Jedro

Ker je sodišče ugotovilo, da sta obsojeni B. in obtoženi S. oškodovancu grozila, ta pa jima je zaradi tega izročil zahtevani denar, je s tem ugotovilo tudi vzročno zvezo med ravnanjem obsojenega B. in prepovedano posledico.

Vrhovno sodišče ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ne presoja primernosti izrečene kazenske sankcije.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca se oprosti povrnitve stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je plačila povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 5.10.1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 7.6.2000 je bil obsojeni R.B. spoznan za krivega kaznivega dejanja izsiljevanja po 3. in 1. odstavku 218. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen dve leti in šest mesecev zapora in ob upoštevanju prej izrečene kazni sedem let zapora izrečena enotna kazen devet let zapora.

Zoper navedeno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in uveljavljal absolutno bistveno kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Navaja, da opis dejanja v pravnomočni sodbi nima znakov kaznivega dejanja, saj se prvi del opisa nanaša le na soobtoženega P.S., v ravnanju obsojenega B. pa naj bi ne bilo znakov kaznivega dejanja. Nadalje vložnik zatrjuje, da naj bi med obsojenčevim ravnanjem in storitvijo oškodovanca ne obstajala vzročna zveza. Obsojenec naj tako sploh ne bi aktivno deloval, kar vložnik med drugim pojasnjuje z analizo oškodovančeve izpovedbe, prilaga pa tudi fotokopijo njegove izjave, overjeno po notarju. Nazadnje meni vložnik, da je bila obsojencu izrečena previsoka kazen, s čimer naj bi bilo kršeno načelo enakosti iz 14. člena Ustave RS.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Opis dejanja, zaradi izvršitve katerega je bil obsojeni R.B. spoznan za krivega kaznivega dejanja izsiljevanja, vsebuje vse zakonske znake tega kaznivega dejanja. Res je, da se v prvem delu opisa obsojeni B. ne pojavlja, vendar je iz nadaljnjega opisa razvidno, da je aktivno sodeloval v dogajanju dne 17. in 18.2.1999. Opisano ravnanje v nasprotju z vložnikovimi navedbami vsebuje znake kaznivega dejanja, saj je šlo, kot to sodišče ugotavlja v obrazložitvi sodbe, za skupno delovanje obtoženega S. in obsojenega B., ki je za oškodovanca predstavljalo grožnjo in je imelo vpliv na njegovo ravnanje.

Z enakimi argumenti vložnik zahteve utrjuje domnevo, da med obsojenčevim ravnanjem in oškodovančevo storitvijo ali opustitvijo ni vzročne zveze. V zvezi s tem povzema dele oškodovančeve izpovedbe na glavni obravnavi in iz njih izvaja dejanski zaključek, da se oškodovanec s strani obsojenca ni počutil ogroženega. To naj bi potrjevala tudi oškodovančeva pisna izjava, ki jo je dal po pravnomočnosti sodbe. Sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da sta obsojeni B. in obtoženi S. oškodovancu grozila, ta pa jima je zaradi tega izročil zahtevani denar. S tem je sodišče ugotovilo tudi vzročno zvezo med ravnanjem obsojenega B. in prepovedano posledico, dejanski zaključki, ki jih v zahtevi ponuja vložnik, pa ugotovljenemu dejanskemu stanju nasprotujejo. Po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato Vrhovno sodišče teh navedb ne more upoštevati. Oškodovančeva izjava, dana pred notarjem v ZDA, predstavlja nov dokaz, ki ga v okviru zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče upoštevati.

Vložnik zahteve ob tem ko navaja, da naj bi bilo z izrekom dveinpolletne zaporne kazni obsojencu kršeno načelo enakosti iz 14. člena Ustave RS, ne navede konkretnih primerov, na podlagi katerih bi lahko izkazal, da je bil obsojenec obravnavan neenako. Sklicuje se na baze podatkov in knjižnično gradivo, pri čemer njegove trditve ostanejo na splošni ravni. Vrhovno sodišče ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ne presoja primernosti izrečene kazenske sankcije, navedb o kršitvi načela enakosti pa vložnik ne obrazloži, zato tudi v tem delu zahteve ne more biti uspešen.

Kršitev, na katero se vložnik sklicuje v zahtevi, ni podana, zahteva za varstvo zakonitosti pa je deloma vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je Vrhovno sodišče skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec je brez premoženja in prestaja dolgotrajno zaporno kazen, zato ga je Vrhovno sodišče skladno z določbo 4. odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo povrnitve stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnine.