Jedro

Pravica stranke do izjave ne pomeni le, da ima stranka pravico izjaviti se o odločilnih dejstvih, temveč mora organ tudi odgovoriti na njene relevantne navedbe in dokazne predloge.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Grosuplje št. 330-1741/2018-38(310) z dne 26. 3. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je toženka odobrila pravni posel, sklenjen med ponudnikoma A. A. in B. A. ter sprejemnikom ponudbe C. C., katerega predmet je kupoprodaja nepremičnine parc. št. 111 k. o. ..., in zavrnila zahtevo tožnikov za odobritev pravnega posla, ki sta jo v zvezi z isto nepremičnino vložila tožnika.

2. Iz obrazložitve izhaja, da so vlogo za odobritev pravnega posla za navedeno nepremičnino vložili tožnika ter stranka z interesom C. C. in da sta tožnika predkupno upravičenje uveljavljala kot mejaša, C. C. pa tudi kot kmet. Upravni organ navaja, da je C. C. nosilec kmetijskega gospodarstva, ki obsega 9 GERK-ov s skupno površino 1 ha 41 a 19 m2, na katerem je imel v letu 2017 prijavljenih 52 čebeljih družin, 18 kokoši kmečke reje, 79 arov trajnega travinja, 14 arov mešanih sadnih vrst, 9 arov mešane rabe in 37 arov koruze za silažo. Ugotavlja, da je prikaz dohodka iz naslova čebelarstva realen in da bi bil še večji, če bi bile upoštevane vse čebelje družine, realen pa je tudi dohodek iz prireje jedilnih jajc iz proste reje, pridelave sena in plačila iz ukrepov. Ni upošteval dohodka iz pridelave koruzne silaže in le delno dohodek iz pridelave mešane zelenjave na njivah ter pridelave ekološkega krompirja in sadja, ker je silažno koruzo prideloval drug kmet in ker kmetija nima podeljenega certifikata za ekološko pridelavo. Ugotovil je, da je dohodek iz kmetijske dejavnosti, ki ga je pridobival C. C. dosegel predpisano višino, saj je znašal cca 14.800 evrov. Pojasnjuje, da ni upošteval navedb tožnikov glede slabe letine v letu 2017, saj na ugotavljanje statusa kmeta ne more vplivati smola, da je pridelek zdesetkala narava. Dodaja še, da je v ponovljenem postopku C. C. dodatno utemeljil predkupno pravico, v zvezi s čemer posebej navaja čebelarjenje s prevoznimi enotami, razpolaganje s čebeljimi družinami in prejete nagrade.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zavrnil. V obrazložitvi se med drugim sklicuje na navedbe C. C. o doseženih prihodkih v ponovljenem postopku in ugotavlja, da je argumentirano pojasnil svoj način čebelarjenja, da so predložena potrdila o dodeljeni zlati medalji dokaz, da je za svoje pridelke lahko iztržil višjo vrednost od povprečne, z izjavami kupcev je izkazana vrednost proizvodnje s pridelavo čebeljih družin, glede na podatke iz javnih evidenc pa ne dvomi niti v prihodke, dosežene iz reje kokoši, in plačil iz ukrepov.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

4. Tožnika se z izpodbijano odločbo ne strinjata in zoper njo vlagata tožbo, v kateri uveljavljata razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Nasprotujeta ugotovitvi, da vrednost kmetijskih pridelkov, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči, C. C. v letu 2017 znaša cca. 14.800 evrov. Trdita, da je upravni organ do tega zaključka prišel na podlagi prikaza dohodka v pisni vlogi C. C., ni pa opravil vsebinske dokazne ocene po metodoloških napotkih iz 10. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Menita, da je obrazložitev tako skopa, da je ni mogoče preizkusiti, kar pomeni kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP in pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Vsebinske ocene dokazov pa ni opravil niti drugostopenjski organ. Uveljavljata kršitev pravice do izjave, ker se upravni organ ni opredelil do njunih nosilnih navedb, ker ni sledil njunim dokaznim predlogom in tega ni utemeljil. Drugostopenjski odločbi očitata notranje nasprotje, ker se na eni strani opira na podatke registra, na drugi strani pa jih relativizira. Navajata, da navedbe C. C. ne ustrezajo pojmu prevoznega čebelarjenja, s katerim s dosežejo večji donosi in da bi organ moral postaviti izvedenca ustrezne stroke. Menita, da tudi drugostopenjski organ dokazno breme glede količin in cen medu neutemeljeno prevali na tožnika. Predlagata odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

5. V pripravljalnih vlogah med drugim še menita, da je bila toženka dolžna za resnične šteti podatke iz javnih registrov, da ni uporabila podatkov iz registra čebelnjakov, niti ni navedla, kakšni so ti podatki, temveč se je opral na trditve C. C. o pridelani količini medu. Navajata še, da ekološki način pridelave in druge posebne okoliščine ne vplivajo na količino pridelka ter da v letu 2017 ni bilo gozdne paše. C. C. tudi očitata, da njegove izjave v postopku niso bile konsistentne in da je k odgovoru na tožbo priložena vloga z dne 14. 3. 2019 drugačna od tiste, ki se nahaja v upravnem spisu. Uveljavljata, da gre za nedopustno novoto in za zavajanje, ki naj ga sodišče sankcionira po 11. členu ZUP. Opozarjata tudi, da v letu 2017 C. C. ni imel certifikata za ekološko pridelavo.

6. Sodišče je tožbo vročilo v odgovor toženki ter strankam z interesom A. A., B. A. in C. C. 7. Toženka v odgovoru navaja, da 10. člen ZUP organu omogoča svobodno presojo dokazov, da je uradna oseba pravilno ocenila dokaze in to ustrezno obrazložila. Navaja še, da organ ni vezan na nobena pravila presojanja in vrednotenja, da se kmetijska dejavnost oceni od količine pridelkov in da ni vezana na povprečne podatke, temveč se ocenjuje konkretna kmetijska proizvodnja, pri čemer se upošteva tudi način kmetovanja. Meni tudi, da če organ ne sledi navedbam in predlogom strank, to še ne pomeni kršitve pravice do izjave.

8. Stranka z interesom C. C. v odgovoru vztraja, da je v upravnem postopku izkazal, da izpolnjuje pogoje za status kmeta in da skupaj z družinskimi člani, pri čemer sta njegova hči in njen partner doktorja veterinarske medicine, že vrsto leto opravljajo kmetijsko dejavnost, vrednost pridelkov pa je v letu 2017 višja od dveh tretjin letne povprečne plače v Republiki Sloveniji. Zavrača navedbo, da v letu 2017 ni bilo gozdne paše in se sklicuje na prejeto zlato medaljo za gozdni med. Zavrača očitke o nekosistentnosti in o prirejanju dokumentov ter vztraja, da je predložil vsa potrebna dokazil ter da so verodostojna in preverljiva.

9. Stranki z interesom A. A. in B. A. navajata, da sta ob podaji ponudbe imela znanega kupca in da ju ni nihče seznanil s tem, da od ponudbe ne moreta odstopiti. Sodišče sprašujeta, zakaj kot lastnika ne moreta odločata o temu, komu bosta svojo „lastnino“ prodala ali da ponudbo umakneta.

10. Tožnika sta pri tožbenih navedbah vztrajala tudi na naroku za glavno obravnavo, ki se ga ostale vabljene stranke niso udeležile.

**Odločanje po sodnici posameznici**

11. Sodišče je 8. 4. 2021 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica, in ga vročilo strankam.

**Dokazni sklep**

12. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v upravni spis zadeve in naslednje listine v sodnem spisu: odločbo z dne 26. 3. 2019, odločbo z dne 22. 8. 2019 in vlogo C. C. z dne 14. 3. 2019. 13. Ostale dokazne predloge je sodišče na podlagi 28. člena ZUS-1 kot prepozne zavrnilo. Ker je tožba v upravnem sporu sodno varstvo pravic in pravnih koristi pravnih subjektov zoper odločitve državnih organov ter je za njeno vložitev v 28. členu ZUS-1 predpisan prekluziven rok, po presoji sodišča po poteku tega roka tožbe ni več mogoče širiti z navajanjem dejstev in dokazov, ki niso bili navedeni že v pravočasni tožbi. Izvedba dokazov, ki sta jih po vložitvi tožbe predlagala tožnika oziroma stranka z interesom po roku za odgovor na tožbo, pa je iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju sodbe, tudi nepotrebna.

**K I. točki izreka:**

14. Tožba je utemeljena.

15. Uvodoma sodišče strankama z interesom A. A. in B. A. pojasnjuje, da je razpolaganje s kmetijskimi zemljišči zaradi pomena, ki ga ima za državo oziroma za javni interes ohranjanje kmetijskih zemljišč v pridelovalni funkciji, podvrženo določenim omejitvam pri izbiri kupca. Te so pravno urejene v postopku odobritve pravnega posla za promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami, kot ga določa III. poglavje Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). S tem postopkom se usmerja pravni promet s tovrstnimi nepremičninami za doseganje ciljev prostorske in kmetijske politike. Z ZKZ predpisan postopek prodaje teh zemljišč služi dejanski uveljavitvi predkupnega upravičenja, katerega namen je usmerjanje prometa s kmetijskimi zemljišči tako, da ostanejo v primarni pridelovalni funkciji v obsegu, ki je potreben za zagotovitev prehranske varnosti prebivalcev Slovenije. Taka ureditev lastnika omejuje v njegovi pravici izbire nasprotne pogodbene stranke (Pravna mnenja Vrhovnega sodišča RS, št. I/2012). Prodajalec ima tako sam možnost izbire kupca le ob pogojih iz drugega ali četrtega odstavka 23. člena ZKZ. V navedenem načelnem pravnem mnenju pa je Vrhovno sodišče zavzelo tudi stališče, da je ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča, dana na podlagi 20. člena ZKZ, je v razmerju do predkupnih upravičencev iz 23. člena ZKZ zavezujoča in ponudnik vezanosti nanjo ne more izključiti na način iz prvega odstavka 25. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

16. V obravnavani zadevi je sicer sporno, ali stranka z interesom sprejemnik ponudbe C. C., katerega pravni posel je bil odobren, izpolnjuje pogoje za to, da se šteje za kmeta po določbah 24. člena ZKZ in s tem za predkupnega upravičenca iz 23. člena ZKZ, zoper katerega je ponudba zavezujoča in ki ima prednost pred tožnikoma, ki sta prav tako sprejela ponudbo in podala vlogo za odobritev pravnega posla, nimata pa statusa prednostnega upravičenca iz prvega odstavka 23. člena ZKZ.

17. Po 1. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ je kmet fizična oseba, ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka. Drugi odstavek 24. člena ZKZ pa določa, da se za kmetijsko dejavnost šteje vse kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti. Kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti se po tem zakonu šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne poprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju. Ta vrednost je v relevantnem letu 2017 po ugotovitvah upravnih organov znašala 13.011,12 evrov.

18. Sodišče se strinja s tožbenim očitkom, da je izpodbijana prvostopenjska odločba neobrazložena, saj iz njene obrazložitve sploh ne izhaja, kako je ta organ ugotovil, da dohodek stranke z interesom C. C. iz kmetijske dejavnosti za leto 2017 presega znesek 13.011,12 evrov, niti zakaj ni sledil dokaznim predlogom tožnikov. Tako drži očitek, da te odločbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče je zato v nadaljevanju preizkusilo, ali je to bistveno kršitev pravil po pooblastilu iz tretjega odstavka 248. člena ZUP odpravil drugostopenjski organ.

19. Po ugotovitvah drugostopenjskega organa je pretežni del relevantnega pomembnega dohodka (ki po seštevku dohodkov, ki jih priznava drugostopenjski organ znaša 15.168,14 evrov) stranka z interesom C. C. dosegla s pridelavo medu, in sicer v višini 9.030,05 evrov. Drugostopenjski organ glede tega dela dohodka povzema navedbe stranke z interesom o obsegu pridelanega medu, in sicer 798 kg (kar znese 19 kg/panj) ter številu kozarcev in ceno kozarca za posamezno vrsto medu. Takšno pridelavo organ utemeljuje s pojasnili stranke z interesom C. C. o načinu čebelarjenja, namestitvah čebel, prejetih medaljah in obrazci glede pridelave (točenja) medu - zagotavljanja sledljivosti za leto 2017. Dodaja še, da je stranka z interesom C. C. s prejetimi medaljami dokazala, da je z za svoje pridelke iztržila višjo vrednost od povprečne, podatki iz uradnih evidenc pa potrjujejo, da je imetnica čebeljih panjev.

20. Sodišče se strinja z drugostopenjskim organom, da je za presojo izpolnjenosti pogojev po navedenih določbah 24. člena ZKZ relevantna vrednost kmetijskih pridelkov, ki jo je mogoče dokazovati z vsemi dokaznimi sredstvi, ki so primerna za ugotavljanje te vrednosti. Katera dokazna sredstva so primerna, je odvisno od okoliščin posameznega primera. V upravnem postopku po določbi 10. člena ZUP velja načelo proste presoje dokazov. Navedeno pomeni, da nobeno od dokaznih sredstev samo po sebi nima večje teže od ostalih in da je uspeh dokaznega postopka odvisen od presoje izvedenih dokazov, ki jo v skladu z načelom proste presoje dokazov opravi upravni organ, ki mora to svojo presojo tudi obrazložiti. Obrazložitev dokazne ocene pa pomeni, da mora upravni organ po izvedbi dokazov navesti, kaj in zakaj je s posameznim izvedenim dokazom dokazano oziroma ni dokazano ter kakšen je skupen rezultat dokaznega postopka. Pri tem miselnem procesu pa je pomembna tudi pravilna razporeditev dokaznega bremena. To pomeni, da mora organ najprej preizkusiti, ali je stranka, ki nosi dokazno breme, to breme uspešno izpolnila. In če je, to pomeni, da se je dokazno breme prevalilo na nasprotno stranko, zato mora v takem primeru organ izvesti in oceniti tudi njene navedbe in dokaze. Šele po tako izvedenem dokaznem postopku je mogoča ocena uspeha celotnega dokaznega postopka v smislu 10. člena ZUP.

21. Po presoji sodišča v obravnavani zadevi tožnika tudi drugostopenjskemu organu utemeljeno očitata, da ni opravil vsebinske ocene vseh navedb in dokazov. S sklicevanjem na nagrade, ki jih je prejela stranka z interesom C. C., organ sicer pojasni višje cene medu, s sklicevanjem na podatke iz uradnih evidenc pa imetništvo čebeljih panjev. Ne pojasni pa organ svojega dokaznega zaključka o količini pridelanega medu, in sicer tega ne stori niti z navajanjem, da je stranka z interesom pojasnila način čebelarjenja in predložila obrazce glede pridelave (točenja) medu - zagotavljanja sledljivosti za leto 2017, saj ne pove, kako je te navedbe in dokaze presodil ter kaj je na njihovi podlagi ugotovil. Prav količini pridelanega medu, zlasti količini pridelanega medu na panj, pa sta tožnika z navedbami o slabi letini v letu 2017 in povprečnih donosih na panj ugovarjala v upravnem postopku na obeh stopnjah in pri tem vztrajata tudi v tožbi.

22. Toženka ima sicer prav, da se v tem primeru ugotavlja dejanski dohodek iz kmetijske dejavnosti stranke z interesom C. C., in da zato ne pridejo v poštev podatki o povprečni pridelavi, vendar pa tožnika z navajanjem statističnih podatkov in trditvami o slabi letini očitno zatrjujeta, da navedbe stranke z interesom C. C. o pridelani količini medu in s tem dohodku niso realne. Upravni organ zato sklicevanja tožnikov na takšne podatke ne more zavrniti z navedbo, da se ugotavlja dejanski dohodek stranke z interesom C. C., temveč bi se moral tudi do teh navedb tožnikov in s tem povezanih njunih dokaznih predlogov opredeliti in po tako izvedeni dokazni oceni pojasniti, zakaj verjame ali ne verjame navedbam in dokazom stranke z interesom C. C. Ker tega ni storil, pravno odločilno dejansko stanje ni popolno ugotovljeno. S tem pa je bila kršena tudi pravica do izjave tožnikov. Toženka ima sicer prav, da ne gre za tako kršitev zgolj zato, ker organ ne sledi navedbam in dokaznim predlogom stranke. Vendar pa pravica stranke do izjave ne pomeni le, da ima stranka pravico izjaviti se o odločilnih dejstvih, temveč mora organ tudi odgovoriti na njene relevantne navedbe in dokazne predloge. Če organ nanje ne odgovori, to je, ne pove zakaj jim ni sledil, stranka ostane preslišana, njena pravica do izjave pa je kršena.

23. V tem primeru ni podlage za to, da bi sodišče navedeno kršitev odpravilo in dejansko stanje samo ugotavljalo, saj bi to pomenilo, da je nanj prenesen pretežni del bremena dokaznega postopka, ki ga zakon sicer nalaga upravnemu organu, za kar pa v drugem odstavku 51. člena ZUS-1 ni podlage (prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 220/2016). Poleg tega pa tožnika, če bi sodišče po izvedenem dokaznem postopku tožbo zavrnilo, po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 glede dejanskega stanja, ki bi ga dopolnjevalo sodišče, ne bi imela več pravnega sredstva.

24. Ker je po povedanem nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede pridelave medu (9.030,05 evrov), ki predstavlja pretežni del ugotovljenega dohodka (15.168,14 evrov), na katerega se opira izpodbijana odločba, je tožba že iz tega razloga utemeljena. Sodišče je zato, ne da bi presojalo ostale tožbene ugovore, na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka in tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V njem bo moral odpraviti ugotovljeno nezakonitost. **K II. točki izreka:**

25. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnico v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 385 evrov, kar povečano za 22 % DDV znaša 469,70 evrov. Stroške ji je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).