Jedro

Na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki se nanašajo na dokazno presojo in zaključke pravnomočne sodbe, vrhovno sodišče ni dolžno odgovarjati, ker je uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izključeno kot razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega M.L. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečino 100.000 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Celju je bil M.L. (obsojenec) spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ropa po 3. v zvezi s 1. odstavkom 213. člena KZ, za katero mu je bila ob uporabi omilitvenin določil 42. in 43. člena KZ izrečena kazen dve leti in 8 mesecev zapora.

Obsojenec je dolžan povrniti tudi stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino 60.000 SIT. Višje sodišče v Celju je v zvezi z obsojencem deloma ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obsojencu za kaznivo dejanje ropa po 3. in 1. odstavku 213. člena KZ izreklo kazen 3 leta in 8 mesecev zapora. V ostalem pa je pritožbo okrožnega državnega tožilca in obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni. Obsojencu je naložilo tudi plačilo stroškov pritožbenega postopka - povprečnino 100.000 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica dne 22.12.2001 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in vrhovnemu sodišču predlagala, da obsojenca oprosti obtožbe ali pa razveljavi prvostopenjsko sodbo in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, naj jo vrhovno sodišče zavrne, ker je neutemeljena. Odsotnost dokazov, da je obsojenec storil kaznivo dejanje, pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ne zatrjevanje kršitve določb kazenskega postopka. Očitek, da zagovora sostorilcu nista dokaz v kazenskem postopku, je nepravilen, saj sodišče tudi zagovore ocenjuje prosto, brez formalnih pravil. Navedba, da sta soobdolženca po dogovoru obremenila obsojenega L., čeprav naj bi pri kaznivem dejanju ne sodeloval, pa po mnenju vrhovnega državnega tožilca pomeni izpodbijanje dejanskega stanja, tega razloga pa v postopku z izrednim pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti je dolžan določno navesti razloge, zaradi katerih vlaga zahtevo zoper pravnomočno sodbo in jih tudi utemeljiti. K takšnemu ravnanju ga zavezuje 1. odstavek 424. člena ZKP, ki določa, da se vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje v zahtevi.

Zagovornica uvodoma v zahtevi uveljavlja vse razloge iz 420. člena ZKP, iz katerih je mogoče vložiti to izredno pravno sredstvo, vendar ne zatrjuje nobene konkretne kršitve materialnega ali procesnega zakona, na takšne kršitve pa ni mogoče sklepati niti iz vsebine zahteve.

Zagovornica se povsem nedoločno sklicuje na kršitev določb Zakona o kazenskem postopku in materialnega zakona, iz utemeljitve zahteve pa je razvidno, da se ne strinja z dejanskim stanjem, ugotovljenim v pravnomočni sodbi. Med drugim navaja, da obsojeni L. ni storil kaznivega dejanja, da je obsojen brez vsakršnega dokaza in da zaradi oddaljenosti dogodka svoje nedolžnosti ni mogel več dokazati. Obsojen naj bi bil na podlagi dogovora oziroma lažnih zagovorov dveh sostorilcev, ki sta se "dogovorila, da bosta njega določila za storilca kaznivega dejanja", pri tem pa mu je bila pripisana celo vodilna vloga. Iz takšnih navedb izhaja, da se zagovornica ne strinja z dokazno presojo in zaključki pravnomočne sodbe, na takšne navedbe pa vrhovno sodišče ni dolžno odgovarjati, ker je uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izključeno kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Sodišče prve stopnje je obsojenčevo krivdo za kaznivo dejanje ropa na podlagi 1. in 3. odstavka 213. člena KZ ugotovilo ne le na podlagi zagovorov soobsojencev, pač pa tudi na osnovi drugih, na glavni obravnavi pretresenih dokazov. Višje sodišče je razlogom prvostopenjskega sodišča pritrdilo, zavrnilo ugovore obrambe v zvezi z dejanskim stanjem in med drugim tudi izrecno ugotovilo, da obsojeni L. ni bil spoznan za krivega na podlagi "neresničnih izjav soobtožencev" (sodba, stran 8 in 9). Zato so netočne trditve zagovornice, da že iz sodbe višjega sodišča izhaja, da ni nobenih dokazov, da je obsojenec storil kaznivo dejanje. Višje sodišče je tudi argumentirano in utemeljeno zavrnilo zgrešeno pravno stališče zagovornice, da obdolženčev zagovor v kazenskem postopku ni dokaz, katerega zgolj kot trditev ponavlja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, ne da bi pojasnila, zakaj se z razlogi višjega sodišča glede tega vprašanja ne strinja.

Zahteva za varstvo zakonitosti je po navedenem neutemeljena, zato jo je vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Obsojenec je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom; povprečnina je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.