Jedro

Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne tudi ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da zadržankino odklanjanje hospitalnega zdravljenja nima realne podlage in ne odraža njene prave volje in razumske odločitve, pač pa je očitno vpliv bolezni.

Presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje zadržane osebe je tako motena do te mere, da ne zmore voljno in zavestno oblikovati odločitev, ali zdravljenje sprejeti ali ga odkloniti. Zato tudi ni moč slediti pritožbenim navedbam, da v bolnišnici ni varno okolje zanjo. Pritožbene navedbe, da se ji stanje v bolnišnici slabša, pa zdravstvena dokumentacija v spisu ne potrjuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se V. S., rojena ..., s stalnim prebivališčem ..., zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice ... (v nadaljevanju: PBV) za dobo do dveh mesecev, ki se šteje od 22. 1. 2021 dalje.

2. Nasprotna udeleženka, in sicer zadržana oseba sama, se je zoper sklep pritožila. V pritožbi navaja, da se je vse začelo z zlorabami doma. Ko je spoznala nekega fanta na morju, je uvidela, da je to njena rešilna bilka, a je bila v zmoti, zato se je vrnila domov, kjer pa je sledil incident. Mama ji je, raje kot da bi ji prisluhnila, zagrozila s psihiatričnim zdravljenjem, brat pa jo je nato iz čistega mira fizično napadel. Sledilo je klicanje policije. Ko so prispeli, je bila čisto mirna in pozabila na svoje težave. Niso bili pripravljeni prisluhniti. Dežurni zdravnik je brez njene volje, čeprav je bila čisto normalna glede na okoliščine, odločil, da jo peljejo v PBV, vse to pa zaradi prejšnjih obiskov teh zdravstvenih ustanov, v katerih je bila tudi zdrava sprejeta v njih, v njih trpela in se jih zapomnila za vso življenje, kajti ravnanje v njih s pacienti je bilo milo rečeno zastrašujoče. Navaja, da verjetno zaradi šoka policistu ni povedala, da jo je malo pred tem namlatil brat in jo zastrašil. Ko so jo odpeljali v PBV, se je dežurni psihiater ves čas delal norca iz nje. Bivanje v bolnišnici ji škoduje tako fizično kot psihično, ker se je uprla njihovi manipulaciji in za kratek čas pristala celo na pasovih. Rekla jim je, da ni shizofrenična, pač pa le živčna. Z njo je bilo vedno slabše, zdravniki in sestre pa niso hoteli z njo sodelovati. Bivanje v bolnišnici jo omejuje in ji jemlje svobodo do lastne integritete. Varstvo človekove dušene integritete se ji je v bolnišnici poslabšalo, ker ji ne dajo zdravil, ki bi ji pomagala, da preživi kaos v njej. Ostala bi prostovoljno, če bi razmere nanjo pozitivno vplivale. Navaja, da je bilo njeno življenje ogroženo v I. kot tudi doma, kjer ima soseda nad seboj, ki se redno izživlja nad njo na načine, da meče stvari po stropu; prižiga TV na glas, ko gre spat; jo zasleduje, če se zaradi hrupa, ki ga povzroča, umakne na balkon; glasno govori po cele dneve, kar je zelo moteče, da se ne more posvečati svojim opravilom. Navaja, da nikoli ni ogrožala na nikakršen način življenja drugih, kvečjemu drugim pomagala. Duševna motnja je pri njej izzvenela s pomočjo samopomoči. Pojavila se je trikrat in takrat je pristala v bolnišnici, kjer so jo pustili brez zdravil in po treh dneh je šla domov. Hudo motno realnosti ima s tem, da si ne dovoli, da kdo iz nje dela budalo. V bolnišnici in drugače je zelo trmasta. Meni, da v bolnišnici ni varno okolje zanjo. Iz dneva v dan se slabše počuti in prosi za alternativo. Najmanj ali vsaj možnost poiskati lastno bivališče, kjer bi imela svoj mir in bi lahko počela vse po svobodni presoji. Prosi za obisk svojega odvetnika in se sprašuje, zakaj pri prvi obravnavi ni bil prisoten. Stanje v bolnišnici se ji slabša. Jemlje raznorazna zdravila, ki škodujejo njenim ledvicam. Zato prosi za drugo rešitev. Dodala je še, da ji v bolnišnici niso hoteli pomagati s pravo terapijo in so jo pustili, da se muči, ter da je niso jemali resno, ampak so jo samo podpihovali. V pritožbi nazadnje opiše še dogajanje, ko je prosila za večjo količino pomirjevala. Ker je besedno odreagirala jezno, so jo celo vezali brez opravičljivega razloga.

3. Odvetnik zadržane osebe je v vlogi z dne 4. 2. 2021, naslovljeni izjasnitev na pritožbo, navedel, da soglaša s pritožbo zadržane osebe in v skladu s pritožbo, v kateri je zadržana izrazila svoje počutje, ki ga doživlja v času zdravljenja pod posebnim nadzorom PBV, trdi, da so podani razlogi za ambulantno zdravljenje v zvezi z njenim duševnim zdravjem. Predlaga, da se zadržano osebo razreši zdravljenja pod posebnim nadzorom PBV ter se ji določi obvezno ambulantno zdravljenje pri pristojnem zdravniku.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je skladno z določbami prvega odstavka 39. člena, ki ga je potrebno uporabiti v zvezi z določbami 53. do 68. člena Zakona o duševnem zdravju - ZDZdr, dopustno zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice brez njene privolitve, če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim (prva alineja); če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje (druga alineja) in če navedenih vzrokov ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo; tretja alineja).

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke pravilno ugotovilo, da je pri zadržani osebi podana duševna motnja, in sicer paranoidna shizofrenija in škodljiva raba več psihoaktivnih snovi. Pritožbeno sodišče zato ne more slediti navedbi pritožnice, da je pri njej duševna motnja izzvenela s pomočjo samopomoči. Z zgoraj povzetimi pritožbenimi navedbami pa pritožnica tudi ne uspe izpodbiti ugotovitev sodišča prve stopnje in presoje, da sta izpolnjena pogoja za njeno zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice brez njene privolitve iz prve in druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr.

7. Sodišče prve stopnje se je pri odgovoru na vprašanje, ali je v trenutnem stanju pod vplivom prepoznanih duševnih bolezni konkretno in hudo ogroženo zdravje zadržane osebe ali morda celo življenje, utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje, v katerem je izvedenec izpostavil, da zadržana oseba zaradi navedene psihične motnje hudo ogroža svoje zdravje in ogroža svoje življenje, saj je nekritična do vnašanja različnih psihotropnih substanc v telo vključno z zdravili z delovanjem na osrednji živčni sistem in tako obstaja nevarnost, da bi v telo vnesla prevelike količine tovrstnih substanc in se zastrupila. Poudaril je, da je tudi sicer nekritična do potrebe po rednem prejemanju psihofarmako terapije in tako obstaja nevarnost, da bi se psihoza pri njej še poglobila in postala odporna na zdravljenje, ob tem, da pri njej sočasna raba psihoaktivnih snovi še zvišuje tveganje za poslabšanje psihoze. Izpostavil je, da zaradi psihične motnje tudi sicer ni sposobna v stanju psihoze prepoznavati drugih nevarnosti v okolju in se ustrezno nanje odzvati. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja pravilno zaključilo, da je brez zdravljena zdravje zadržane osebe in celo življenje izjemno hudo ogroženo zaradi nekritičnega vnašanja različnih psihotropnih substanc, zaradi česar je že bila konkretno življenjsko ogrožena. Hudo in konkretno nevarnost za njeno zdravje po drugi strani predstavlja, v primeru, če se ne bo zdravila, poglabljanje psihoze do te mere, da postane odporna na zdravljenje. S tem v zvezi obstajajo nevarnosti, ki jim je izpostavljena v okolju in jih v bolezenskem stanju ne more prepoznavati, niti ustrezno nanje reagirati. V zvezi s slednjim je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo najbližji osebi, da je zadržana oseba že pred odhodom v I. ponoči, ko ni spala, pustila prižgan štedilnik na plin in na njem posodo, da se je žgala. S takšnim ravnanjem, ki ga pritožbeno ne zanika, je zadržana oseba gotovo povzročila nevarno stanje oziroma se izpostavljala nevarnosti, saj bi lahko prišlo do požara. Sodišče prve stopnje je zato pravilno, sledeč izvedencu, zaključilo, da je za zadržano osebo sedanje zdravljenje zagotovo izjemnega pomena za njeno bodoče psihično zdravje, od katerega je nasploh odvisno njeno nadaljnje vsakdanje življenje. Utemeljeno je nadalje sledilo izvedencu, da je zaradi paranoidne shizofrenije zadržankin stik z realnostjo hudo moten, saj se pri njej pojavljajo tako formalne kot vsebinske motnje mišljenja. Po mnenju izvedenca dodatno stik z realnostjo najverjetneje okrnijo tudi slušne halucinacije. Zaradi motenj mišljenja ni sposobna ustrezno povezati podatkov o lastnem zdravstvenem stanju in situacije, v kateri se nahaja, ter si tako ustvariti realne predstave o tem, tudi ne ob pomoči drugih, saj daje prednost lastnim zmotnim prepričanjem pred mnenjem drugih. Zaradi navedene psihične motnje je tudi njena sposobnost obvladovanja lastnega ravnanja hudo motena, njeno vedenje je pod neposrednim vplivom vsebinskih motenj mišljenja ter ob formalnih motnjah mišljenja ni sposobna logično načrtovati lastnega vedenja in se zavedati možnih realnih posledic lastnega vedenja. Lastnega vedenja prav tako ni sposobna ustrezno korigirati, tudi ne ob pomoči drugih, saj ni sposobna sprejeti navodil drugih, v kolikor so v neskladju z njenimi zmotnimi prepričanji. Pri zadržani osebi je zaradi duševne bolezni hudo motena presoja realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja, v zvezi s tem pa ostaja resna in huda ogroženost v prvi vrsti njenega zdravja.

8. Pravilna je tudi ocena sodišča prve stopnje, da je v tej fazi bolezni možno doseči izboljšanje zadržankinega duševnega zdravja in odvrniti vzroke in ogrožanja (iz prve in druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr) le in samo z zdravljenjem v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice. Sodišče je upravičeno sledilo izvedencu, da z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo) ni možno zagotoviti varnega okolja in tudi ne zadostnega nadzora nad vedenjem zadržane osebe ter ji preprečiti, da bi v telo vnašala neustrezne različne snovi z delovanjem na osrednji živčni sistem, kakor tudi ni mogoče zagotoviti ustreznega sodelovanja pri rednem jemanju psihofarmako terapije. Zato ni moč ugoditi pritožničini prošnji za drugo rešitev, v kolikor meri na zgoraj navedene druge oblike pomoči, in tudi ne predlogu njenega odvetnika v zgoraj navedeni vlogi. Sicer pa je potrebno pritožnici pojasniti, da med druge oblike pomoči po tretji alineji prvega odstavka 39. člena ZDZdr ne sodi ureditev drugega, lastnega bivališča, kar predlaga v pritožbi.

9. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne tudi ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da zadržankino odklanjanje hospitalnega zdravljenja nima realne podlage in ne odraža njene prave volje in razumske odločitve, pač pa je očitno vpliv bolezni, saj le-te temeljijo na izvedenskem mnenju. Izvedenec je ugotovil, da je zadržana oseba popolnoma nekritična do lastnega zdravstvenega stanja in obstoja psihične motnje, ki jo zanika, in se ima za zdravo, pri tem pa je njen stik z realnostjo hudo moten in zaradi motenj mišljenja ni sposobna ustrezno povezati podatkov o lastnem zdravstvenem stanju in situacije, v kateri se nahaja, ter si ustvariti realne predstave o tem (tudi ne ob pomoči drugih) ter daje prednost lastnim zmotnim prepričanjem pred mnenjem drugih. Pravilen je zaključek, da trenutno zadržana nima sposobnosti oblikovati pravno relevantne izjave volje glede zdravljenja in da njenega trenutnega odklanjanja zdravljenja ni mogoče upoštevati. Presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje zadržane osebe je tako motena do te mere, da ne zmore voljno in zavestno oblikovati odločitev, ali zdravljenje sprejeti ali ga odkloniti. Zato tudi ni moč slediti pritožbenim navedbam, da v bolnišnici ni varno okolje zanjo. Pritožbene navedbe, da se ji stanje v bolnišnici slabša, pa zdravstvena dokumentacija v spisu ne potrjuje.

10. Po obrazloženem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so podani vsi zgoraj zakonski pogoji za zadržanje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom. Pri oceni obdobja, v katerem je zdravljenje nujno, je sodišče upravičeno sledilo izvedencu, da je le-to potrebno v dobi do dveh mesecev, ker prej ni pričakovati tolikšnega izboljšanja zdravstvenega stanja, da bi bila ugotovljena ogrožanja odpravljena, ta čas obravnave pa tudi omogoča spremljanje učinkov morebitne menjave zdravila v obliki za intramuskolarno odmerjanje s podaljšanim sproščanje, ki se po večini odmerja enkrat mesečno. Tako določeno obdobje tudi ni v nasprotju z zakonsko predpisanim najdaljšim časom zadržanja (prvi odstavek 48. člena v zvezi s tretjim odstavkom 65. člena ZDZdr).

11. Sodišče prve stopnje je skladno z Odredbo o posebnih ukrepih iz 83. člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije, ki jo je predsednik Vrhovnega sodišča izdal dne 13. 11. 2020 in z Odredbo o spremembi in dopolnitvi te odredbe, izdano dne 7. 1. 2021, narok opravilo s pomočjo videokonference s PBV, v kateri se zadržana nahaja, in zadržano zaslišalo preko videokonference. Na naroku na sodišču pa je bil, kot je razvidno iz zapisnika opravljenega naroka dne 26. 1. 2021, prisoten tudi odvetnik zadržane osebe. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da odvetnik pri obravnavi ni bil prisoten, in tako ni podan smiseln očitek kršitve postopkovnih določb. 12. Sodišče prve stopnje je ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbeni preizkus pa ni pokazal kršitev, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvez z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1).