Jedro

Tožena stranka je imela dovolj razlogov, da je dvomila v tožnikovo identiteto in mu je zato upravičeno iz tega razloga omejila gibanje.

Iz baze Eurodac je razvidno, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito na Nizozemskem ter na Švedskem in ker iz dokumentacije upravne zadeve ni mogoče z zadostno mero gotovosti ugotoviti, ali je za obravnavanje njegove prošnje odgovorna Republika Slovenija, kjer se tožnik sedaj nahaja, ali pa je to Nizozemska ali Švedska, se je tožena stranka pravilno odločila, da se tožniku omeji gibanje tudi zaradi pridobitve rezultata o obstoju prstnih odtisov iz baze Eurodac, saj je ukrep omejitve gibanja iz tega razloga nujen, da tožnik v času postopka ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje, ne bi zapustil ozemlja Republike Slovenije ter da bo, v kolikor se ugotovi, da je za reševanje prošnje odgovorna Nizozemska ali Švedska, mogoča realizacija njegove predaje tema dvema državama.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 12. 4. 2013 od 14.00 ure do dne 12. 7. 2013 do 14.00 ure. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Ukrep omejitve gibanja mu je bil naznanjen zaradi ugotavljanja istovetnosti in pridobljenega rezultata o obstoju prstnih odtisov v bazi Eurodac. Tožnik je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito predložil kopijo dokumenta prosilca za mednarodno zaščito v Nemčiji. Pri podaji prošnji je navedel, da pri sebi nima nobenega drugega osebnega dokumenta in da nikoli ni imel nobenega osebnega dokumenta. Imel pa je ponarejen potni list Etiopije, s katerim je iz Etiopije odpotoval v Turčijo. Pri mejni kontroli na mejnem prehodu Obrežje je bilo ugotovljeno, da tožnik pri sebi nima nobenega veljavnega osebnega dokumenta za prestop državne meje in da je istega dne okoli 17. ure prav tako brez dokumentov vstopil v Republiko Slovenijo na bivšem mejnem prehodu Karavanke kot potnik v osebnem vozilu. Iz policijske depeše MMP Obrežje je tudi razvidno, da sta se tožnik in voznik osebnega vozila dogovorila za potovanje na relaciji München – Zagreb, iz policijske depeše MMP Obrežje pa je še razvidno, da so bila med mejno kontrolo pri tožniku najdena dokazila, da je bival na območju Münchna. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik iz Etiopije do Turčije potoval s ponarejenim potnim listom. Na izkaznici prosilca za mednarodno zaščito v Nemčiji so navedeni drugačni osebni podatki od tistih, ki jih je tožnik navedel, vendar tega ni dokazal z nobenim svojim dokumentom. Istovetnost prosilca za mednarodno zaščito je nesporno ugotovljena, ko prosilec predloži eno od navedenih listin, določenih v Zakonu o tujcih. Ker tožnik ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Razen tega je ves čas poti iz odhoda iz Etiopije in do prihoda v Slovenijo potoval ilegalno sam, s ponarejenimi dokumenti in ob pomoči ilegalnih sprovajalcev. Ker tožnik do izdaje sklepa ni predložil nobenega svojega osebnega dokumenta, je podan dvom o njegovi sedaj zatrjevani istovetnosti. V nadaljevanju je tožena stranka preverila prstne odtise tožnika v bazi Eurodac. Iz baze Eurodac je razvidno, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito na Nizozemskem v kraju Schiphol in v kraju AC Ter Apel ter na Švedskem v kraju Malmoe. Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) v prvem odstavku 59. člena določa, da lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z 2., 3. in 4. odstavkom 51. člena tega zakona med drugim tudi z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze Eurodac na podlagi Uredbe 2000/2725/ES. Tožnikovi prstni odtisi so bili že posredovani v bazo Eurodac s strani Nizozemske in Švedske. Iz pridobljenih rezultatov izhaja, da je že zaprosil za mednarodno zaščito. Ker iz dokumentacije upravne zadeve ni mogoče z zadostno mero gotovosti ugotoviti, ali je za obravnavanje njegove prošnje odgovorna Republika Slovenija, kjer se tožnik sedaj nahaja, ali pa je to Nizozemska, kjer bil tožnik obravnavan oktobra 2009 in novembra 2011 oziroma Švedska, kjer je bil obravnavan maja 2012, se je tožena stranka odločila, da se tožniku omeji gibanje tudi zaradi pridobitve rezultata o obstoju prstnih odtisov iz baze Eurodac, kar omogoča tretja alineja prvega odstavka 59. člena ZMZ. Ukrep omejitve gibanja iz tega razloga je nujen, da tožnik v času postopka ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje, ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije ter da bo, v kolikor se ugotovi, da je za reševanje prošnje odgovorna Nizozemska ali Švedska, mogoča realizacija njegove predaje tema dvema državama. Tožena stranka je prepričana, da tožnik v primeru predaje Nizozemski ali Švedski ne bi počakal na izvršitev predaje, zato ugotavlja, da je ukrep omejitve gibanja nujen. Tožnik je pri podaji prošnje navedel, da na Nizozemskem in Švedskem ni zaprosil za mednarodno zaščito. Rekel je, da ne ve, da so mu prstne odtise vzeli na policijski postaji. V konkretnem primeru so podani razlogi za omejitev gibanja iz prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ in tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ. Tožena stranka je odločila, da se tožniku gibanje omeji na prostore Centra za tujce. S takšno omejitvijo bo mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo njegove istovetnosti ob upoštevanju dejstva, da je potoval s ponarejenimi dokumenti in dokler se ne bo dokončno odločilo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav tožnik po mnenju tožene stranke kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite.

2. Tožnik v tožbi navaja, da je nepravilno stališče tožene stranke, da je dvom v istovetnost podan, ker istovetnost ni z gotovostjo ugotovljena z uradnim dokumentom s sliko. V azilnih postopkih ni nujno identitete ugotavljati s stopnjo gotovosti, ampak zaradi nezmožnosti potovanja z uradnimi dokumenti iz objektivnih razlogov ali zaradi nezmožnosti izdaje uradnih dokumentov beguncem v izvorni državi zadošča nižji dokazni standard ugotavljanja identitete prosilcev. Dvom v identiteto ni podan zgolj zaradi pomanjkanja dokumentov. Ob omejitvi gibanja je potrebno upoštevati tudi načelo sorazmernosti oziroma test nujnosti. Z uporabo strogega testa sorazmernosti oziroma nujnosti pa ni mogoče prosilcu omejiti osebne svobode zgolj na podlagi dejstva, da je pribežal v Slovenijo brez uradnega dokumenta s sliko, ampak je treba v vsakem posamičnem primeru ugotavljati, ali je tožnik sploh imel možnost priti z uradnim dokumentom v smislu Zakona o tujcih. Razen tega bi morala tožena stranka utemeljiti vsaj predvidevanje, kako oziroma na kakšen način bo lahko ugotovila identiteto tožnika v času omejitve osebne svobode. Tožnik je ob podaji prošnje predstavil razloge, zaradi katerih je brez dokumentov. Kakšen standard gotovosti bi s pojasnilom moral doseči, pa ostaja nejasno. Po mnenju tožnika je nepravilna tudi avtomatična omejitev gibanja zgolj zaradi obstoja prstnih odtisov v bazi Eurodac. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu zgolj navaja, da je prepričana, da tožnik na morebitno predajo ne bi počakal, tega pa ne utemelji v zadostni meri. Tožnik je pri podaji prošnje pojasnil, da v določenih državah ni zaprosil za mednarodno zaščito, da pa so mu bili res večkrat odvzeti prstni odtisi s strani policije. Do tega pojasnila pa se tožena stranka sploh ni opredelila v smislu, da mu verjame oziroma da mu ne verjame. Tožena stranka je svojo odločitev o omejitvi gibanja oprla tudi na argument ilegalnega prehajanja meja različnih držav, s čimer naj bi tožnik kazal izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite. Ilegalen prehod meje sam po sebi ne more pomeniti, da je tožnik izrazito begosumen, saj bi bili potem skoraj vsi prosilci za mednarodno zaščito izrazito begosumni in bi jim bilo potrebno omejiti gibanje. Poleg tega pa sam ilegalen prehod meje prosilca za mednarodno zaščito ni kazniv oziroma se prosilca za mednarodno zaščito kljub nezakonitemu prečkanju meje ne obravnava zaradi prekrška, posledično čemur ilegalni prehod tudi ne more pomeniti zlorabljanja sistemov mednarodne zaščite. Prav nobenih okoliščin ni, ki bi kazale na to, da ima tožnik namen zapustiti ozemlje Republike Slovenije pred koncem postopka. Razen tega je Evropska komisija že predložila predlog spremembe Dublinske uredbe, kjer se med drugim predlaga nov člen, po katerem se gibanje prosilcem za azil lahko omeji le v izjemnih primerih, le če milejši ukrepi ne morejo biti uporabljeni in če obstaja občutno tveganje, da bo prosilec pobegnil. Tožena stranka bi morala, ko je ugotovila, da naj bi bil tožnik begosumen, preizkusiti, ali bi bilo mogoče z milejšim ukrepom zagotoviti prisotnost tožnika za eventuelno izvedbo Dublinskega postopka. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Sodišče je na glavni obravnavi dne 25. 4. 2013 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka, in v skladu z določbo petega odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je od Somalije najprej potoval do Grčije tako, da je odšel do Etiopije, od tam pa v Turčijo in nato v Atene. Do Turčije je prišel z etiopskim potnim listom, ki je bil ponarejen, do Grčije pa brez dokumentov. Njegova ciljna država je bil Anglija. V Grčiji sta mu dva Somalca priskrbela izkaznico prosilca za azil v Nemčiji in potni list Anglije. Iz Grčije je potoval skozi več evropskih držav in je plačal veliko denarja. Ko ga je prijela policija, mu je odvzela prstne odtise, vendar se ne spominja, v kateri državi kot se tudi ne spominja, skozi katere države je potoval. Nemško izkaznico prosilca za azil mu je dal vodič. V nobeni državi ni zaprosil za azil, tudi na Nizozemskem in Švedskem ne, ampak so mu odvzeli zgolj prstne odtise. V njegovi matični državi ni vlade in se ne uporablja osebna izkaznica, zato je odšel v drugo državo, da dobi osebno izkaznico in potni list in da živi normalno. Nikoli ni imel osebnih dokumentov. V Somaliji ni poskušal dobiti potnega lista, toda če imaš denar, lahko kupiš ponarejenega. Ne ve, zakaj so mu bili odvzeti prstni odtisi pred prihodom v Slovenijo in tudi v Sloveniji ne ve, zakaj so mu jih odvzeli. Somalijo je zapustil leta 2012. Na vprašanje, kako to, da so mu bili že leta 2009 odvzeti prstni odtisi, pove, da ne ve, ampak je imel vodiča. On ga je peljal skozi številne države in so mu odvzeli prstne odtise. Na vprašanje, zakaj je na Nizozemskem in Švedskem podal različne osebne podatke, pove, da ni zamenjal imena, ampak je takrat imel ponarejen potni list in vsak je izpisal podatke iz tistega potnega lista. To je bil potni list Anglije. Na vprašanje, zakaj je zbežal, ko so ga na Švedskem želeli predati Nizozemski ob podaji prošnje za mednarodno zaščito na Švedskem, je odgovoril, da je bil njegov namen iti v Anglijo.

6. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na prvo alinejo prvega odstavka 51. člena ter tretjo alinejo prvega odstavka 59. člena ZMZ. ZMZ v 51. členu med drugim določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje med drugim tudi, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca (prva alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ). Iz določbe tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ pa izhaja, da lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z 2., 3., 4. in 5. odstavkom 51. člena tega zakona z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze Eurodac na podlagi Uredbe 2000/2725/ES. Iz citirane določbe prvega odstavka 51. člena ZMZ izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o ukrepu omejitve gibanja odloča po prostem preudarku, če je podan kateri izmed alternativno določenih razlogov iz 1., 2., 3. ali 4. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Če je organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa o omejitvi gibanja. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki naj bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka.

7. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja obeh razlogov za omejitev gibanja in glede tega v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovljena, ko prosilec predloži eno od navedenih listin, določenih v Zakonu o tujcih in ker tožnik ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca, razen tega je ves čas poti od odhoda iz Etiopije in do prihoda v Slovenijo potoval ilegalno sam, s ponarejenimi dokumenti in ob pomoči ilegalnih sprovajalcev. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da je iz baze Eurodac razvidno, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito na Nizozemskem ter na Švedskem in ker iz dokumentacije upravne zadeve ni mogoče z zadostno mero gotovosti ugotoviti, ali je za obravnavanje njegove prošnje odgovorna Republika Slovenija, kjer se tožnik sedaj nahaja, ali pa je to Nizozemska ali Švedska, se je tožena stranka pravilno odločila, da se tožniku omeji gibanje tudi zaradi pridobitve rezultata o obstoju prstnih odtisov iz baze Eurodac, saj je ukrep omejitve gibanja iz tega razloga nujen, da tožnik v času postopka ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje, ne bi zapustil ozemlja Republike Slovenije ter da bo, v kolikor se ugotovi, da je za reševanje prošnje odgovorna Nizozemska ali Švedska, mogoča realizacija njegove predaje tema dvema državama. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da bo z omejitvijo gibanja na Center za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo njegove istovetnosti in dokler se ne bo dokončno odločilo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito.

8. Tožnik v tožbi navaja, da je nepravilno stališče, češ da istovetnosti tožnika ni možno z gotovostjo ugotoviti brez uradnega dokumenta s sliko. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da ne gre zgolj za to, da je tožnik brez osebnih dokumentov s sliko. Če bi šlo zgolj za to in če ima opravičljive razloge za to, da takih dokumentov nima, tudi po mnenju sodišča še ne zadostuje za ukrep omejitve gibanja, vendar so v konkretnem primeru podane tudi druge okoliščine, zaradi katerih je tožena stranka dodatno lahko dvomila v tožnikovo identiteto. Tako je bilo ugotovljeno, da je tožnik tudi potoval s ponarejenim potnim listom, na izkaznici prosilca za mednarodno zaščito v Nemčiji pa so bili navedeni drugačni osebni podatki od tistih, ki jih je tožnik navedel. Tako je imela tožena stranka po mnenju sodišča dovolj razlogov, da je dvomila v tožnikovo identiteto in je zato upravičeno iz tega razloga tožniku omejila gibanje, da se ugotovi istovetnost tožnika. Tudi sodišče meni, da njegova identiteta ni nesporno ugotovljena. Pri tem pa sodišče meni, da je bilo upoštevano tudi načelo sorazmernosti. Ni šlo namreč za omejitev osebne svobode zgolj na podlagi dejstva, da je tožnik prišel v Slovenijo brez uradnega dokumenta s sliko. To, da v sklepu ni navedeno, na kakšen način bo tožena stranka ugotavljala identiteto tožnika, ni pomanjkljivost izpodbijanega akta. V sklepu so navedeni razlogi, zaradi katerih je bil potreben ukrep omejitve gibanja in je po mnenju sodišča zaradi tega obrazložitev ustrezna.

9. V navedenem primeru tudi ne gre za omejitev gibanja izključno iz razloga, ker obstajajo prstni odtisi v bazi EURODAC. Tožena stranka je v zadostni meri utemeljila, zakaj je zaradi tega razloga potreben ukrep omejitve gibanja. Navedla je, da je ukrep omejitve gibanja nujen, da v času ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje tožnikove prošnje, tožnik ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da tožena stranka ne bi v zadostni meri utemeljila, zakaj je prepričana, da tožnik na morebitno predajo ne bi počakal. Tožena stranka je namreč navedla, da je tožnik z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav pokazal begosumnost. Razen tega sodišče še dodatno ugotavlja, da je tožnik navedel, da je njegova ciljna država Velika Britanija. Za pomanjkljivost obrazložitve sklepa tudi ne gre, če ni navedeno, katerim navedbam glede tožnikovih izjav tožena stranka v zvezi z odvzemom prstnih odtisov verjame, saj je pri razlogu za omejitev gibanja iz 3. alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ bistveno zgolj to, da je pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC, kar pa je nedvomno dokazano. Tožnik tudi očita toženi stranki, da je svojo odločitev oprla na argument ilegalnega prehajanja meja in da ilegalen prehod meje sam po sebi ne more pomeniti, da je tožnik begosumen. S tem v zvezi sodišče opozarja na stališče Ustavnega sodišča v odločbi št. Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011, da preprečevanje nedovoljenega (nezakonitega) vstopa v državo in s tem zagotavljanje javnega reda (in socialne varnosti) sicer lahko pomeni ustavno dopustni cilj za omejitev človekove pravice do osebne svobode. Sodišče meni, da je tožena stranka v obravnavani zadevi dovolj obrazložila, zakaj z milejšim ukrepom ni mogoče zagotoviti prisotnosti tožnika za izvedbo Dublinskega postopka. Tožena stranka je namreč v izpodbijanem sklepu navedla, da bo z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo njegove istovetnosti in dokler se ne bo dokončno odločilo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Omejitev gibanja na Center za tujce ni nesorazmeren in nepotreben ukrep.

10. Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.