Jedro

Negotovost delodajalca glede bodočega obsega naročil ne predstavlja zakonitega razloga za sklenitev PZ za določen čas, zato se skladno s 54. členom ZDR šteje, da je sklenjena PZ za nedoločen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje 31.5.2003 ni zakonito prenehalo in ji še vedno traja. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpisati delovno dobo v delovno knjižico, z njo skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plačati nadomestilo plače, zmanjšano za sredstva, ki jih je tožeča stranka prejela na Republiškem zavodu za zaposlovanje iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, in plačati druge prejemke iz delovnega razmerja, kot če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

18. dne v mesecu za pretekli mesec, ter druge pravice iz delovnega razmerja, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 179.992,00 SIT pravdnih stroškov, z nakazilom na transakcijski račun Območne organizacije ZSSS v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.10.2004 dalje do plačila, da ne bo izvršbe.

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004). Predlaga, da se izpodbijani del sodbe razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, da so razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Tožena stranka je dokazala, da je obrat v T. izdeloval varovalke izključno za tujega naročnika, ki je sproti napovedoval obseg naročil. Zato je določeno številov delavcev v tem obratu zaposlila za določen čas, saj vnaprej ni mogla vedeti, v kakšni meri bo sodelovanje potekalo. Število zaposlenih je nihalo od 29 do 37, torej ni bilo neprestano zaposlenih okoli 30 oseb, kot je ugotovilo sodišče. Naročila so nihala tedensko in mesečno tudi do 100 %. Priča B. M., ki ga sodišče brez utemeljenega razloga ni zaslišalo, bi vedel izpovedati vse o naročilih in dejanski izdelavi oz. prodaji naročenih izdelkov. Sodišče je prezrlo izpoved J. B. na naroku dne 27.10.2004 o tem, da je tožena stranka že dve leti vedela, da partner pri izbiri strateškega partnerja mogoče ne bo izbral nje, kar se je junija 2004 izkazalo za resnično. Tožena stranka je bila zaradi negotove prihodnosti (sprotna in spreminjajoča se naročila) prisiljena delo opravljati z zaposlovanjem delavcev za določen čas. Tožnica je na naroku 27.10.2004 izjavila, da je nameravala izkoristiti porodniški dopust s skrajšanim delovnim časom do septembra 2004. Če ji delovno razmerje ne bi prenehalo

31.5.2003, bi ji bila tožena stranka dolžna do septembra 2004 plačevati le štiriurno delovno obveznost, ostalo plačo pa Center za socialno delo. V zvezi z odločitvijo o stroških navaja, da je do njihove povrnitve lahko opravičena le stranka v postopku, območna organizacija ZZS Z. pa se ni izkazala kot upravičeni prejemnik.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v okviru pritožbenih razlogov in pri tem na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke

2. odstavka 339. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje navedenih postopkovnih kršitev ni storilo, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je presojalo, ali je bilo enajst zaporedno sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas med tožnico in toženo stranko (v času od 16.8.2000 do 31.5.2003) sklenjenih zakonito. Kot razlog za njihovo sklenitev je bil naveden povečan obseg dela. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zgolj zapis "povečan obseg dela" namesto "začasno povečan obseg dela" kot je dikcija zakonskega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz 5. alinee 17. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93) oz. iz 3. alinee 1. odstavka 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/02, Ur. l. RS št. 42/02), še ne pomeni, da so bile pogodbe o zaposlitvi sklenjene v nasprotju z zakonom. Zato je dokazni postopek pravilno izvajalo v smeri ugotovitve, ali je bil dejanski razlog za sklenitev spornih pogodb o zaposlitvi res začasno povečan obseg dela, kot je to zatrjevala tožena stranka.

Po 1. odstavku 18. člena ZDR/90 se namreč šteje, da je bilo sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, če se iz razlogov, ki so na strani delodajalca, sklene delovno razmerje za določen čas v nasprotju z zakonom. Tudi ZDR/02, ki je veljavna podlaga glede sklenitve zadnjih dveh pogodb o zaposlitvi (z dne 3.1.2003,

28.4.2003), vsebuje tovrstno določbo v 54. členu, po kateri se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo. Namen obeh določil je sankcioniranje navideznega sklepanja delovnega razmerja oz.

pogodb o zaposlitvi za določen čas.

Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka, v katerem so bili izvedeni vsi potrebni dokazi, pravilno ugotovilo, da pogodbe o zaposlitvi niso bile sklenjene zaradi začasno povečanega obsega dela, ampak zaradi običajnega, pričakovanega obsega dela. Pri obrazložitvi sodbe ni storilo kršitve iz 14. tč.

2. odstavka 339. člena ZPP, kot to uveljavlja pritožba, saj sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni niti niso med seboj v nasprotju. Ugotovilo je, da pri toženi stranki v spornem obdobju in tudi po 31.5.2003 (datum tožničinega prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki) ni prišlo do večjih odstopanj v številu zaposlenih oz. je v povprečju zaposlovala približno enako število delavcev. Če bi šlo za začasno povečan obseg dela, ne bi prišlo do sklenitve tolikšnega števila pogodb o zaposlitvi v daljšem časovnem obdobju. Tožena stranka torej ni dokazala, da je bil dejanski razlog za sklepanje posameznih pogodb o zaposlitvi za določen čas začasno povečan obseg dela. Pač pa iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da so bile sporne pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene zaradi ekonomskega rizika poslovanja, ki je povezan z negotovostjo, ali bo delodajalec obdržal poslovnega partnerja ali ne. Negotovost glede sprotnih naročil pa ne predstavlja zatrjevanega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas niti ne predstavlja katerega drugega izmed zakonsko dopustnih razlogov za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas. Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da je tožena stranka s tožnico sklenila delovno razmerje za nedoločen čas, da ji torej delovno razmerje z dnem izteka zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni prenehalo.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o nadomestilu plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja upoštevati tožničino izjavo, da je imela namen izkoristiti pravico do dela s krajšim delovnim časom do otrokovega tretjega leta, to je do septembra 2004. Izjava, ki kaže zgolj na strankin namen v prihodnosti, ki ni bil realiziran, ne more biti pravno relevantno dejstvo za odločitev o zahtevku iz naslova reparacije za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da organizacija ZZS Z. ne more biti upravičeni prejemnik tožničinih stroškov postopka, ker ne gre za stranko v postopku. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je toženi stranki naložilo plačilo tožničinih stroškov omenjeni organizaciji, sledilo ravno zahtevi tožnice.

Ker takšna zahteva stranke o načinu plačila stroškov postopka ni nedopustna, ji je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani (ugodilni) del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP krije sama svoje pritožbene stroške.