Jedro

Za presojo pričakovanih delovnih rezultatov v zvezi z ugotavljanjem delavčevih sposobnosti za opravljanje dela iz pogodbe o zaposlitvi je bistveno, da je delavec dejansko seznanjen z delodajalčevimi zahtevami in pričakovanji glede planirane prodaje, ne glede na to, ali gre za pisno ali ustno seznanitev. Če delodajalec delavca ne seznani s pričakovanim obsegom dela - planirano prodajo, mu zaradi očitka, da pričakovanega obsega dela ni dosegel, ne more zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožniku ni mogoče očitati, da ni izpolnil plana od januarja do junija 2012, ker je bil z njim seznanjen šele 5. 6. 2012. Delavec mora biti dejansko seznanjen z delodajalčevimi zahtevami in pričakovanji, seznanitev s ponderji v decembru 2011 še ne pomeni, da je bil tožnik takrat dejansko seznanjen s planirano prodajo za leto 2012. Dejstvo, da je bil tožnik dolgoletni delavec tožene stranke pa tudi ne pomeni, da je bil za konkretno leto seznanjen s planom, ob upoštevanju višine plana iz preteklih let. Tožnik sicer v obdobju julij - september 2012 ni dosegel pričakovanih delovnih rezultatov, vendar pa tožena stranka ni dokazala, da dela ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno, kar pomeni, da ni dokazala, da so razlogi za nedoseganje planiranih rezultatov na strani delavca. Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 12. 2012 nezakonita (I/1. točka izreka); da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo 18. 1. 2013, ampak je trajalo do 1. 12. 2013 in od 31. 5. 2014 do vključno 14. 12. 2014 (I/2. točka izreka); da ga je tožena stranka dolžna prijaviti v zavarovanje od 19. 1. 2013 do 1. 12. 2013 in od 31. 5. 2014 do vključno 14. 12. 2014, in mu za ta čas obračunati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku, kot mu pripada v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, zmanjšano za prejeto nadomestilo za brezposelnost, in od tako obračunanega mesečnega bruto zneska odvesti davke in prispevke, ustrezen neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec; za čas od 2. 12. 2013 do 30. 5. 2014 je tožena stranka dolžna tožniku izplačati mesečna nadomestila plač, kot mu pripadajo v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (I/3. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več in drugače, je zavrnilo (I/4. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora povrniti tožniku njegove stroške postopka v znesku 1.528,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper navedeno sodbo (v ugodilnem delu) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ki je bila izdana v ponovljenem postopku ponovno zmotno tolmači obveznosti pravdnih strank pri določanju in izpolnjevanju pričakovanih rezultatov dela. Sodišče se je oprlo na napačno materialnopravno podlago in sicer na prvi odstavek 11. člena pogodbe o zaposlitvi, ki predvideva vzpostavitev normirnikov ter sklenitev dodatka k pogodbi o zaposlitvi, pri tem pa je spregledalo, da sta za odločitev v tej zadevi bistvena določila drugega do četrtega odstavka 11. člena pogodbe o zaposlitvi, ki govorita o določanju letnega plana. Iz navedenih določil izhaja, da planirano prodajo - plan določa le delodajalec. Za določitev letnega plana ni potreben podpis aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Prvostopenjskemu sodišču očita, da zmotno tolmači določili prvega in drugega odstavka 11. člena pogodbe o zaposlitvi. Drugi odstavek 11. člena pogodbe o zaposlitvi jasno določa, da se letni plani določajo s strani delodajalca brez sodelovanja delavca, kot to zmotno in nepravilno zaključuje sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik v decembru 2011 seznanjen s ponderji, 5. 6. 2012 pa z dogovorom o ciljih in prodajni premiji za 2012, prejema katerega ni želel potrditi. Zato je sodišče prve stopnje presodilo, da tožniku ni mogoče očitati nedoseganja konkretnega individualnega plana za prvo polletje ter tožena stranka za to obdobje ni dokazala razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka trdi, da je bil tožnik starejši delavec, ki je v preteklih letih plane dosegal, predhodni rezultati pa so se upoštevali pri določitvi plana za leto 2012. Ker je tožnik dosegel planirani rezultat v letu 2011, je neutemeljen zaključek sodišča, da je tožnik za letni plan v letu 2012 izvedel šele 5. 6. 2012. Ne drži ugotovitev sodišča, da tožnik ni vedel, kakšen je plan za leto 2012. S ponderji letnega plana je bil tožnik seznanjen decembra 2011 in je že takrat vedel, na kakšen način bo dosegel plan za leto 2012. Navaja, da je sodišče prve stopnje v nadaljevanju presojalo, ali je tožnik dosegal pričakovane rezultate v obdobju od julija do septembra 2012, saj po zadnjem odstavku 11. člena pogodbe o zaposlitvi razlog nesposobnosti predstavlja tudi nedoseganje plana na trimesečni (kvartalni) ravni, v višini 60 odstotkov določenih planov. Sodišče je ugotovilo, da tožnik res ni dosegel pričakovanih delovnih rezultatov, vendar po mnenju sodišča tožena stranka ni dokazala, da je do tega prišlo iz razloga, ker dela ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno. V tem delu je sodba sodišča nerazumljiva in v delu tudi protispisna. Nedoseganje pričakovanih rezultatov kot odpovedni razlog, je ob ugotovitvi, da je bil plan določen objektivno (ob vpeljanem sistemu spremljanja storilnosti) je lahko zgolj posledica nepravočasnega, nestrokovnega in nekvalitetnega dela. V kolikor delodajalec dokaže, da objektivnih razlogov za nedoseganje pričakovanih rezultatov ni bilo, je logično možna zgolj ugotovitev, da je nedoseganje posledica subjektivnih razlogov na strani delavca. Odpovedni razlog je torej po mnenju tožene stranke utemeljen, razlogi za nedoseganje letnega plana pa so subjektivne narave. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki dlje časa, individualni plan pa mu ni bil prvič določen. Tožena stranka je v postopku obširno pojasnila in dokazno substancirala, da objektivni razlogi za nedoseganje plana niso bili podani, saj je bil plan realno postavljen in je odražal stanje slovenskega gospodarstva in konkretne poslovne enote. Plani so bili določeni na podlagi preteklih rezultatov dela tožnika in ob upoštevanju poslovne politike banke ter objektivnih razlogov za izjemno nizko realizacijo plana tožnika ni bilo. Sodišče prve stopnje se do teh navedb ni opredelilo in posledično iz sodbe ne izhaja ugotovitev ali so obstajali kakšni objektivni razlogi za nedoseganje postavljenega plana. Napačna je tudi odločitev sodišča, da ne upošteva izpovedbe priče A.A., da je opazila, da tožnik neredno prebira delovna navodila, kar je indikator, ki je pokazal, da ne sledi novostim. Tožena stranka je namreč v postopku zatrjevala, da tožnik dela ne opravlja strokovno in kvalitetno, kar je priča tudi potrdila. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in sicer je s sklepom opr. št. Pdp 462/2014 z dne 17. 9. 2014 pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, ki jih je uveljavljala tožena stranka v pritožbi, in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Po 2. alineji prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, če delavec ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, ker dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno (2. alineja prvega odstavka 88. člena ZDR). Tožnik je v 11. členu pogodbe o zaposlitvi prevzel obveznost, da bo delo na delovnem mestu finančni svetovalec za gradnjo in bivanje opravljal kvalitetno in strokovno, in sicer tako, da bo stalno dosegal planirano prodajo v višini, kot jo določi delodajalec v letnih oziroma drugih planih, ki veljajo za delovno mesto in področje, na katerem je delal. Stranki sta se v tretjem odstavku 11. člena pogodbe o zaposlitvi dogovorili, da bo planirano prodajo določil delodajalec v letnih planih, v skladu s svojo poslovno politiko in glede na predhodne rezultate delavca, če ti obstajajo. Prav tako sta se stranki dogovorili, da tožena stranka (delodajalec) preverja doseganje določenih planov na letni ravni, po trimesečnih ali krajših obdobjih pa, kadar delodajalec ugotovi, da za to obstajajo utemeljeni razlogi na strani delavca. Za utemeljene razloge na strani delavca, ki narekujejo delodajalcu preverjanje doseženih planov v krajših obdobjih se šteje predvsem nedoseganje določenih planov s strani delavca v trimesečnem obdobju. V zadnjem odstavku 11. člena pogodbe o zaposlitvi pa je dogovorjeno, da nedoseganje plana na letni, kvartalni (trimesečni) ali mesečni ravni v višini 60 % določenih planov predstavlja posebno hudo kršitev pogodbe o zaposlitvi, na podlagi česar lahko delodajalec delavcu skladno z veljavnimi predpisi odpove pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

7. Za presojo pričakovanih delovnih rezultatov v zvezi z ugotavljanjem delavčevih sposobnosti za opravljanje dela iz pogodbe o zaposlitvi je bistveno, da je delavec dejansko seznanjen z delodajalčevimi zahtevami in pričakovanji glede planirane prodaje, ne glede na to, ali gre za pisno ali ustno seznanitev. Če delodajalec delavca ne seznani s pričakovanim obsegom dela - planirano prodajo, mu zaradi očitka, da pričakovanega obsega dela ni dosegel, ne more zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. V zvezi s tem tožena stranka v pritožbi navaja, da bi moral tožnik kot dolgoletni delavec, ki je v preteklih letih plane dosegel, predhodni rezultati pa so se upoštevali pri določitvi plana za leto 2012, vedeti tudi za plan v letu 2012. Vendar pa planirana prodaja po citiranem določilu pogodbe o zaposlitvi ni odvisna le od predhodnih rezultatov delavca iz preteklih let, temveč tudi od poslovne politike delodajalca.

8. Pravilnik o plačah (v nadaljevanju Pravilnik) določa glede prodajnih ciljev, da se ti določijo letno in polletno skupaj z zaposlenimi ter v skladu s cilji banke. Sodišče prve stopnje je na podlagi ponovno izvedenega postopka ugotovilo, da je bil tožnik v decembru 2011 seznanjen s ponderji, 5. 6. 2012 pa z dogovorom o ciljih in prodajni premiji za leto 2012, dogovor je podpisal 24. 8. 2012. Dogovor je že vseboval podatke o doseganju prodajnega plana januar - junij 2012. Ker je bil tožnik z višino planirane prodaje za leto 2012 seznanjen 5. 6. 2012, je zaključilo, da mu ni mogoče očitati nedosežene polletne realizacije. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati, da ni izpolnil plana od januarja do junija 2012, ker je bil z njim seznanjen šele 5. 6. 2012. Delavec mora biti dejansko seznanjen z delodajalčevimi zahtevami in pričakovanji, seznanitev s ponderji v decembru 2011 še ne pomeni, da je bil tožnik takrat dejansko seznanjen s planirano prodajo za leto 2012. Dejstvo, da je bil tožnik dolgoletni delavec tožene stranke še ne pomeni, da je bil za konkretno leto seznanjen s planom, ob upoštevanju višine plana iz preteklih let. 9. Po zadnjem odstavku 11. člena pogodbe o zaposlitvi razlog nesposobnosti predstavlja tudi nedoseganje plana na trimesečni (kvartalni) ravni v višini 60 % določenih planov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik obdobju julij - september 2012 ni dosegel pričakovanih delovnih rezultatov, vendar pa tožena stranka ni dokazala, da dela ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno, kar pomeni, da ni dokazala, da so razlogi za nedoseganje planiranih rezultatov na strani delavca. Iz uveljavljene sodne prakse ne izhaja,da bi moral delodajalec ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti - nedoseganje pričakovanih rezultatov - še posebej opredeliti razloge za nedoseganje pričakovanih rezultatov, temveč je odločilno, ali so za nedoseganje rezultatov obstajale objektivne ali subjektivne ovire. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni dosegel pričakovanih delovnih rezultatov, vendar pa tožena stranka ni dokazala, da dela ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno. Priča A.A. je sicer izpovedala, da je opazila, da je tožnik neredno prebiral delovna navodila, vendar tožena stranka tega v postopku ni trdila, trdila je le, da strankam ni svetoval zavarovanj pri določeni zavarovalnici. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedi priče A.A. iz katere izhaja, da tožnik ne sledi novostim, kar naj bi pomenilo, da dela ne opravlja strokovno in kvalitetno. Če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je dokazno breme na njegovi strani (82. člen ZDR). Pritožbeno sodišče se zato strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da tožnik iz subjektivnih razlogov ni dosegel pričakovanih rezultatov.

10. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja , ker ocenjuje, da so za rešitev zadeve irelevantni. Na podlagi določil 360. člena ZPP pritožbeno sodišče presodi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in tiste, na katere pazi po uradni dolžnosti.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP).