Jedro

Sporočilo tožene stranke tožniku, da zaradi prenehanja sodelovanja z družbo ne bo več dela, ne pomeni tudi izjave o odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma, o prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki. Tudi dejstvo, da je tožnik vedel, da bo z določenim dnem zaključeno pogodbeno sodelovanje med toženo stranko in družbo, ne pomeni, da mu je tožena stranka s tem dnem odpovedala delovno razmerje. Tožena stranka bi morala tožniku delovno razmerje prekiniti na enega od zakonitih načinov, določenih v ZDR-1, česar pa ni storila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe kot izhaja iz pripravljalne vloge tožnika z dne 29. 5. 2017 (I. točka izreka). Z navedeno sodbo je: ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju od 1. 10. 2007 do 2. 4. 2017 na delovnem mestu elektrovzdrževalca (II. točka izreka); ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 11. 11. 2016, temveč je z vsemi pravicami iz ustno sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2007 trajalo do dne 2. 4. 2017 (III. točka izreka); toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku za obdobje od 1. 10. 2007 do 30. 9. 2015 obračunati davke in prispevke na neto plačo v višini 1.000,00 EUR ter jih plačati pristojnim institucijam (IV.a točka izreka), za obdobje od 1. 10. 2015 do 10. 11. 2016 obračunati davke in prispevke na neto plačo v višini 1.100,00 EUR ter jih plačati pristojnim institucijam (IV.b točka izreka) in tožniku za obdobje od 1. 10. 2007 do 2. 4. 2017 priznati delovno dobo in pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco (IV.c točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 1. 10. 2007 do 30. 9. 2015 obračunati davke in prispevke na neto plačo 100,00 EUR in za obdobje od 3. 4. 2017 do 10. 11. 2017 na neto plačo 1.100,00 EUR ter jih plačati pristojnim institucijam (IV.d točka izreka). V V.a točki izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 11. 11. 2016 do 2. 4. 2017 izplačati neto zneske nadomestila mesečne plače v višini 1.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila ter na neto mesečne zneske plače 1.100,00 EUR za obdobje od 11. 11. 2016 do 2. 4. 2017 obračunati davke in prispevke v korist tožnika in jih izplačati pristojnim institucijam. V Vb. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati zakonske zamudne obresti od prisojenih neto glavnic tudi za 18. dan v mesecu za plačo preteklega meseca. Sodišče je toženi stranki naložilo, da je tožniku dolžna plačati denarno povračilo namesto reintegracije v višini 7.700,00 EUR neto in na ta znesek obračunati pripadajoče davke in prispevke ter jih plačati pristojnim institucijam, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila (VI.a točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova denarnega povračila plačati 3.300,00 EUR neto, na navedeni znesek obračunati pripadajoče davke in prispevke ter jih plačati pristojnim institucijam, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila (VI.b točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni od vročitve te sodne odločbe tožniku povrniti stroške postopka v znesku 797,83 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Zoper odločitev sodišča v ugodilnem delu v točkah II., III., IV.a, IV.b, IV.c, V.a, VI.a in VII izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v ugodilnem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje glede pravočasnosti tožbe in navaja, da je sodišče zmotno zaključilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 31. 10. 2016, ampak 11. 11. 2016, ko je kadrovnik družbe A. tožniku prepovedal vstop. Tožena stranka je tožniku povedala, da pri njej z delom zaključi 31. 10. 2016. Zato je zaključek sodišča, da naj bi tožena stranka tožnika obvestila o tem, da mu preneha zgolj delo v družbi A. ne pa tudi delovno razmerje, napačen. To, da je bil tožnik obveščen o prenehanju dela, so potrdili B.B., C.C. in D.D.. Tožnik je vedel, da toženi stranki preneha pogodba z družbo A. dne 31. 10. 2016 in da je od takrat dalje ne bo več delal za toženo stranko, ker ta zanj ni imela dela. Ker tožnik tožbe v obravnavani zadevi ni vložil v roku 30 dni, od kar je izvedel za prenehanje delovnega razmerja, je tožba prepozna in bi jo moralo sodišče zavreči. Poudarja, da družba A. po 31. 10. 2016 ni bila tožnikovo delovišče. Zato je tožnik s tem, ko je po 31. 10. 2016 "štempljal" svojo prisotnost pri družbi A., ravnal samovoljno. Poudarja, da tožnik za delo v družbi A. ni imel navodila tožene stranke. Sodišče je v 8. točki obrazložitve sodbe zaključilo, da je tožena stranka tožniku povedala, da v družbi A. ne bo dela od 1. 11. 2016, v 12. točki obrazložitve pa, da tožnik ni ravnal samovoljno, ko je po tem datumu vstopal v družbo A.. Obrazložitev je sama s seboj v nasprotju. Uveljavlja, da je zaključek sodišča v 9. točki obrazložitve sodbe, da bi v primeru, če bi poslovni odnos med toženo stranko in družbo A. v celoti prenehal z 31. 10. 2016, po tem datumu zaposleni pri toženi stranki ne bi imeli več možnosti vstopa v prostore družbe A., protispisen. Nihče ni zatrjeval, da je bila za prenehanje dela v družbi A. potrebna primopredaja kartic. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da naj bi priča D.D. izpovedal, da naj bi tožnik v ekipi tožene stranke tudi po 31. 10. 2016 opravljal delo v družbi A.. Sodišče je preveliko težo dalo okoliščini, da se je delo v delu opravljalo na podlagi naročil družbe A.. Poudarja, da se delo opravlja po navodilih delodajalca. Tožena stranka je tožniku povedala, da od 31. 10. 2016 pri družbi A. zanjo ni več dela in da enako velja tudi zanj. Zato tožnik ni imel navodila, da je po 31. 10. 2016 hodil v družbo A., ne glede na sistem naročilnic. Da je tožnik samovoljno hodil v družbo A. kaže tudi seznam prisotnosti v mesecu novembru 2016. Tožnik je neverodostojno izpovedal, da naj bi delal vse delovne dni prvega in drugega tedna novembra 2016, česar seznam prisotnosti ne potrjuje. Iz seznama izhaja, da se je tožnik v novembru 2016 v prostorih družbe A. nahajal samo tri dni. Napačen je zaključek sodišča, da je bila s tožnikom dogovorjena plača v neto znesku. Poudarja, da so imeli vsi preostali delavci tožene stranke v pogodbi o zaposlitvi določeno plačo v bruto znesku. Sodišče je spregledalo izpoved tožene stranke, da so bile plače v bruto znesku nizke zaradi finančnega stanja tožene stranke. Ker je bilo za tožnika očitno bolj ugodno, da celoten znesek prejema "na roke", s toženo stranko ni želel podpisati pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da je prisojeno denarno povračilo v višini 7 plač previsoko in ni skladno s sodno prakso. Meni, da ne obstajajo posebne okoliščine za prisojo tako visokega denarnega povračila. Okoliščini, da je tožnik hitro našel novo zaposlitev po prenehanju delovnega razmerja in se ni prijavil pri Zavodu RS za zaposlovanje, utemeljujta nižje povračilo. Primerno denarno povračilo je povračilo v višini dveh tožnikovih plač. Sklicuje se na odločitvi VDSS opr. št. Pdp 678/2016 in opr. št. Pdp 558/2017. 3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožene stranke v pritožbi in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Pritožbeni očitek, da so razlogi sodbe v 8. točki (tj. ugotovitev, da je tožena stranka tožniku povedala, da v družbi A. zanj ne bo dela od 1. 11. 2016) in 9. točki obrazložitve sodbe (tj. da tožnik s tem, ko je tudi po 31. 10. 2016 vstopil v A., ni ravnal samovoljno) v medsebojnem nasprotju, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v 8. in 9. točki obrazložitve sodbe pojasnilo razloge, na podlagi katerih je sprejelo obe ugotovitvi, ki nista v medsebojnem nasprotju. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge za zaključek, da tožnik s tem, ko je tudi po 31. 10. 2016 (tj. po prenehanju pogodbe o sodelovanju med toženo stranko in družbo A.) opravljal svoje delo v družbi A., ni ravnal samovoljno. Med razlogi pa tudi ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Glede na navedeno smiselno zatrjevani pritožbeni očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

7. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedbe sodišča prve stopnje v 9. točki obrazložitve sodbe, da bi v primeru, če bi poslovni odnos med toženo stranko in družbo A. v celoti prenehal z 31. 10. 2016, po tem datumu zaposleni pri toženi stranki ne bi imeli več možnosti vstopa v prostore družbe A., ne pomenijo "protispisnosti". Navedena kršitev je podana zgolj takrat, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, oziroma kadar sodišče v razlogih sodbe vsebini dokaznega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo to dejansko ima, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Po vsebini pa tožnik v bistvu uveljavlja nestrinjanje z dokazno oceno, torej drug pritožbeni razlog, vendar prav tako neutemeljeno, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Sodišče prve stopnje je v zvezi s pravočasnostjo tožbe ugotovilo vse pravno odločilne okoliščine in sprejelo pravilen materialno pravni zaključek, da je tožnik tožbo, s katero je uveljavljal ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki in nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, vložil pravočasno, to je v roku iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. 21/2013 in nadalj). Po tej določbi lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnikov zadnji delovni dan pri toženi stranki 10. 11. 2011, po tem datumu pa tožnik ni bil več vključen v delovni proces, s čimer so mu bile kršene pravice iz delovnega razmerja. Zato je tožba, ki jo je tožnik vložil 8. 12. 2016, pravočasna. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami odločilnega pomena pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena še navaja:

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 1. 10. 2007 dalje za nedoločen čas na podlagi ustno sklenjene pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu elektro vzdrževalca. Tožnik je ves čas delovnega razmerja pri toženi stranki delo opravljal v družbi A., pri čemer je bila tožena stranka A. zunanji izvajalec. Tožena stranka teh ugotovitev v pritožbi ne izpodbija, vztraja pa, da je tožnik vedel, da je 31. 10. 2016 prenehalo pogodbeno sodelovanje med toženo stranko in družbo A. ter s tem njegovo delo pri toženi stranki in da je tožnik po tem datumu samovoljno hodil na delo v to družbo.

10. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožena stranka tožnika ni seznanila, da bo s tem, ko bo 31. 10. 2016 prenehalo njeno pogodbeno sodelovanje z družbo A., tudi njemu prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Iz izpovedi tožene stranke in priče B.B. izhaja zgolj to, da je bil tožnik s strani tožene stranke obveščen, da bodo konec oktobra 2006 prenehali z delom v družbi A.. V zvezi s tem pa je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da sporočilo tožene stranke tožniku, da zaradi prenehanja sodelovanja z družbo A. ne bo več dela, ne pomeni tudi izjave o odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma o prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki. Tudi dejstvo, da je tožnik vedel, da bo z dnem 31. 10. 2016 zaključeno pogodbeno sodelovanje med toženo stranko in družbo A., ne pomeni, da mu je tožena stranka s tem dnem odpovedala delovno razmerje. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje bi morala tožena stranka tožniku delovno razmerje prekiniti na enega od zakonitih načinov, določenih v ZDR-1, česar pa ni storila.

11. Bistvena za presojo pravočasnosti tožbe je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik za toženo stranko opravljal delo na lokacijah družbe A. do vključno 10. 11. 2016. Dokazna ocena izvedenih dokazov sodišča prve stopnje je jasna in prepričljiva in z njo pritožbeno sodišče soglaša. Sodišče prve stopnje je v zvezi z okoliščinami tožnikovega dela pri družbi A. v mesecu novembru 2016 verjelo C.C. in D.D., ki sta skladno izpovedala, da je tožnik tudi po poteku pogodbe med toženo stranko in družbo A., torej po 31. 10. 2016, opravljal delo na lokacijah družbe A.. Njuno izpoved potrjuje dopis družbe A. z dne 7. 7. 2017, da je bil tožnik v novembru 2016 prisoten na lokacijah družbe A. in je opravljal dela kot delavec tožene stranke do vključno 10. 11. 2016. Družba A. je k navedenemu dopisu predložila seznam tožnikove prisotnosti na njenih lokacijah v mesecu novembru 2016, ki v celoti potrjuje njene navedbe o tožnikovem delu v tem obdobju. Dejstvo, da je tožnik opravljal delo v družbi A. tudi v mesecu novembru 2016, pa ne nazadnje izhaja tudi iz pisne izjave E.E., ki je kot delavec družbe A. sodeloval s tožnikom, pri čemer je še navedel, da je tožnik prenehal opravljati delo v družbi A. dne 11. 11. 2016. 12. Pritožbene navedbe, da je bilo tožnikovo delo v družbi A. po 31. 10. 2016 samovoljno, so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izvajanje nalog tožnika za družbo A. temeljilo na podlagi naročil, podanih preko vzdrževalno informacijskega sistema (VIS zahtevki), ki jih je v elektro delavnico, v kateri je delal tožnik, poslala pooblaščena oseba družbe A.. Da tožnik za dela, ki jih je v mesecu novembru 2016 opravil v družbi A. (tj. prenova pisarn v pritličju objekta ... in prevezava vtičnic v prostoru ...) ne bi imel naročilnic, tožena stranka v postopku ni zatrjevala, niti to ne izhaja iz dokaznega postopka. Le v takem primeru bi se namreč štelo, da je bilo njegovo ravnanje samovoljno. Dejstvo, da tožena stranka po 31. 10. 2016 tožnika ni izrecno napotila na delo v družbo A., pri čemer tudi ni zatrjevala, da bi mu to prepovedala, pa glede na ugotovljen način opravljanja tožnikovega dela preko naročil s strani družbe A., ne utemeljuje zaključka o samovoljnosti tožnikovega ravnanja.

13. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor o višini tožnikove plače v neto znesku. Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve pojasnilo, zakaj je v zvezi z dogovorom o plači v neto znesku verjelo tožniku in ne toženi stranki, ki je sicer zatrjevala obstoj dogovora o plači v bruto znesku ter zakaj je po oceni ostalih izvedenih dokazov (zlasti potrdila tožene stranke o plači z dne 29. 1. 2016) zaključilo, da je tožnikova plača od 1. 10. 2007 do 30. 9. 2015 znašala 1.000,00 EUR neto, od 1. 10. 2015 dalje do prenehanja delovnega razmerja pa 1.100,00 EUR neto. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva, zato pritožbeno sodišče s takšno dokazno oceno soglaša. Tožena stranka s pritožbenimi navedbami, da so imeli ostali delavci tožene stranke plačo določeno v bruto znesku, zaključka sodišča prve stopnje ne uspe izpodbiti. Še zlasti ne ob dejstvu, da je tožena stranka tožniku izdala potrdilo o plači z dne 29. 1. 2016 (A2), iz katerega izhajajo neto zneski tožnikove plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri dokazni oceni.

14. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja na predlog tožnika sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dnem 3. 4. 2017, ki ji tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje. Ne strinja pa se z višino prisojenega denarnega povračila, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo v višini 7.700,00 EUR.

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo ustrezno denarno povračilo ob upoštevanju vseh kriterijev iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, svojo odločitev pa ustrezno in prepričljivo obrazložilo. Sodišče prve stopnje je okoliščine, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju cca. 9 let in 1 mesec, da je star 49 let, da po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki ni bil prijavljen kot brezposelna oseba v evidenci brezposelnih oseb pri Zavodu RS za zaposlovanje in ni prejemal nadomestila za primer brezposelnosti ter se je s 3. 4. 2017 zaposlil pri drugem delodajalcu za določen čas, ustrezno ovrednotilo, zato tožena stranka v pritožbi neutemeljeno oporeka višini prisojenega denarnega povračila v višini 7 povprečnih o plač, kot so bile tožniku izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, to je v višini 7.700,00 EUR. Odmerjeno denarno povračilo predstavlja primerno in pravično povračilo, ki ustreza tudi povračilom, ki se v podobnih primerih prisojajo v sodni praksi. Odločitvi pritožbenega sodišča v zadevah opr. št. Pdp 678/2016 z dne 1. 12. 2016 in opr. št. 558/2017 ne utemeljujeta nižje odmere denarnega povračila v obravnavani zadevi, saj je denarno nadomestilo v teh dveh primerih odmerjeno ob upoštevanju drugačnih dejanskih okoliščin.

16. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

17. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).