Jedro

Dve pravnomočni obsodbi za storjene premoženjske delikte, za katere je bil tožnik obsojen na daljše prostostne kazni in je zadnjo kazen prestajal še v času odločanja o njegovi vlogi, sta podlaga za sklep, da je tožnik nevaren za javni red in da je tožena stranka ravnala v skladu z namenom pooblastila iz 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu, ko je njegovo vlogo zavrnila.

Nevarnost za javni red se ugotavlja po preteklih ravnanjih osebe v razmerju do celotnega pravnega reda Republike Slovenije. Del tega pravnega reda pa je tudi varovanje premoženja državljanov in pravnih oseb in s tem v zvezi tudi premoženjski delikti, kot del kazenskega zakona Republike Slovenije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da ne ugodi tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik zaprosil za državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik sicer izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena navedenega zakona, da pa so podani razlogi iz 3. odstavka 40. člena tega zakona za izdajo negativne odločbe. Tožnik je bil namreč s pravomočno sodbo temeljnega sodišča z dne 26.2.1985 obsojen na kazen štirih let zapora in s sodbo temeljnega sodišča z dne 15.2.1988 na kazen enega leta in dveh mesecev zapora, katero še prestaja. Zaradi navedenega bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red.

Zoper to odločbo je tožnik sprožil upravni spor. Navaja, da ne se ne strinja z izpodbijano odločbo, ki v obrazložitvi navaja, da je nevaren za javni red, ker so bila dejanja, zaradi katerih je bil obsojen, premoženjski delikti. Ti delikti pa niso take narave, da bi bila v njegovem primeru utemeljena nevarnost za javni red. Poudarja, da so njegovi starši ter bratje in sestre vsi pridobili slovensko državljastvo in da njegova družina že ves čas dejansko živi v Sloveniji, na Hrvaškem, na Reki, je bil le rojen. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožba prepozna in predlaga, da jo sodišče zavrže. Podpisana vročilnica, se je po navedbah tožene stranke sicer izgubila, po poizvedbah, ki jih je tožena stranka opravila pri Zaporih v ... in v Psihiatrični bolnišnici v ..., kjer se je tožnik med prestajanjem kazni zdravil, pa je bila izpodbijana odločba tožniku vročena najkasneje dne 15.12.1992. Tožba ni utemeljena.

Sodišče je štelo tožbo kot pravočasno, ker tožena stranka ni predložila dokaza o vročitvi napadene odločbe tožniku. Tožena stranka se je sklicevala zgolj na poizvedovanja o vročitvi organa za notranje zadeve občine Ajdovščina in svoja poizvedovanja o tem pri zaporih in psihiatrični bolnišnici ter uradne zaznamke v zvezi s temi poizvedovanji, opravljenimi po telefonu. Uradni zaznamki o telefoničnih poizvedbah, ki niti ne vsebujejo povsem enakih podatkov o vročitvi odločbe, sami zase ne dokazujejo, kdaj je bila vročitev opravljena.

Čeprav sodišče ni imelo na razpolago upravnih spisov, ker jih tožena stranka kljub zahtevi sodišča ni predložila, je zakonitost izpodbijane sodbe lahko presodilo, ker dejansko stanje v obravnavani zadevi, glede na tožbene navedbe ni sporno. Tožnik pravnomočnih obsodb, ki jih navaja tožena stranka za kazniva dejanja, za katera je bil obsojen na daljše prostostne kazni, namreč ne zanika, ampak le meni, da storjeni premoženjski delikti niso take narave, da bi tožnik predstavljal nevarnost za javni red. Tožnik se moti, ko navaja, da vrsta kaznivih dejanj, zaradi katerih je bil obsojen, ne kaže na nevarnost tožnika za javni red. Nevarnost za javni red se ugotavlja po preteklih ravnanjih osebe v razmerju do celotnega pravnega reda Republike Slovenije. Del tega pravnega reda pa je tudi varovanje premoženja državljanov in pravnih oseb in s tem v zvezi tudi premoženjski delikti, kot del kazenskega zakona Republike Slovenije. Tožena stranka je po oceni sodišča utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 30/91-I), po kateri lahko osebi, ki sicer izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva Republike Slovenije iz 1. odstavka 40. člena navedenega zakona, zavrne vlogo za pridobitev državljanstva, če so podani razlogi iz 8. točke prvega odstavka 10. člena tega zakona, to je, da bi sprejem prosilca v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Navedena zakonska določba daje upravnemu organu pravico, da po ugotovitvi razlogov iz 8. točke 10. člena tega zakona odloča po prostem preudarku. To pravico je tožena stranka v obravnavanem primeru tudi uporabila, ko je ugotovila, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije glede na to, da je je bil v zadnjih letih za storjena kazniva dejanja dvakrat pravnomočno obsojen na daljše prostostne kazni, predstavljal nevarnost za javni red. Zato sodišče nima podlage za dvom o tem, da je tožena stranka v obravnavanem primeru odločila v mejah in v skladu z namenom pooblastila, ki ji ga daje določba 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, tožnik s tožbo ni mogel uspeti. Sodišče je zato tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS,št.1/91-I).