Jedro

Pomanjkljivi dokazi, ki sami zase ne bi zadostovali za utemeljenost zahtevka, ki pa tožbenim navedbam ne nasprotujejo, niso razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče šteti, da niso izpolnjeni pogoji po 5. tč. 1. odst. 332. čl. ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sodbo zaradi izostanka razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči znesek 3.952.274.00 Sit s pripadki. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje, oziroma da sodbo ustrezno spremeni. Sodbi druge stopnje očita, da je površno in brez argumentov štela, da je bila tožena stranka pravilno povabljena na glavno obravnavo. V zvezi s tem trdi, da iz povratnice ne more biti razvidna vsebina pošiljke in da preverjanje razpisa naroka ni relevantno. Navaja, da je napačna tudi ugotovitev, da so dejstva, ki jih zatrjuje tožeča stranka, v skladu z dokazi, ki jih je predložila. Meni, da iz predložene police, ki je pomanjkljiva, izhaja, da zavarovalna pogodba ni bila sklenjena. V polici ni navedena premija in obresti. Navaja še, da zavarovalni primer sploh ni nastal. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijski očitki, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, ali je bila tožena stranka pravilno povabljena na glavno obravnavo, so brez osnove. Sodba se namreč sklicuje na odredbo o razpisu obravnave in na povratnico. To so zadostni razlogi za ugotovitev, da je bila tožena stranka pravilno povabljena. Tožena stranka te ugotovitve ni ovrgla. Pomanjkljivosti zavarovalne police, ki jih navaja tožena stranka, ne dokazujejo, da zavarovalna pogodba ni bila sklenjena. Peta točka prvega odstavka 332.čl. ZPP, na katero se sklicuje tožena stranka, ima v mislih take dokaze, s katerimi so ovržene tožbene trditve tako, da zaradi tega sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Pomanjkljivi dokazi, ki sami zase ne bi zadostovali za utemeljenost zahtevka, ki pa tožbenim navedbam ne nasprotujejo, pa niso razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče šteti, da niso izpolnjeni pogoji po 5. tč. prvega odst. 332.čl. ZPP. Zato niso utemeljene navedbe tožene stranke v zvezi s tem.

Tožena stranka pa povsem na novo zatrjuje v reviziji, da zavarovalni primer sploh ni nastal. Gre za trditev, s katero tožena stranka izpodbija dejansko podlago izpodbijane sodbe, kar pa glede na določbo 2. odst. 353.čl. ZPP ni dovoljeno. Poleg tega določba 3. odst. 385.čl. ZPP izrecno izključuje izpodbijanje dejanskih ugotovitev kot dovoljen revizijski razlog.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).