Jedro

Po ZOR gre odškodnina za nepremoženjsko škodo le, če je škoda nastala v pravno priznani obliki.

Elementi civilnega delikta morajo biti izpolnjeni kumulativno. Ker je sodišče ugotovilo, da tožniku škoda ni nastala se utemeljeno ni ukvarjalo z vprašanjem ali je ravnanje tožene stranke dopustno, vzročno zvezo in odgovornostjo tožene stranke.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišče prve stopnje.

Tožeča stranka mora toženi povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 249.175,00 SIT, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka tožeči plačati znesek 20.000.000,00 SIT in pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi povrniti pravdne stroške v znesku 370.940,00 SIT.

Proti sodbi se je pritožila pooblaščenka tožnika in tožnik sam. Pooblaščenka v pritožbi zatrjuje obstoj vseh v Zakonu o pravdnem postopku predvidenih pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, podrejeno pa njeno spremembo in ugoditev tožbenemu zahtevku. V obrazložitvi pritožbe navaja, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, v kolikor pa jih vsebuje, pa so ti nejasni in v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku. Tožnik zatrjuje škodo, ki je nastala njemu osebno. Zavrnilna odločitev tožene stranke je bila namenjena njemu, ki da je sinova slabo vzgojil. Tožnik je prizadet tudi za sinova, ki sta postala predmet obračunavanja med njim in toženo stranko. Ni točna ugotovitev sodišča, da tožnik ne zatrjuje, da se čuti osebno razžaljenega. Nepomembno je, da je bil dopis naslovljen na tožnikovo ženo. Zavrnilni odgovor je tožnik razumel kot napad nanj kot roditelja. Tožena stranka ni uspela utemeljiti zavrnitve udeležbe njegovih otrok na taboru. Tožnik je nosilec pravic iz materialnopravnega razmerja. Za odškodninsko odgovornost zadošča nedopustno ravnanje in ni potrebno, da bi bilo dejanje s posebno normo prepovedano. Škodo predstavljajo duševne bolečine. Tožnik je predlagal postavitev strokovnjaka, ki naj se izreče o tožnikovem duševnem trpljenju. Sodišče se z vzročno zvezo ni ukvarjalo, čeprav je le ta del pravno relevantnega dejanskega stanja. Tožena stranka se ni ekskulpirala. Sodišče bi moralo v okviru pravil o materialnoprocesnem vodstvu poskrbeti, da se morebitne nepopolne navedbe tožeče stranke dopolnijo. Vprašanje katera dejstva so odločilna je odvisno od pravne kvalifikacije. Če sodišče stranke ne opozori na to, kako pravno presoja zadevo, stranke pa zato ne navedejo pravno odločilnih dejstev je s tem nedvomno kršena njihova pravica do izjavljanja in posledično prekršeno načelo materialne resnice, sodba pa je pomanjkljiva, zaradi česar se ne more preizkusiti.

Pooblaščenka tožnika je po izteku pritožbenega roka pritožbo dopolnila. Navaja, da je pridobila listino, iz katere izhaja, da je priča I. K. govorila neresnico zaradi česar so pomembna dejstva bila ugotovljena napačno. Pritožbi prilaga dopis tožnika z dne 2.11.1999 in odgovor L. M. z dne 4.11.1999. Tožnik v obširni pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba v posmeh pravni državi in izvedeni materialni resnici. Prvenstveno predlaga razveljavitev sodbe, podrejeno pa njeno spremembo in ugoditev tožbenemu zahtevku. Obrazložitev pritožbe pa ne vsebuje dodatnih navedb k pritožbi njegove pooblaščenke, ki bi bile odločilnega pomena, in ki bi zahtevale ločeno presojo njegove pritožbe.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pooblaščenka tožnika je pritožbo dopolnila po izteku v Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) določenega pritožbenega roka. Ker pa je v pritožbi navajala nova dejstva oziroma predložila nov dokaz je pritožbeno sodišče, v skladu z določbo 5. odstavka 363. člena ZPP, tudi to pritožbo vsebinsko obravnavalo kot pritožbo pooblaščenke tožnika (primerjaj dr. Jože Juhart, Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, stran 420).

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 498. člena ZPP pritožbi presojalo ob upoštevanju določb zveznega ZPP, saj je bila sodna odločba izdana še v času veljavnosti tega zakona.

Neutemeljen je pritožbeni očitek obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je odločitev utemeljilo s pravilnimi, popolnimi, logičnimi ter prepričljivimi razlogi, ki vsekakor omogočajo njen preiskus. Storjena pa tudi ni bila katera od drugih, po uradni dolžnosti upoštevnih, kršitev določb ZPP.

Sodišče prve stopnje je tudi materialno pravo uporabilo pravilno ter pravilno ter popolno ugotovilo vsa dejstva, ki so odločilnega pomena. Pritožbeno sodišče s sodbo sodišča prve stopnje v celoti soglaša. Glede na pritožbena izvajanja pa k njeni obrazložitvi še dodaja: Denarna odškodnina se po Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljnem besedilu ZOR) lahko oškodovancu prisodi le, če gre za poseg v pravno zavarovano dobrino v njegovi osebnostni sferi, ki mu povzroči škodo, v pravno priznani obliki. Medtem ko pri premoženjski škodi, razen nekaterih izjem, ni omejitev, pri priznavanju odškodnine za nepremoženjsko škodo velja, da so pravno priznane samo tiste škode, ki so predvidene v zakonu, kar pomeni, da gre oškodovancu odškodnina le, če je škoda nastala v pravno priznani obliki. ZOR priznava samo odškodnine za tisto škodo na nepremoženjskem področju, ki jo sam določa, ne pa za kakršnokoli škodo na nepremoženjskem področju; skratka, pravno relevantna je samo tista nepremoženjska škoda, ki jo kot tako priznava zakon. Tožnik zahteva od tožene stranke plačilo odškodnine za zatrjevane duševne bolečine, ki naj bi jih utrpel zaradi razžalitve dobrega imena in časti in s posegom v njegovo osebnostno pravico - sfero družinskega življenja. Materialnopravno podlago postavljenemu tožbenemu zahtevku predstavlja določba 200. člena ZOR, ki omogoča prisojo denarne odškodnine med drugim tudi za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve pravice osebnosti. Tožnik zatrjuje, da je bila s tem, ko je tožena stranka njegovima sinovoma odklonila udeležbo na naravoslovnem športnem taboru, prizadeta njegova čast in dobro ime. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da z dopisom tožene stranke z dne 26.6.1997, ki je bil naslovljen na tožnikovo ženo, v tožnikovo čast in dobro ime ni bilo poseženo. Vsebina dopisa za tožnika objektivno ni žaljiva in tudi ne kaže na žaljiv namen tožene stranke. Nikakršne opore nima sodišče za sklepanje o omaloževanju oziroma negativni sodbi tožene stranke o tožniku kot roditelju. Tudi, če je tožena stranka vpletla otroka zato, da bi obračunala s tožnikom, s tem svojim ravnanjem ni posegla v njegovo pravno varovano čast in dobro ime, iz česar tožeča stranka izvaja odškodninsko posledico in je predmet varstva po določbi 200. člena ZOR. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da z zatrjevanim dopisom niti delovanjem tožene stranke čast in dobro ime tožnika nista bila prizadeta in zato nima legitimacije za uveljavljani tožbeni zahtevek. Glede na navedeno je neupoštevna pritožbena navedba, da tožena stranka ni uspela utemeljiti zavrnitve udeležbe obeh otrok na taboru in da se ni ekskulpirala. Ker je sodišče ugotovilo, da z delovanjem tožene stranke ni bilo poseženo v čast in dobro ime tožnika, torej, da mu škoda ni nastala se z resničnostjo dejstev v dopisu in razlogi za njihov zapis utemeljeno ni ukvarjalo. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tožniku škoda nastala mu ni bilo treba ugotavljati obstoja ostalih elementov odškodninskega delikta, saj morajo biti vsi elementi (škoda, nedopustno ravnanje, vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem in odgovornost na strani povzročitelja škode) izpolnjeni kumulativno. Če manjka le eden od naštetih elementov, ni odškodninske odgovornosti.

Pritožbeno sodišče povsem soglaša tudi z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni opredelila posega tožene stranke v, z ustavo, varovano pravico osebnosti, to je, da naj bi posegla v nedotakljivost tožnikovega družinskega življenja. Določba 298. člena ZPP sodišču prve stopnje ni nudila podlage, da bi od tožeče stranke zahtevala kakršnokoli dopolnjevanje navedb o obstoju kateregakoli elementa odškodninskega delikta. Povsem jasno je, da tožeča stranka tožbeni zahtevek izvaja iz določbe 200. člena ZOR. Tožeča stranka je tista, ki mora navesti dejstva, glede vseh elementov odškodninskega delikta, saj je le tako in na tej podlagi možna pravna opredelitev spora. Na podlagi določbe 298. člena ZPP sme sodišče od strank zahtevati le pojasnilo k že zatrjevanim dejstvom ne more pa zahtevati dopolnitve navedb na podlagi katerih bi šele moglo določeno delovanje opredeliti kot škodno. Skratka, zatrjevanje dejstev, ki so potrebna za konkretizacijo zakonskega dejanskega stanu je stvar stranke in ne sodišča, saj bi sicer sodišče preseglo svojo funkcijo sojenja. Neupoštevno je tudi v dopolnitvi pritožbe navajano novo dejstvo, saj vprašanje resničnosti v dopisu zatrjevanih dejstev ni bilo predmet presoje sodišča. Po navedenem se pokaže, da niso podani v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi. Ker tudi ni izpolnjen nobeden od tistih razlogov, na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o zavrnitvi pritožbe obsega tudi odločitev glede pritožbenih stroškov. Temelji pa na določbi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 166. člena ZPP in je posledica dejstva, da tožeča stranka s pritožbo ni bila uspešna. Dejstvo, da tožeča stranka s pritožbo ni uspela je razlog tudi odločitvi, da mora nasprotni stranki povrniti stroške, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo. Ti stroški obsegajo nagrado pooblaščenemu odvetniku, ki je bila odmerjena po Odvetniški tarifi in pa sodno takso, ki je bila odmerjena po Zakonu o sodnih taksah.