Jedro

Če je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, je v situaciji, ko postane obsodilna kazenska sodba pravnomočna po vložitvi odškodninske tožbe, izključeno zastaranje odškodninske terjatve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavezalo toženca in toženko, da nerazdelno plačata tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 1.050.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje, v preostalem delu pa je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek.

2.

Proti prvostopenjski sodbi so se pritožili tožnik in oba toženca. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbi tožnika in toženca, ugodilo pa je pritožbi toženke in glede nje razveljavilo prvostopenjsko sodbo v obsodilnem delu ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.

Toženec je vložil revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča, zaradi razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Stališče revidenta je, da bi sodišče moralo upoštevati triletni zastaralni rok, ker tudi kazenski pregon kaznivega dejanja sodelovanja v pretepu zastara v enakem času. S pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča ni bila ugotovljena kazenska odgovornost tožencev za povzročitev tožnikovih poškodb. Ugotovljeno je bilo le toženčevo sodelovanje v pretepu. Med poškodbami v kazenski sodbi tudi ni bila navedena posttravmatska stresna motnja in trajna osebnostna spremenjenost. Sodišče bi moralo upoštevati, da je bila ugotovljena tudi kazenska odgovornost I. Š. Pritožbeno sodišče ni obrazložilo, zakaj "pritožbeno citiranje izpovedb prič" ne more omajati pravilnosti dokazne ocene prvostopenjskega sodišča ter zakaj je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o samo 50% prispevku tožnika k nastali škodi. Prav tako se ni opredelilo glede trditve, da je "mlajša črna ženska z železno palico mahala po tožniku in tožencu". Toženec je ves čas trdil, da je imel tožnik enake psihične težave kot sedaj tudi pred škodnim dogodkom in zato ne more biti nepomembna dokumentacija o njegovem zdravljenju v Psihiatričnem dispanzerju Zdravstvenega doma ... Tožena stranka je ocenila izvedensko mnenje dr. T. za nejasno, ker ne temelji na objektivnih znakih zatrjevane tožnikove psihične bolezni, ampak le na enostranskih izjavah tožnika. Sodišče bi moralo tudi po uradni dolžnosti presoditi, ali je mnenje izvedenca jasno, popolno in brez nasprotij, in to svoje stališče bi moralo tudi obrazložiti. Mnenje izvedenke je oprto na ugotovitve tožnikovega lečečega zdravnika in ne na ustrezne listine. Zaradi pomanjkljivosti izvedenskega mnenja bi bilo treba angažirati drugega izvedenca, kar narekuje načelo iskanja materialne resnice. Poleg tega sodišče ni upoštevalo pritožbenih ugovorov toženca, da "prvo sodišče ni upoštevalo vplivov drugih vzrokov, zlasti od prej obstoječega slabega psihičnega zdravja tožnika in neugodnih vplivov sodnih postopkov". O teh vprašanjih se namreč izvedenka psihiatrične stroke ni mogla izjasniti, tega pa ni mogoče šteti v škodo toženca.

4.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5.

Revizija ni utemeljena.

6.

Predvsem ni mogoče upoštevati tistih revizijskih trditev, s katerimi toženec izpodbija dejansko stanje, ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Nedovoljen revizijski poseg v ugotovljeno dejansko stanje predstavlja tudi nasprotovanje revidenta dokazni oceni, ki jo je opravilo sodišče v zvezi z ugotavljanjem posameznega relevantnega dejstva.

7.

Neutemeljena sta tudi revizijska očitka, da sodišči nista ustrezno obrazložili svojih stališč, oziroma da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene trditve. V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP) in se mora zato izreči le glede tistih navedb o dejstvih in tistih dokazih, ki so v relevantni povezavi z odločanjem o tožbenem zahtevku (primerjaj četrti odstavek 324. člena ZPP). Pritožbeno sodišče mora v obrazložitvi svoje odločbe presoditi le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), pri čemer pa je standard obrazloženosti drugostopenjske odločbe (že zaradi narave kontrolne funkcije, ki jo ima pritožbeno sodišče) skromnejši od tistega, ki velja za odločanje pri sodišču prve stopnje.

8. O zastaranju: Toženec je bil v kazenskem postopku pravnomočno obsojen, ker je sodeloval v pretepu, v katerem je bil tožnik telesno poškodovan. Tožnikova škoda je bila torej povzročena s kaznivim dejanjem in je zato treba pri odločanju o zastaranju terjatve upoštevati tudi določbe 377. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Obsodilna sodba v kazenskem postopku je postala pravnomočna po vložitvi odškodninske tožbe (s katero je bilo zastaranje v vsakem primeru pretrgano po 388. členu ZOR). Glede na določbo drugega odstavka 377. člena ZOR (pretrganje zastaranja kazenskega pregona ima za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka), je v situaciji, ko postane obsodilna kazenska sodba pravnomočna po vložitvi odškodninske tožbe, izključeno zastaranje odškodninske terjatve.

9. O toženčevi odgovornosti za škodo: Tožnikov odškodninski zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku. Zato je pravdno sodišče vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in toženčeve kazenske odgovornosti (14. člen ZPP). Pri odločanju o tožnikovem odškodninskem zahtevku je tako sodišče vezano na ugotovitev kazenskega sodišča, da je toženec sodeloval v pretepu, v katerem je tožnik utrpel telesne poškodbe. V takšnem primeru pa za odločanje o toženčevi odškodninski odgovornosti v razmerju do tožnika ni pomembno, v kakšnem obsegu je toženec tožniku (direktno) povzročil škodo. Odgovornost sodelujočih v pretepu je namreč solidarna (primerjaj določbe četrtega odstavka 206. člena ZOR). Glede na takšno podlago toženčeve odgovornosti so tudi povsem nepomembne revizijske trditve o silobranu in vlogah drugih udeležencev pretepa. Pravilna je tudi odločitev, da je tožnik sam do 50% prispeval k nastanku škode, ker se je (enako aktivno kot toženec) vpletel v pretep (ugotovitve na 4. in 5. strani prvostopenjske sodbe).

10. O škodi in odškodnini zanjo: Vezanost na kazensko sodbo pomeni le, da sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne obveznosti ne sme vsebovati ugotovitev v nasprotju z ugotovitvami, ki so predstavljale podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku. Zato ni nikakršnega razloga, da sodišče pri odločanju o obsegu škode ne bi moglo upoštevati tudi tistih posledic škodnega dogodka, ki jih sodišče v kazenskem postopku sicer ni ugotovilo. V tem pogledu zato ne more biti pomislekov glede ugotovitve pravdnega sodišča, da je tožnik zaradi pretepa utrpel tudi posttravmatsko stresno motnjo in je pri njem podana trajna osebnostna spremenjenost. Ostale revizijske trditve v zvezi z ugotavljanjem posledic tožnikovih poškodb se v svojem bistvu nanašajo na dejanska vprašanja in jih zato v revizijskem postopku ni mogoče upoštevati (tretji odstavek 370. člena ZPP). V zvezi z ugotovljenimi posledicami telesnih poškodb je sodišče tožniku tudi pravilno prisodilo denarno zadoščenje (200. člen ZOR).

11.

Revizijsko sodišče je zavrnilo revizijo na podlagi določb 378. člena ZPP. Odločitev o reviziji implicira tudi zavrnitev revidentovega predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka.