Jedro

Če tožena stranka v zvezi s tožbo izda nov akt, s katerim v celoti zgodi tožniku in odpravi tudi prvostopni sklep o prisilni izterjavi davčnega dolga, sodišče prve stopnje pa izdajo novega akta prezre, je bistveno kršilo pravila postopka, ker ni upoštevalo določbe 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. Zato se na podlagi 1. odstavka 75. člena ZUS v takem primeru sodba sodišča prve stopnje razveljavi, tožba pa zavrže, ker stranka nima pravnega interesa za izpodbijanje upravnega akta, ki ga ni več.

Izrek

Izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 14.12.2000, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Davčnega urada C. z dne 8.8.2000, s katerim je prvostopenjski organ v ponovnem postopku uvedel zoper dolžnika prisilno izterjavo dolga.

Sodišče prve stopnje je odločbo tožene stranke odpravilo, ker obračunane akontacije prispevkov za leto 1993, 1994, 1995, 1996, 1997 in 1998 niso mogle postati izvršljive, ker niso bile pravilno vročene davčnemu zavezancu, zato ne morejo predstavljati seznama zaostalih obveznosti dolžnika, kot ga je določal 2. odstavek 44. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP).

Zoper prvostopno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Opozarja, da je prvostopno sodišče verjetno spregledalo, da je v obravnavani zadevi tožena stranka v zvezi s tožbo v upravnem sporu spremenila svojo prvotno odločbo, napadeno s tožbo, in z odločbo z dne 8.3.2001, odpravila svojo prvotno odločbo z dne 14.12.2000 na podlagi 273. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 52/02) ter tudi sklep prvostopnega organa z dne 8.8.2000. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zavrže tožbo, ker je bila po njenem mnenju z izdajo izpodbijane sodbe kršena določba 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po pregledu sodnih in upravnih spisov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče v upravnem sporu presojalo zakonitost odločbe tožene stranke z dne 14.12.2000, ki pa jo je tožena stranka v zvezi z upravnim sporom na podlagi 273. člena ZUP spremenila tako, da jo je odpravila in hkrati odpravila tudi sklep prvostopnega organa, in sicer je to storila s svojo odločbo z dne 8.3.2001. Glede na to torej prvostopno sodišče ni moglo več presojati zakonitosti odločbe tožene stranke z dne 14.12.2000, temveč bi moralo v skladu s 37. členom ZUS tožnika pozvati, da mu v 15 dneh sporoči, ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja tudi na spremenjeni oziroma novi upravni akt. Tega pa prvostopno sodišče ni storilo. Je pa pritožbo tožene stranke poslalo pravni zastopnici tožnika, ki jo je po podatkih sodnih spisov prejela 17.11.2003, vendar nanjo ni odgovorila.

Glede na takšno stanje stvari pritožbeno sodišče meni, da je sicer tožnik ob vložitvi tožbe imel pravni interes za izpodbijanje odločbe tožene stranke z dne 14.12.2000. Ko pa je tožena stranka v zvezi z upravnim sporom zoper odločbo z dne 14.12.2000 izdala dne 8.3.2001 novo odločbo, s katero je odpravila svojo prejšnjo odločbo z dne 14.12.2000 in prvostopni sklep z dne 8.8.2000, s čemer je v celoti ugodila tožnikovemu tožbenemu zahtevku, je prenehal tožnikov pravni interes za izpodbijanje prvotne odločbe tožene stranke z dne 14.12.2000. Te odločbe namreč ni več bilo, prav tako tudi ne prvostopnega sklepa. Ker pa je bila ta rešitev za tožnika ugodna in je v celoti izpolnila njegov tožbeni zahtevek, je po presoji pritožbenega sodišča njegov pravni interes za tožbo prenehal z dnem, ko je prejel odločbo tožene stranke z dne 8.3.2001, saj si svojega pravnega položaja od tega dne dalje s tožbo ne bi mogel izboljšati. Zato bi moralo prvostopno sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS tožbo zavreči, saj upravnega akta, ki je posegal v tožnikovo pravico, ni bilo več.

Po določbi 1. odstavka 4. člena ZUS je namreč upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta. Tožnik mora imeti torej pravni interes za izpodbijanje akta. To pa pomeni, da mora biti izkazana tudi možnost, da si tožnik v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku izboljša svoj pravni položaj. Pravni interes mora tožnik izkazovati ves čas upravnega spora, na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, torej tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 75. člena ZUS s tem sklepom razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in zavrglo tožbo, ker je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje prekršena določba 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.