ni izpisa kratkoročnih terjatev toženke, račun št. 41 pa je pritožnica priložila šele v obravnavani pritožbi, torej prepozno (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da toženka tekom postopka ni predložila nobenega dokaza, ki bi utemeljeval njen pobotni ugovor. Pravilno je tudi stališče sodišča, da toženka ni točno specificirala višino pobotnega ugovora, kateremu se je tožnica protivila tudi po višini. Z v pritožbi ponujenimi podatki v zvezi s 384 urami dela v obdobju dveh let in pol je razpolagalo že sodišče prve stopnje, a zgolj ta podatek ne daje podlage za presojo utemeljenosti pobotnega ugovora. Toženka namreč ni podala trditev o tem, koliko ur dnevno je trajalo čiščenje, koliko tednov letno in kolikšna je bila cena urne postavke čiščenja.

Nepomembno za ugoditev zahtevku v predmetni pravdi je dejstvo, da toženki račun št. 03/2004 ni bil vročen. Listina, ki je podlaga za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, izgubi pomen, ki ga je imela v izvršilnem postopku, ter ima (le še) naravo dokazne listine. Ta listina pa je bila tožnici predložena v predmetnem postopku. Tudi sicer pa je bilo tožnici, glede na priložene listine (A3), poskušeno vročanje računa, a ga ni dvignila. Tako je neutemeljena navedba, da je bil račun izdan za potrebe te pravde. Dejstvo, da tožnica ni izdala računa za vtoževane storitve odvetniškega zastopanja v 8 dneh po koncu postopka pred delovnim sodiščem, ne omaja zaključka sodišča prve stopnje, da med pravdnima strankama ni obstajal dogovor o kompenzaciji odvetniških storitev in storitev čiščenja, kar sodišče izrecno pojasni. Sklicevanje na pripoznavo obstoja dogovora o kompenzaciji, ki naj bi ga tožnica podala v drugi pravdni zadevi, ne more vplivati na zaključke v predmetnem postopku. Nepotrebno je vztrajanje na stališču, da je toženka dokazala, da je opravljala storitev čiščenja pri tožnici, saj je sodišče to dejstvo izrecno ugotovilo. Kot rečeno toženka na ugovarjanje tožnice, da višina pobotnega ugovora ni izkazana, ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu. Dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje ne more omajati niti navedba, da bi toženka, ob predpostavki, da dogovora o kompenzaciji ne bi bilo, mesečno pošiljala račune za opravljene storitve, enako tudi tožnica kot odvetnica ni bila dolžna mesečno izstavljati račune.

Sodišče prve stopnje je torej popolno in pravilno ugotovilo pravnorelevantna dejstva in naredilo pravilen materialnopravni zaključek, da je tožnica dokazala obstoj svoje terjatve, nasprotno pa toženka obstoj svoje terjatve ni dokazala, zato je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo drugih kršitev določb postopka in tudi ne napačne uporabe materialnega prava, na kar pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.