Jedro

Za presojo (ne)obstoja pasivne stvarne legitimacije DARS je odločilna razmejitev med nalogami DARS, opredeljenimi v prvem odstavku 3. člena ZDARS, in nalogami DARS, opredeljenimi v drugem odstavku 3. člena ZDARS. DARS pri opravljanju nalog iz prvega odstavka 3. člena ZDARS ravna kot neposredna zastopnica Republike Slovenije, pri opravljanju nalog iz drugega odstavka 3. člena pa ravna kot posredna zastopnica Republike Slovenije. To pa posledično pomeni, da je DARS kot posredna zastopnica Republike Slovenije tudi odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo sama povzroči tretjim osebam.

Materialnopravno je pravilno stališče, da pride do prenosa premoženja iz prenosne na prevzemno družbo z vpisom delitve v register (1. točka drugega odstavka 635. člena ZGD-1), torej po samem zakonu, kar glede prenosa lastninske parvice na nepremičninah pomeni, da je vknjižba lastninske pravice na novo/prevzemno družbo v zemljiški knjigi zgolj deklaratornega značaja (glej tudi četrti in peti odstavek 45. člena ZZK-1). Vendar pa so po vpisu delitve v register po določbi prvega odstavka 636. člena ZGD-1 za vse obveznosti (prenosne) družbe, ki so nastale do vpisa delitve v register, poleg družbe, ki ji je v delitvenem načrtu dodeljena obveznost, kot solidarni dolžniki odgovorne vse druge družbe, ki so udeležene pri delitvi, in sicer do višine vrednosti aktivnega premoženja. Za jamstvo po prvem odstavku 636. člena ZGD-1 je torej odločilno, ali je dejstvo, na katero se veže nastanek obveznosti, nastopilo pred vpisom delitve v register ali ne (pri čemer lahko obveznost temelji na pravnoposlovni podlagi, deliktu ali na drugih splošnih podlagah). Ob tem velja poudariti, da pri odškodninskih obveznostih ni nujno, da je pred vpisom delitve nastala tudi že škoda, ampak zadošča za (že nastalo) odškodninsko obveznost, da je bilo uresničeno zgolj škodno dejstvo. Varovati je namreč treba tudi potencialne odškodninske obveznosti.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje glede odločitve o odškodninskih tožbenih zahtevkih zoper obe toženki in posledično stroških postopka se razveljavita ter se zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem delu se revizija zavrne.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo stvarnopravna imisijska zahtevka tožnikov, s katerima sta od prve toženke zahtevala, da meteorne vode, ki se stekajo v njen zadrževalni bazen z oznako ZB 12/2, na zemljiščih parc. št. 905/5, 905/40, 906/45 in 906/48, k. o...., na svoje stroške spelje v reko Krko ter prepreči pronicanje in odtekanje meteornih voda iz njenega zadrževalnega bazena v zemljo (točka I/1 izreka), od druge toženke pa, da je dolžna na svoje stroške meteorne vode z nepremičnine parc. št. 2090/4, k. o. ..., speljati v reko Krko, tako da ne bo več prihajalo do pronicanja in odtekanja meteorne vode s te nepremičnine v zemljo (točka I/2). Zavrnilo je tudi nadaljnji tožbeni zahtevek, da sta toženki dolžni tožnikoma plačati odškodnino v skupni višini 79.332,76 EUR (točka I/3, 4, 5, 6 in 7 izreka). Odločilo je še o stroških postopka (I./8, II. in III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o stvarnopravnem zahtevku zoper prvo toženko in posledično stroških postopka (točki I/1 in II izreka) razveljavilo ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu pa je pritožbo tožnikov zavrnilo in v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še o pritožbenih stroških.

3. Tožnika v pravočasni reviziji zoper (zavrnilni del) drugostopenjske sodbe uveljavljata revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Sodišču druge stopnje očitata, da je spregledalo, da zahtevata plačilo odškodnine zaradi nepravilne uporabe avtoceste, torej za škodo, ki ima podlago v 75. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Trdita, da jima prva toženka z nepravilno uporabo zadrževalnega bazena z oznako ZB 12/2 povzroča škodo in da je podana njena odškodninska odgovornost kot neposredne posestnice (ob tem se sklicujeta na 74. člen SPZ). Nadalje ne sprejemata stališča sodišča druge stopnje, da je lastninska pravica z druge toženke na podlagi zakona prešla na tretjo osebo in da zato ni podana pasivna legitimacija druge toženke. Vztrajata, da se lastninska pravica na nepremičninah ne dokazuje z vpisom v sodni register, temveč z vpisom v zemljiško knjigo, in da je bila ob vložitvi tožbe dne 14. 11. 2014 druga toženka v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica sporne nepremičnine. Opozarjata tudi na določbo 636. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), ki določa varstvo upnikov. Zatrjujeta še kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi tudi v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljavi ter zadevo vrne "drugemu sodišču" v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena obema toženkama, ki sta nanjo odgovorili in predlagali njeno delno zavrženje, sicer pa zavrnitev.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. V tej zadevi je predmet revizijske presoje odškodninski zahtevek tožnikov zoper prvo toženko (DARS) ter stvarnopravni in odškodninski zahtevek tožnikov zoper drugo toženko.

7. Glede odškodninskega zahtevka zoper prvo toženko velja revidentoma najprej odgovoriti, da iz njunih tožbenih navedb (podanih do prvega naroka za glavno obravnavo) izhaja, da (tožnika) substancirano uveljavljata odškodninski zahtevek zoper prvo toženko (samo) zaradi nepravilnosti pri izgradnji zadrževalnega bazena za meteorno vodo z oznako ZB 12/2. To pomeni, da revizijske navedbe, s katerimi naknadno izpeljujeta krivdno odškodninsko odgovornost z novimi trditvami, kot so, da uveljavljata odškodnino zaradi nepravilne uporabe avtoceste (na način da delno dobesedno prepišeta zakonsko besedilo prvega odstavka 75. člena SPZ), predstavljajo neupoštevno revizijsko novoto. To posledično pomeni, da je neutemeljena tudi zatrjevana kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Bistvena in nosilna značilnost te kršitve je, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih in da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Glede revizijske teze, ki konkretno meri na kršitev iz 14. točke, pa velja revidentoma še odgovoriti, da je pritožbeno sodišče v 8. točki izpodbijane sodbe jasno zapisalo, da naj sodišče prve stopnje samo glede imisijskega (t. j. stvarnopravnega) tožbenega zahtevka ponovno presodi, ali je prva toženka morebiti zanj pasivno legitimirana kot uporabnica spornega objekta; glede odškodninskega zahtevka (ki sta ga tožnika pravočasno utemeljevala samo s trditvami o nepravilnostih pri gradnji zadrževalnega bazena za meteorno vodo) pa je v 9. točki svoje sodbe jasno pritrdilo sodbi sodišča prve stopnje, da prva toženka za odškodninski tožbeni zahtevek ni pasivno legitimirana. To pomeni, da očitane nejasnosti v izpodbijani sodbi niso podane1. 8. Vendar pa se Vrhovno sodišče ne strinja z materialnopravnim stališčem sodišč prve in druge stopnje, da prva toženka ni pasivno legitimirana za odškodninski tožbeni zahtevek. Tožnika namreč v tožbi uveljavljata odškodninski tožbeni zahtevek zoper prvo toženko (DARS) zaradi nepravilnosti pri izgradnji zadrževalnega bazena za meteorno vodo z oznako ZB 12/2. Konkretno trdita, da je narobe urejeno odvodnjavanje meteornih vod, katero bi moralo biti urejeno tako, da bi bilo odvodnjavanje speljano v reko Krko, namesto da iz zadrževalnega bazena pronica v zemljo. Poleg tega trdita, da je prva toženka opustila nadzor nad gradbenimi deli. Tožnika sicer svojo trditveno podlago v reviziji (kot je že prej navedeno) spremenita in trdita, da uveljavljata odškodnino za škodo, ki jima je nastala zaradi nepravilne uporabe avtoceste, vendar Vrhovno sodišče ocenjuje, da je kljub temu v tu obravnavani zadevi podana "življenjska situacija", ki jo ureja drugi odstavek 3. člena Zakona o družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZDARS)2. 9. Za presojo (ne)obstoja pasivne stvarne legitimacije DARS je namreč odločilna razmejitev med nalogami DARS, opredeljenimi v prvem odstavku 3. člena ZDARS, in nalogami DARS, opredeljenimi v drugem odstavku 3. člena ZDARS. Prvi odstavek 3. člena ZDARS določa, da družba (t. j. DARS) opravlja v imenu in za račun Republike Slovenije naloge v zvezi s prostorskim načrtovanjem in umeščanjem avtocest v prostor in naloge v zvezi s pridobivanjem zemljišč in drugih nepremičnin za potrebe izgradnje avtocest. To pomeni, da DARS pri opravljanju nalog iz prvega odstavka 3. člena ZDARS ravna kot neposredna zastopnica Republike Slovenije. V zadevi VS RS II Ips 502/2004 (na katero se neprimerno sklicujeta sodišči prve in druge stopnje) je šlo za primer umestitve ceste v prostor, torej za primer iz prvega odstavka 3. člena ZDARS, in zavzeto je bilo stališče, da DARS ne more biti pasivno legitimiran v primerih uveljavljanja odškodninske odgovornosti pri izvajanju nalog iz prvega odstavka 3. člena ZDARS. Ni pa Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 502/2004 zavzelo kategoričnega stališča glede nalog iz drugega odstavka 3. člena ZDARS, kamor sodi tu obravnavani primer. Drugi odstavek 3. člena ZDARS določa, da družba (t. j. DARS) v svojem imenu in za račun Republike Slovenije opravlja naloge v zvezi z izgradnjo in obnavljanjem avtocest v skladu z nacionalnim programom izgradnje avtocest v Republiki Sloveniji ter opravlja finančni inženiring sredstev, namenjenih za izgradnjo avtocest in odplačilo posojil, najetih za njihovo izgradnjo. To pomeni, da DARS pri opravljanju nalog iz drugega odstavka 3. člena ZDARS (ne ravna kot neposredna zastopnica Republike Slovenije, temveč) ravna kot posredna zastopnica Republike Slovenije. To pa posledično pomeni, da je DARS kot posredna zastopnica Republike Slovenije tudi odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo sama povzroči tretjim osebam. Ob tem velja še poudariti, da drugi odstavek 3. člena ZDARS zajema tako primere v zvezi z nepravilnostmi pri izgradnji avtocest kot primere v zvezi z nepravilnim obnavljanjem avtocest, pri čemer je slednjemu (obnavljanju avtocest) uvrstiti tudi skrb za vzdrževanje in pravilno delovanje/uporabo zadrževalnega bazena.

10. Upoštevaje navedeno je torej treba v tu obravnavani zadevi zavzeti stališče, da je prva toženka (DARS) po drugem odstavku 3. člena ZDARS (poleg Republike Slovenije) tudi pasivno legitimirana za vtoževani odškodninski zahtevek.

11. Stvarnopravni in odškodninski zahtevek zoper drugo toženko pa tožnika utemeljujeta z lastninsko pravico druge toženke na zemljišču, na katerem stoji nakupovalni center A., ker meteorne vode s strehe nakupovalnega središča in pripadajočih parkirišč niso speljane v reko Krko, temveč poniknejo v zemljo. Druga toženka se brani, da ni lastnica tega zemljišča. 12. Sodišči (prve in druge stopnje) sta na podlagi notarskega zapisa pogodbe o oddelitvi in prevzemu v zvezi s premoženjem družbe B. B., d. o. o., z dne 23. 12. 2013, in priloge k tej pogodbi ugotovili, da je prevzemna družba B. C., d. o. o., pridobila v last tudi nepremičnino A.; ter da sta se v pogodbi o oddelitvi in prevzemu prenosna in prevzemna družba dogovorili, da je prevzemna družba univerzalna pravna naslednica glede prenesenega premoženja od vpisa v sodni register dalje, pri čemer je bil vpis v sodni register opravljen 2. 6. 2014, tu obravnavana tožba pa je bila vložena 14. 11. 2014. 13. Upoštevaje navedene ugotovitve je torej po zatrjevanem škodnem dogodku (nepravilnem odvodnjavanju meteornih vod s strehe nakupovalnega središča in pripadajočih parkirišč) prišlo z delitvijo (natančneje oddelitvijo) do statusnega preoblikovanja druge toženke.

14. Delitev je vrsta materialnega statusnega preoblikovanja, ki je usmerjena v dekoncentracijo (cepljenje) prej enovite premoženjske strukture kapitalske družbe s prenosom posameznih, poljubno izbranih delov premoženjske strukture v pravno sfero novih nosilcev. Ena od oblik delitve je tudi oddelitev. Pri oddelitvi prenosna družba ne preneha, ampak še obstaja, le z zmanjšanim premoženjem (četrti odstavek 623. člena ZGD-1). Za delitev (tudi oddelitev kot obliko delitve) je značilen prenos posameznih delov premoženja (ene) prenosne družbe z delnim univerzalnim pravnim nasledstvom na druge, obstoječe ali novoustanovljene kapitalske družbe. Delno univerzalno pravno nasledstvo se razume predvsem kot pravnoposlovno utemeljeno sredstvo za spreminjanje pravne pripadnosti poljubno izbranih delov (koncentrirano je zgolj na posamezne pravice, obveznosti in pravna razmerja) premoženja prenosne družbe, ki ni vezano na stvarnopravno načelo specialnosti. Pri izbiri premoženja, ki naj bi bilo predmet prenosa, je prenosna družba svobodna in lahko izbira, kateri deli njenega premoženja naj bi bili preneseni. Svoboda izbire je tako velika, da lahko zajame delno univerzalno nasledstvo le en sam premoženjski del (predmet) prenosne družbe. Ker so torej pri delitvi možnosti za premoženjske dispozicije neizčrpne in imetniki deležev prenosne družbe svobodno odločajo, katere premoženjske dele (obveznosti in pravna razmerja) prenosne družbe naj bi delitev zajela (delitev je namreč po svoji zasnovi tvegana korporacijska operacija s stališča upnikov prenosne družbe)3, je potreba po učinkovitem varovanju interesa (tudi potencialnih) upnikov pred tveganji v zvezi z delitvijo nujna in se zagotavlja zlasti s solidarnim jamstvom družb, na katere so bile prenesene obveznosti prenosne družbe. Zaradi (delne) univerzalne sukcesije namreč ni treba soglasja upnikov (za delitev prenosne družbe), vendar se kot protiutež nujno normirajo posebna pravila za varovanje interesa upnikov, ki nekako nadomestijo njihovo soglasje. Zaradi univerzalne sukcesije je tudi nastop vseh pravnih učinkov delitve (tudi oddelitve) strnjen v časovni točki vpisa delitve v register, ki je konstitutivnega značaja.

15. Navedeno (materialnopravno izhodišče) pomeni, da je materialnopravno pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje (zavzeto tudi v zadevah VS RS III Ips 127/2011 in II Ips 328/2013), da pride do prenosa premoženja s prenosne na prevzemno družbo z vpisom delitve v register (1. točka drugega odstavka 635. člena ZGD-1), torej po samem zakonu, kar glede prenosa lastninske pravice na nepremičninah pomeni, da je vknjižba lastninske pravice na novo/prevzemno družbo v zemljiški knjigi zgolj deklaratornega značaja (glej tudi četrti in peti odstavek 45. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1)). Vendar pa so po vpisu delitve v register po določbi prvega odstavka 636. člena ZGD-1 za vse obveznosti (prenosne) družbe, ki so nastale do vpisa delitve v register, poleg družbe, ki ji je v delitvenem načrtu dodeljena obveznost, kot solidarni dolžniki odgovorne vse druge družbe, ki so udeležene pri delitvi, in sicer do višine vrednosti aktivnega premoženja. Za jamstvo po prvem odstavku 636 člena ZGD-1 je torej odločilno, ali je dejstvo, na katero se veže nastanek obveznosti, nastopilo pred vpisom delitve v register ali ne (pri čemer lahko obveznost temelji na pravnoposlovni podlagi, deliktu ali na drugih splošnih podlagah). Ob tem velja poudariti, da pri odškodninskih obveznostih ni nujno, da je pred vpisom delitve nastala tudi že škoda, ampak zadošča za (že nastalo) odškodninsko obveznost, da je bilo uresničeno zgolj škodno dejstvo.4 Varovati je namreč treba tudi potencialne odškodninske obveznosti.

16. Upoštevaje navedeno je treba v tu obravnavani zadevi zavzeti stališče, da je druga toženka poleg prevzemne družbe tudi odškodninsko odgovorna tožnikoma, in sicer na podlagi solidarne odgovornosti po prvem odstavku 636. člena ZGD-1, ker naj bi zatrjevano škodno dejstvo (nepravilno odvodnjavanje meteornih vod s strehe nakupovalnega središča in pripadajočih parkirišč) nastalo pred vpisom delitve v sodni register.

17. Stvarnopravni zahtevek zoper drugo toženko (ki od vpisa oddelitve v sodni register 2. 6. 2014 ni več lastnica sporne nepremičnine) pa je materialnopravno pravilno zavrnjen. Po 75. členu SPZ je namreč negatorni imisijski zahtevek lahko naperjen samo zoper lastnika oziroma neposrednega posestnika (74. člen SPZ). Ob tem velja še dodati, da iz sodnega spisa izhaja, da sta bila tožnika najkasneje z vročitvijo odgovora na tožbo obveščena o prenosu lastninske pravice na sporni nepremičnini z oddelitvijo na prevzemno družbo, in da bi lahko svoj negatorni imisijski zahtevek že tedaj "razširila" na prevzemno družbo.

18. Revizija tožnikov je torej delno utemeljena, in sicer glede odločitve o odškodninskih zahtevkih zoper obe toženki. Vrhovno sodišče je zato sodbi sodišč druge in prve stopnje glede odločitve o odškodninskih zahtevkih zoper obe toženki in posledično glede odločitve o stroških postopka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da presodi, ali je podana odškodninska odgovornost obeh toženk za zatrjevano škodo. V preostalem delu revizija tožnikov ni utemeljena in jo je v tem delu revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP). Ob tem velja še odgovoriti, da Vrhovno sodišče, upoštevaje prej navedeno materialnopravno stališče, ne vidi razloga za "predodelitev" te zadeve drugemu sodišču. 19. Odločitev o priglašenih revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 S tem pa je smiselno odgovorjeno tudi na navedbe prve toženke v odgovoru na revizijo, da tožnika nista izčrpala pravnih sredstev glede zavrnitve odškodninskega tožbenega zahtevka. 2 ZDARS po noveli iz leta 2003 (Ur. list RS, št. 126/2003). 3 S Prelič: Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah, 3. knjiga, str. 604, GV Založba, 2007 4 S. Prelič: Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah, 3. knjiga, str. 778, GV Založba, 2007