Jedro

Do prehoda premoženja je prišlo na podlagi pogodbe, ki je bila med pravdnima strankama sklenjena. Zato korist, ki jo je tožena stranka pridobila, ne predstavlja neupravičene pridobitve.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke s katerim je zahtevala, naj ji tožena stranka plača 31.569 SIT z zamudnimi obrestmi, v celoti kot neutemeljen zavrnilo, obenem pa je s sklepom zavrnilo tudi njen predlog za izdajo začasne odredbe.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke proti sodbi sodišča prve stopnje zavrnilo, ter v tem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožeča stranka in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Zaključki sodišča, da gre pri drugem dogovoru, ki sta ga pravdni stranki sklenili, za povsem samostojno pogodbo, niso sprejemljivi. Ob sklenitvi druge pogodbe se je samo po sebi razumelo, da mora vsaka od pravdnih strank prejeti tisto, kar je v posel vložila. Zato bi morala tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške prevoza in carine. Če toženec vtoževanih zneskov tožeči stranki ne bo povrnil, bo na račun tožeče stranke neupravičeno obogaten. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje naj se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo in odločanje.

V skladu s 390. členom ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavil. V revizijskem odgovoru je tožena stranka mnenja, da revizija ni utemeljena. Z dogovorom z dne 6.6.1990 sta pravdni stranki poravnali vse medsebojne terjatve in obveznosti. Tožena stranka tožeči stranki iz naslova carine ali stroškov prevoza ničesar ne dolguje. Stroje je tožeča stranka leto dni uporabljala in jih pri tem ne le obrabila ampak tudi pokvarila. Nekaj strojev je celo prodala. Tožena stranka zato na račun tožeče stranke ni prav v ničemer obogatena. Zato naj se revizija zavrne kot neutemeljena.

Revizija ni utemeljena.

Iz ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožeča stranka pa jih z revizijo tudi ne more izpodbijati (3. odstavek 385. člena ZPP) izhaja, da sta pravdni stranki dne 6.6.1990 sklenili pravni posel, ki je bil podlaga za to, da so stroji, ki so bili kupljeni v ZR Nemčiji, prišli v posest tožene stranke. Obe nižji sodišči sta tudi po mnenju revizijskega sodišča dne 6.6.1990 sklenjeni dogovor materialnopravno pravilno opredelili kot dogovor, ki ne predstavlja razveze prodajne pogodbe, na podlagi katere je tožeča stranka pridobila v last kmetijske stroje kupljene v ZR Nemčiji in za katere je bilo potrebno plačati prevozne stroške in carino. Po ugotovitvah nižjih sodišč dogovor, ki je bil 6.6.1990 sklenjen med pravdnima strankama, ni bil pogojen s povrnitvijo prevoznih stroškov in carinskih dajatev. Zato realizacija dne 6.6.1990 sklenjene pogodbe ne predstavlja neupravičene pridobitve na strani tožene stranke, kot sta materialnopravno pravilno odločili tudi obe nižji sodišči, saj je do premika premoženja prišlo na pravni podlagi (dogovor z dne 6.6.1990) in ne brez nje (210. člen ZOR).

Revizijsko sodišče ob obravnavanju zadeve ni ugotovilo, da bi prišlo v postopku do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Vse druge bistvene kršitve določb ZPP revizijsko sodišče obravnava le, če jih vlagatelj revizije izrečno ali vsebinsko navaja v razlogih (386. člen ZPP). Tožeča stranka tega ni storila, saj je v reviziji le navedla (brez izrečne ali vsebinske opredelitve), da uveljavlja tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb ZPP.

Izrek o stroških revizijskega postopka temeji na določbi 1. odstavka 166. člena ZPP, ob upoštevanju načela uspeha v pravdi po 1. odstavku 154. člena ZPP (kar zadeva stroške tožeče stranke) in načela povračila potrebnih pravdnih stroškov po 1. odstavku 155. člena ZPP (kar zadeva stroške revizijskega odgovora tožene stranke, ker glede na vsebino revizije in revizijskega odgovora stroškov tega odgovora ni mogoče šteti za potrebne stroške tožene stranke).