Jedro

Čeprav v spisu ni najti materialnih dokazov, ki bi potrjevali da je oškodovanka dala denar v hrambo bratu, ta pa ga na prigovarjanje izročil njej, je navedeno in to da je slednja ravnala v goljufivem namenu, to dokazano z drugimi v spisu se nahajajočimi dokazi in dejstvi.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolžene R. Ž. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolžena R. Ž. je dolžna plačati 300,00 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bila obdolžena R. Ž. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po I. odstavku 217. člena KZ. Izrečena ji je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo treh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta ter dodatnim pogojem, da v roku štirih mesecev povrne oškodovanki J. K. znesek 834,58 EUR, sicer se pogojna obsodba lahko prekliče. Takšen znesek je bil oškodovanki, po določilih II. odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), prisojen in naložen v plačilo obdolženki. Ta je bila, po določilih I. odstavka 95. člena ZKP obsojena še na povrnitev stroškov kazenskega postopka, doslej znanih v višini 14,78 EUR ter plačilo povprečnine, odmerjene na 300,00 EUR.

Proti tej sodbi se je pritožil zagovornik obdolžene R. Ž. iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter obdolženko oprosti obtožbe, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec – svétnik Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije – Zunanjega oddelka v pisno podanem mnenju o pritožbi predlaga, da se ta zavrne kot neutemeljena in izpodbijana sodba potrdi. Odgovor na mnenje ni bil podan.

Pritožba ni utemeljena.

Tako kot višji državni tožilec v podanim pisnem mnenju o pritožbi tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da ima pritožnik sicer prav v svoji navedbi, da v spisu ni najti materialnih dokazov kateri bi potrjevali dejstvi, da je J. K. res izročila v hrambo takratnih 200.000,00 SIT svojemu bratu J. K. in da je ta na prigovarjanje obdolženke ta denar izročil tej. Kljub temu to ne more pomeniti, da obdolženki storitev očitanega ji kaznivega dejanja ni dokazana, saj to po presoji sodišča druge stopnje zanesljivo dokazujejo drugi v spisu se nahajajoči dokazi in dejstva, navedeni v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Po tem je potrebno tudi v tej sodni odločbi pojasniti, da sodišče zadevo presoja po načelu proste presoje dokazov in ni vezano na nobeno formalno dokazno pravilo (I. odstavek 18. člena ZKP).

Tako kot sodišče prve stopnje tudi sodišče druge stopnje ne vidi razloga dvomiti v to, da je J. K. v avgustu leta 2003 v hiši v R. v. kjer je stanoval, hranil denar (200.000,00 SIT), last njegove sestre J. Gre za okoliščino, katero potrjujeta tako J. kot J. K. zaslišana na glavni obravnavi, pri čemer sta skladna v navedbi, da je do tega prišlo zato, ker J. v domu v katerem je bila nastanjena, denarja ni mogla imeti. Takšno početje je zlasti med starejšimi pogosto, saj ti bolj zaupajo sorodnikom kot morda banki ali za hrambo vrednejših stvari in denarja zadolženim osebam v domovih. Pri tem ni moč mimo tega, da daje verodostojnost navedbam v tem delu omenjenima pričama nadaljnja okoliščina, da je J. K. v tistem času občasno še prihajala v R. v. kjer je očitno dobro poznala tudi obdolženko, takratno partnerko G. D. s katerim je J. K. sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Več kot očitno je, da do nje ni gojila sovražnega odnosa, kljub v pritožbi izpostavljeni trditvi, da je tudi ona trdila, da so z bratom slabo ravnali, saj sicer ne bi izjavila, da se je s tem, da ji je brat denar posodil, strinjala. Očitno tudi zaradi tega, ker je vedela, da je obdolženka zaposlena, da ima torej stalne dohodke kateri ji bodo omogočili vrnitev denarja v roku, kot je obljubila, pri čemer je prav vseeno ali je to bil eden ali trije meseci, na kar opozarja pritožnik.

Vse kaže, da tudi J. K. takrat ni bil v sporu z obdolženko, ampak je do tega prišlo v odnosu med njim in G. D. ter njegovo materjo, kot to izhaja tudi iz zagovora obdolženke in izpovedi navedene priče. Nasprotno, obdolženka sama trdi, da je za J. K. večkrat poskrbela in mu kaj pripeljala za kar ji, saj je bil skop, ni plačal ničesar. Gre za pomembno okoliščino, ki govori v prid zaključku, da je prav zaradi takšnega odnosa z oškodovanko, z denarjem sestre tej priskočil na pomoč, ko ga je za denar zaprosila, saj je nameravala kupiti avto. To pa pomeni, da odnos v katerem je bil z D., ko se je izkazalo za neresnično, da bi tega večkrat prijavljal policiji, za to zadevo ni odločilen in ga je obravnavati ločeno od odnosa med obdolženko in pričo J. K. Na to kaže izpoved priče G. D., da o posoji denarja ne ve ničesar, čeprav je to malo verjetno, saj sta z obdolženko takrat še bila skupaj. Pa vendarle, če že ne drugega kaže navedena izpoved na to, da se je v želji priti do denarja na J. K. obrnila obdolženka sama. Denar pa je takrat potrebovala, saj je v avgustu in septembru (najem posojila pri banki) denar za nov avto zbirala. Prav to dodatno potrjuje izpoved priče J. K., ne glede na to koliko denarja je obdolženka dobila iz drugih virov, ko ni prezreti, da ga je morala imeti precej več od po njej zatrjevane nabavne cene vozila, saj so ji takrat nastali še stroški in to ne majhni za njegovo registracijo. Priči J. K. je zato verjeti, da je prav zato, ker je obdolženka denar potrebovala za nakup avtomobila tega posodil in ji pri tem verjel, da ga bo vrnila v dogovorjenem roku, o čemer je obvestil tudi njegovo lastnico, sestro J. S tem je obdolženka J. K. spravila v zmoto, da ji je v škodo svoje sestre, denar dal, pri čemer očitno že takrat ni imela namena, da ga vrne. Če bi ga imela, bi ga v roku, kot je obljubila vrnila, ali se vsaj dogovorila za podaljšanje roka vračila. Tega ni storila, tudi ne za tem, ko je iz R. v. v juliju leta 2004 odšla in tudi ne kasneje. Pri tem je v zvezi z njenim odhodom in datumom podaje ovadbe (02.09.2005) za dodati, da tudi čas podaje slednje govori v prid verodostojnosti izpovedi obeh K. V primeru, če bi J. K. ovadbo podal iz drugih razlogov in ne zato, ker bi obdolženka dejanje res storila, bi jo podal vsaj takrat, ko je obdolženka od hiše odšla, saj so bili takrat spori med njim in drugimi v hiši živečimi še živi. To, da jo je podal leto za tem, pa potrjuje, da je šlo v obravnavanem primeru za odnos med pričo J. K. in obdolženko, ko je še vedno upal, da bo denar vrnila. Ko je dokončno spoznal, da se to ne bo zgodilo in kakšen je bil njen dejanski namen, pa je posegel po ovadbi, katere podajo mu je priporočila tudi njegova siceršnja pravna zastopnica. Ta jo je očitno štela za bolj učinkovito od vložitve civilne tožbe.

Obdolženki je torej storitev kaznivega dejanja v objektivnem pogledu dokazana, iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane sodbe, pa tudi v subjektivnem pogledu. O vsem tem je sodišče prve stopnje podalo jasne in na izvedenih dokazih temelječe razloge, kar pomeni, da v postopku ni zagrešilo v pritožbi smiselno uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je ob razsoji pravilno uporabilo tudi kazenski zakon, za katerega pritožnik v pritožbi ne pove, v čem naj bi bil kršen.

V zvezi s pritožbo je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje še v njeni odločbi o obdolženki izrečeni kazenski sankciji. Izrečena ji pogojna obsodba se zdi v celoti primerna, zlasti z izrekom posebnega pogoja po povrnitvi prizadejane škodo oškodovanki. Ni torej videti potrebe po spremembi izpodbijane sodbe v korist obdolženki tudi v tem delu.

Ker tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal nepravilnosti, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi.

Obdolženka s pritožbo ni uspela, zato mora plačati povprečnino. Njena višina je odmerjena skladno z dobo trajanja in zamotanostjo pritožbenega postopka kot tudi premoženjskimi in pridobitnimi sposobnostmi obdolženke, kakor jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.