Jedro

Ker tožnica zoper sklep prvostopnega upravnega organa v prisilni izterjavi davčnega dolga ni vložila ugovora v osmih dneh, je prvostopni upravni organ ravnal pravilno, ko je ugovor zavrgel kot prepozen. V takem primeru pa niti v upravnem postopku niti v upravnem sporu ni mogoče obravnavati ugovora oz. kasnejših pritožbe, tožbe in pritožbe po vsebini, torej glede prisilne izterjave davčnega dolga.

Izrek

Pritožbo se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12.3.1998, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada N.G., Izpostave A. z dne 27.1.1997. S tem sklepom je prvostopni organ zavrgel pritožničin ugovor zoper svoj sklep z dne 17.12.1996, o prisilni izterjavi dolga in denarnih sredstev na žiro računu dolžnice pri Banki V. d.d. N.G., za dolgovani znesek 2.338.625,50 tolarjev in stroške postopka 1.655 tolarjev. Prvostopni organ je ugovor pritožnice zavrgel kot prepozen, kar je potrdila tudi tožena stranka.

Sodišče prve stopnje je potrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka.

Pojasnilo je, da Zakon o davkih občanov (ZDO, Uradni list SRS, št. 36/88, 8/89 in 48/90 in Uradni list RS, št. 8/91 in 7/93) določa postopek za prisilno izterjavo davkov v 41. do 82. členu. V 77. členu ZDO je določeno, da se zavezanec zoper sklep o prisilni izterjavi lahko pritoži v osmih dneh po prejemu sklepa. Menilo je, da je dejansko stanje glede vročitve prvostopnega sklepa o prisilni izterjavi in glede datuma izteka osemdnevnega roka, določenega v 77. členu ZDO, pravilno ugotovljeno. Strinjalo se je tudi s tem, da je imel prvostopni organ podlago za izdajo sklepa o zavrženju pritožbe po določbi 234. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86, Uradni list SFRJ, št. 47/86 - prečiščeno besedilo). Zavrnilo pa je kot neutemeljene tožbene trditve, ki se nanašajo na sam potek postopka pred vloženo pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi davčnega dolga, saj ti ugovori na odločitev v zadevi ne morejo vplivati. Tožnica namreč z njimi ne izpodbija okoliščin, pomembnih za ugotovitev poteka roka za pritožbo. Tožbene trditve o nepravilnem postopanju uradne osebe v upravnih spisih nimajo podlage, tožnica pa zanje do odločitve prvostopnega sodišča tudi ni predlagala nobenih dokazov. Zato je sodišče zavrnilo tožbeni očitek, da so bila v postopku izdaje izpodbijane odločbe kršena temeljna načela upravnega postopka.

Zoper navedeno sodbo tožnica vlaga pritožbo zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Ponovno navaja, da je prvostopni organ s potrdilom z dne 9.6.1995 tožeči stranki potrdil, da ničesar ne dolguje iz naslova davčnega dolga, naknadno pa je dobila obvestilo, da dolguje še 800.000 tolarjev. Glede na prvotno potrdilo tožnica zatrjuje, da v predmetnem sporu njen dolg do tožene stranke ne obstaja oziroma ni obstojal. Davčni organ je torej izterjal neobstoječ davčni dolg. Možno je, da je sama izterjava potekala v skladu s postopkovnimi pravili, ker pa davčni dolg ni obstajal, je bil postopek sam uveden brez ustrezne podlage. Zato sta tako prvostopno sodišče kot prej oba davčna organa napačno uporabila materialno pravo. Navedeno potrdilo z dne 9.6.1995 dokazuje neobstoj davčnega dolga. Neupoštevanje te listine pa pomeni napačno ugotovitev dejanskega stanja tako s strani prvostopnega upravnega sodišča kot predhodno davčnega organa. Na podlagi tega je bilo tudi materialno pravo napačno uporabljeno.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, za svojo odločitev je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, sklicuje.

Kot sta tožnici pravilno pojasnila že tožena stranka in prvostopno sodišče, je v času odločanja prvostopnega upravnega organa potekal postopek izterjave davčnega dolga po ZDO. Ta je v 77. členu določal, da zavezanec zoper sklep o prisilni izterjavi lahko vloži ugovor v osmih dneh po prejemu sklepa. V obravnavanem primeru pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča prvostopni upravni organ pravilno ugotovil, da je tožnica svoj ugovor zoper sklep, ki ga je po podatkih upravnega spisa prejela 21.12.1996, vložila prepozno, saj ga je vložila šele 17.1.1997. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev prvostopnega organa, ki je njen ugovor zavrgel kot prepozen, pravilna in zakonita.

V takem primeru pa organ ne presoja utemeljenosti pritožbenih razlogov, saj se glede na to, da je pritožba vložena prepozno, šteje, kot da ni bila vložena. Glede na navedeno so pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na vsebino odločitve v prvostopnem sklepu z dne 17.12.1996, neupoštevni.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.