Jedro

Pri edicijski dolžnosti tretjih oseb ima predlagatelj ne le trditveno in dokazno breme glede dejstva, da se listina nahaja pri tretji osebi, temveč tudi trditveno in dokazno breme, da je druga stranka dolžna predložiti listino. Drugače povedano, predlagatelj mora trditi in dokazati, da je tretja oseba listino dolžna predložiti tudi po materialnem pravu in bi lahko edicijski zahtevek uveljavljala s posebno tožbo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremeni tako, da mora družba M. d.o.o. sodišču v roku 15 dni od vročitve sklepa predložiti personalne mape delavcev, zaposlenih v skladiščnih prostorih v šotoru skladišča X in podatke o izplačilu plač navedenih delavcev, sicer bo sodišče ta sklep prisilno izvršilo.

II. Tožena stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je na predlog tožene stranke za izročitev listin delno ugodilo zahtevku. V preostalem delu, ki se nanaša na izročitev personalnih map delavcev, zaposlenih v skladiščnih prostorih v X. in podatkih o izplačilih plač navedenih delavcev, pa je zahtevek za izročitev zavrnilo.

2. Zoper izpodbijani sklep se je pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni ali razveljavi in po potrebi vrne zadevo v nov postopek ter naloži tožeči stranki stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožba graja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo Zakon o pravdnem postopku (ZPP), ker je glede na dejansko stanje uporabilo 228. člen ZPP (edicijska dolžnost tretjih oseb) namesto 227. člen ZPP (edicijska dolžnost nasprotne stranke). Gospodarski spor se je začel s tožbo E. d.o.o, ki je tekom postopka zaradi stečaja prenehala obstajati. Po pravnomočnem sklepu St 579/2011 z dne 1. 2. 2013 je na njeno mesto kot singularna pravna naslednica terjatve iz skladiščne pogodbe vstopila družba D. d.o.o.. Med strankama ni sporno in sodišču je znano, da je E. d.o.o ob zaključku stečaja z družbo M. d.o.o. sklenila pogodbo o hranjenju listinske poslovne dokumentacije stečajnega dolžnika skladno s pravili arhiviranja. Pogodba je bila sklenjena v imenu E. d.o.o., čigar singularna pravna naslednica je D. d.o.o. Tako družba M. d.o.o. hrani dokumentacijo, ki se nanaša na vtoževano terjatev, v imenu tožeče stranke, zato bi moralo sodišče uporabiti 227. člen ZPP, to je pravilo o edicijski dolžnosti nasprotne stranke.

5. Višje sodišče ne sledi pritožbenim očitkom tožene stranke, vendar pa je ob pravilni uporabi materialnega prava prišlo do zaključka, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 228. člen ZPP. Drugi osebi sme sodišče naložiti, naj predloži listino le tedaj, če jo mora ta po zakonu pokazati ali predložiti ali če gre za listino, ki je po svoji vsebini skupna zanjo in za stranko, ki se sklicuje na listino (prvi odstavek 228. člena ZPP). Pri edicijski dolžnosti tretjih oseb ima predlagatelj ne le trditveno in dokazno breme glede dejstva, da se listina nahaja pri tretji osebi, temveč tudi trditveno in dokazno breme, da je druga stranka dolžna predložiti listino.(1) Drugače povedano, predlagatelj mora trditi in dokazati, da je tretja oseba listino dolžna predložiti tudi po materialnem pravu in bi lahko edicijski zahtevek uveljavljala s posebno tožbo. Takšno upravičenje pa ima stranka takrat, ko mora tretja oseba listino pokazati na podlagi zakona ali pa gre za listino, ki je po vsebini skupna zanjo (tretjo osebo) in za stranko, ki zahteva predložitev. Višje sodišče ocenjuje, da je tožena stranka kot predlagatelj edicijskega zahtevka zadostila tem zahtevam in dokazala, da mora družba M. d.o.o. listine predložiti na podlagi zakona.

6. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da se personalne mape skladiščnih delavcev in podatki o njihovih izplačilih plač ne nanašajo na toženo stranko, zaradi česar ne gre za listino, skupno po vsebini. Pri tem pa je spregledalo dejstvo, ki izhaja iz spisa, in sicer da omenjena družba M. d.o.o. hrani dokumentacijo zaradi prenehanja družbe E. d.o.o.. Slovenski računovodski standard (SRS) 37 (2006) ureja računovodske rešitve v podjetjih v stečaju ali likvidaciji. Po zaključku stečajnega ali likvidacijskega postopka se računovodski izkazi, knjigovodske listine in druga dokumentacija hranijo pri organizaciji, pooblaščeni z zakonom, ali organizaciji, registrirani za opravljanje storitev arhiviranja (SRS 37.39). Organizacija, pooblaščena z zakonom, ali organizacija, registrirana za opravljanje storitev arhiviranja, mora podatke, ki jih hrani, dati na razpolago vsem, ki izkažejo pravni interes (Davčni upravi Republike Slovenije, Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, bivšim zaposlenim, stečajnim ali likvidacijskim upnikom in drugim), in za nadomestilo dejanskih stroškov izdati tudi prepis zahtevanih podatkov (SRS 37.40).

7. Višje sodišče ocenjuje, da je tožena stranka v predmeti zadevi izkazala pravni interes. V gospodarskem sporu podredno uveljavlja pobotni ugovor, v okviru katerega pa zatrjuje, da ji je zaradi nevestnega izvajanja skladiščne pogodbe s strani prednika tožeče stranke nastala škoda. Ta se kaže v tem, da je morala (zaradi neplačevanja plače edinemu zaposlenemu skladiščniku pri predniku tožeče stranke) tega sama zaposliti, ker se v nasprotnem primeru skladiščna dejavnost ne bi mogla izvajati. Za dokazovanje teh dejstev pa je tožena stranka zahtevala vpogled v personalne mape delavcev v skladišču in podatke o njihovih izplačilih plač.

8. Sodišče druge stopnje tako zaključuje, da je družba M. d.o.o. na podlagi 228. člena ZPP dolžna izročiti personalne mape skladiščnih delavcev in podatke o njihovih izplačilih plač, saj je te listine omenjena družba dolžna izročiti po zakonu oz. SRS (37.40). Zaradi navedenega je višje sodišče spremenilo izpodbijani sklep kot je to razvidno iz izreka tega sklepa.

9. Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka ni utemeljen. Stranka, ki predlaga dokaz, mora sama kriti stroške, ki bodo nastali z izvedbo dokaza (153. člen ZPP), in mora tudi sama predhodno kriti stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji (152. člen ZPP). Pri tem tožena stranka ne zatrjuje, da so to t.i. separatni stroški (156. člen ZPP). Povrnitev stroškov tega postopka pa bo lahko uveljavljala kot stroške, ki so bili potrebni v pravdi, in sicer pri končni odločitvi na podlagi pravila o uspehu iz 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Komentar ZPP str. 433, 6 odst.