Jedro

Ko sodišče odloča, ali naj izreče hišni pripor, je edino merilo ocena, da pripor ni neogibno potreben in da tudi občasni nadzor obdolženca zagotavlja varnost ljudi (oziroma nemoten potek kazenskega postopka).

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega D.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je zoper obdolženega D.R., utemeljeno osumljenega dveh kaznivih dejanj preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po četrtem, tretjem in prvem odstavku 302. člena KZ ter kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 317. člena KZ, odredil pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki teče od 13.10.2007 od 7.15 ure dalje. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Obdolženčev zagovornik je zoper pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in 201. člena ZKP ter predlagal, da vrhovno sodišče pripor odpravi ali pa ga nadomesti z hišnim priporom, oziroma do izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril (drugi odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, naj jo vrhovno sodišče zavrne, ker uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve zakona, na katere se sklicuje (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), pa niso podane.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil posredovan obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijani sklep o odreditvi pripora naj ne bi imel razlogov glede neogibnosti pripora za varnost ljudi: po navedbah zagovornika v njem ni obrazloženo, zakaj ni mogoče izreči milejšega ukrepa hišnega pripora, izpodbijani sklep pa tudi ne navede konkretnih okoliščin, ki so podlaga oceni, da bi bila z odpravo pripora ogrožena varnost ljudi.

Neogibnost pripora (za varnost ljudi oziroma potek kazenskega postopka) je, poleg utemeljenega suma in pripornega razloga, eden od zakonskih pogojev za pripor (201. člen ZKP). V vsakem sklepu o priporu je sodišče med drugim dolžno obrazloženo presoditi (skladno z ustavnim načelom sorazmernosti), ali je pripor res nujen oziroma ali je mogoče obdolžencu preprečiti ponovitev kaznivega dejanja tudi z ukrepom milejše narave ter ali nevarnost ponovitve konkretnega kaznivega dejanja opravičuje poseg v obdolženčevo osebno svobodo. Pri odločanju o tem, kateri ukrep naj uporabi, mora sodišče upoštevati pogoje, ki so določeni za posamezne ukrepe (drugi odstavek 192. člena ZKP). Ko odloča, ali naj izreče hišni pripor, je edino merilo ocena, da pripor ni neogibno potreben in da tudi občasni nadzor obdolženca zagotavlja varnost ljudi (oziroma nemoten potek kazenskega postopka).

Neutemeljen je očitek zahteve, da v izpodbijanem sklepu neogibnost pripora ni bila presojena oziroma obrazložena. Prvostopenjski sklep izrecno ugotavlja, da pripora na dovolj učinkovit način ni mogoče nadomestiti z nobenim milejšim ukrepom. Pri tej oceni izhaja iz teže in okoliščin, v katerih so bila kazniva dejanja storjena in ugotavlja, da je obdolženec, ki je bil pod vplivom alkohola in droge, z divjaško vožnjo v cestnem prometu ogrozil življenje in varnost več oseb, ko se je namenoma zaletel v dve policijski vozili in ko je z veliko hitrostjo bežal pred policisti, ne da bi upošteval cestnoprometne predpise. Med obdolženčevimi osebnimi lastnostmi zunajobravnavni senat izpostavlja obdolženčevo nagnjenost k uživanju alkohola in droge. V zvezi z obdolženčevim prejšnjim življenjem pa ugotavlja, da je že bil pravnomočno obsojen na eno leto zapora zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja (izsiljevanje po prvem odstavku 218. člena KZ ter poškodovanje tuje stvari po prvem odstavku 224. člena KZ). Na podlagi navedenih (objektivnih in subjektivnih okoliščin) je zunajobravnavni senat presodil, da obstaja nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, da obdolženčevi obljubi, da bo opustil vožnjo z motornimi vozili, ni mogoče slediti in da je zato pripor neogibno potreben za varnost ljudi. Sodišče druge stopnje je tej oceni pritrdilo in kot neutemeljeno zavrnilo zagovornikovo pritožbo, v kateri je predlagal nadomestitev pripora s hišnim priporom.

Zagovorniku, ki se tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti zavzema za izrek hišnega pripora, sicer ni moč oporekati, da obdolženec v stanovanju, kjer bi se ta ukrep izvajal, tovrstnih kaznivih dejanj ne more ponoviti. Vendar pa sodišči, zlasti glede na ugotovljene subjektivne okoliščine, utemeljeno sklepata, da hišni pripor nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj ne odpravlja v celoti in da je ta cilj mogoče doseči le s priporom. Deloma drži tudi ugotovitev zahteve, da kazniva dejanja, za katera je bil obdolženec obsojen, niso istovrstna oziroma kot navaja, enakovredna ali primerljiva s sedaj obravnavanimi kaznivimi dejanji. Vendar pa so vsem skupne prvine nasilja, ki v primeru obravnavanih kaznivih dejanj dosega tolikšno intenziteto, da opravičujejo odreditev pripora, s katerim bo mogoče obdolžencu preprečiti ponavljanje tovrstnih kaznivih dejanj. Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati zmotna oziroma napačna ugotovitev pravnomočnega sklepa, da naj bi obdolženec obravnavana kazniva dejanja storil v času pogojnega odpusta. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da ga je skladno z določbo 108. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij predčasno, to je en mesec pred iztekom kazni, odpustil upravnik zavoda za prestajanje kazni. To pa v ničemer ne izpodbija pravilnosti ocene, da je obdolženec tudi v takem primeru zlorabil zaupanje in da prestana zaporna kazen pri njem očitno ni dosegla pričakovanega pozitivnega vpliva.

Kršitev zakona, ki jo uveljavlja zagovornik, po navedenem ni podana, zato je Vrhovno sodišče skladno z določbo 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.