Jedro

Določilo 3. odst. 97. čl. ZPP se nanaša tudi na pooblastila, dana odvetniku.

Sodišče je tedaj smelo podvomiti v pristnost pooblastila, ki ga je revident priložil tožbi. In ker zahtevano overjeno pooblastilo ni bilo predloženo v sodno odrejenem roku, je sodišče ravnalo pravilno, ko je tožbo, ki jo je vložil odvetnik, zavrglo (4. odst. 98. čl. ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, ker pooblaščenec ni v sodno določenem roku predložil overjenega pooblastila. Sodišče druge stopnje je sklep sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Tožeča stranka vlaga proti sklepu sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V reviziji ponavlja, da je bil tožnik, ko je podpisal pooblastilo psihično popolnoma zdrav. Zaradi posledic prometne nesreče je bil nepokreten, zato je šel odvetnik k njemu zaradi podpisa pooblastila. Ker je odvetništvo javna služba, sodišče ne bi smelo podvomiti v pristnost pooblastila. Navaja še, da overjenega pooblastila sodišču ni mogel predložiti, ker je bil tožnik odpeljan na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v Idriji. Tožnik se je medtem pozdravil. Zato bi bilo možno njegovo zaslišanje in ugotavljanje ali je pooblastil odvetnika za zastopanje ali ne.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl. v zvezi s 4. odst. 400. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revidentu je potrebno pojasniti, da se določilo 3. odst. 97. čl. ZPP nanaša tudi na poooblastila, dana odvetniku. Peto poglavje ZPP, v katerega je uvrščena sporna določba, ureja vprašanja zastopanja stranke v pravdnem postopku tudi v primeru, če je pooblaščenec odvetnik. To poglavje res razlikuje med pooblastilom, ki je dano odvetniku, in ostalimi pooblastili, vendar le v pogledu domneve o obsegu pooblastila. Poleg tega ni odveč poudariti, da je pooblastilo, čeprav je dano odvetniku, zasebna in ne javna listina.

Sodišče je tedaj smelo podvomiti v pristnost pooblastila, ki ga je revident priložil tožbi. In ker zahtevano overjeno pooblastilo ni bilo predloženo v sodno odrejenem roku, je sodišče ravnalo pravilno, ko je tožbo, ki jo je vložil odvetnik, zavrglo (4. odst. 98. čl. ZPP). Temu je potrebno dodati, da izpodbijanje presoje sodišč prve in druge stopnje o pristnosti priloženega pooblastila ne more biti predmet revizijskega preizkusa (3. odst. 385. čl. ZPP). Zato v reviziji ponovljenih trditev, da bi moralo sodišče tožnika zaslišati o okoliščinah podpisa priloženega pooblastila, revizijsko sodišče ni presojalo.

Prav tako ne more biti predmet revizijskega obravnavanja sklicevanje revidenta šele v reviziji, češ da ni mogel predložiti pooblastila, ker je bil tožnik prepeljan v psihiatrično bolnišnico. Opravičevanje zamude roka, odrejenega s sklepom sodišča prve stopnje z dne 18.1.1993, namreč v konkretnem primeru ne more biti revizijski razlog, temveč bi bil lahko le razlog za predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Zato tudi ne gre za dovoljeno revizijsko novoto (prim. 387. čl. ZPP).

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393. čl. v zvezi s 400. čl. ZPP).