Jedro

Pregled prevzetega blaga in opozorilo na napake je v obligacijskem pravu predpostavka za uveljavljanje ustreznih jamčevalnih zahtevkov in zato samo po sebi ne more biti podvrženo plačilu.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 71158/2011 z dne 26. 5. 2011 v 1. in 3. odstavku izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je tožnica dolžna plačati toženki njene stroške pravdnega postopka v znesku 361,48 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka do plačila.

2. Zoper to sodbo se po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo ustrezno spremeni. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka je po svojih pooblaščencih na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena v zvezi s prvim odstavkom 495. člena ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Izpodbijane sodbe torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče zato ne odgovarja na pritožbene navedbe, s katerimi poizkuša tožnica prikazati, da naj bi tudi sama odpravila določene napake in pomanjkljivosti opreme, ki ji jo je izročila toženka.

7. Tožnica trdi, da predstavlja vtoževani denarni znesek škodo zaradi toženkinega kršenja podizvajalske pogodbe (Pogodbe o izvajanju del in nalog z dne 3. 3. 2011). V pripravljalnih vlogah navaja, da je toženki z vtoževanim računom zaračunala storitve, ki so bile nujno potrebne za to, da je lahko vzpostavila stanje, ki ji je omogočilo začetek izvajanja podizvajalske pogodbe. Pojasnjuje, da so ji stroški nastali z odpravljanjem napak, ki jih toženka ni hotela odpraviti, s čimer je kršila podizvajalsko pogodbo, saj ji ni predala brezhibne in ustrezne opreme, ki bi ji omogočala nemoteno izvajanje del in nalog po tej pogodbi.

8. Ena izmed obligatornih predpostavk poslovne odškodninske odgovornosti je tudi škoda (239. do 246. člen Obligacijskega zakonika). Trditveno in dokazno breme za obstoj škode je na tožniku. Pogoj za tožnikov uspeh v pravdi je, da navede dejstva, ki substancirajo njegov zahtevek (zahteva sklepčnosti), ter da trditve o teh dejstvih tudi dokaže (zahteva dokazanosti). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo, saj tožnica tega bremena ni zmogla.

9. Tožnica ni zatrjevala konkretnih storitev, z izvedbo katerih naj bi ji nastali stroški oziroma škoda. Toženka je navedla, da je v celoti in korektno izpolnila svoje obveznosti po podizvajalski pogodbi (tudi glede predane opreme), in opozorila na pomanjkljivo tožničino trditveno podlago glede škode. Tožnica bi morala zato opredeliti škodo tako, da bi izrecno navedla konkretne storitve, ki naj bi jih opravila v zvezi z odpravo napak in pomanjkljivosti predane opreme, ter ceno za vsako od tako opravljenih storitev. Tožnica se je kot na del njene trditvene podlage sicer sklicevala na njen cenik in vtoževani račun, vendar pa tudi iz njiju ni razvidno, katere konkretne storitve naj bi tožnica opravila in s tem v zvezi zahtevala njihovo plačilo.

10. Poleg tega iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da so določene težave pri predaji opreme in v zvezi s samo opremo sicer obstajale, vendar jih je odpravil delavec toženke (M. B.) in ne tožnica, ki je na napake le opozarjala. Pritožbene navedbe o odpravi napak s strani tožnice oziroma njenih zaposlenih so, kot že rečeno, neupoštevne, tudi sicer pa ostajajo nekonkretizirane.

11. Zgolj pregled prejete opreme in opozarjanje na napake, kar izpostavlja tožnica v pritožbi, niso storitve, katerih posledica bi bili stroški oziroma škoda, ki jo je tožnica opredelila v svojih pripravljalnih vlogah (glej 7. točko obrazložitve te sodbe). Tožnica je bila tudi sicer v skladu s 4. členom Pogodbe o izvajanju del in nalog z dne 3. 3. 2011 dolžna ob prevzemu predmetov s strani toženke, povezanih z izvajanjem te pogodbe, natančno pregledati prejeto blago in podati pisne pripombe ter poziv k odpravi napak. Pregled prevzetega blaga in opozorilo na napake je v obligacijskem pravu predpostavka za uveljavljanje ustreznih jamčevalnih zahtevkov in zato samo po sebi ne more biti podvrženo plačilu.

12. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

14. Ker ni odgovor na pritožbo v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, krije tudi toženka sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).