Jedro

Pravice do izjave v postopku ne predstavlja samo pravica do predložitve oziroma predočenja izjave priče (zapisnika o zaslišanju) ali nekega dokaza stranki (kot je bilo v predmetnem upravnem postopku), temveč pomeni tudi pravico stranke do neposrednega soočenja stranke s pričami in ugotovljenimi dokazi ali dejstvi, s čimer se zagotavlja kontradiktornost v postopku in s tem izvedba poštenega postopka, ki ga v postopku mora zagotavljati in upoštevati tudi upravni organ v okviru zagotavljanja načela materialne resnice.

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba odpravi. Organu prve stopnje se naloži, da v roku 30 dni izda odločbo, s katero tožniku prizna status vojnega veterana in ga vpiše v evidenco vojnih veteranov.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti plačilo potnih stroškov priče A. A., o čemer bo odločeno s posebnim sklepom.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Tožniku je bila po, dne 28. 8. 2019, vloženem zahtevku za priznanje statusa vojnega veterana, izdana odločba št. 130-72/2019-12(0403) z dne 26. 8. 2020, s katero mu kot predlagatelju ni bil priznan status vojnega veterana, s čimer je bil zavrnjen tudi njegov predlog za vpis v evidenco vojnih veteranov.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je organ izvajal posebni ugotovitveni postopek in pri tem ugotovil, da o aktivnostih tožnika v času agresije na Republiko Slovenijo leta 1991 ne obstaja nobena evidenca ali drugi dokazi, prav tako pa tudi vlagatelj zahtevi ni priložil nobenega pisnega dokazila.

3.V ugotovitvenem postopku je upravni organ tožnika povabil na zaslišanje, ločeno pa je zaslišal tudi pričo A. A., ki je 10. 7. 2020 na UE Ljubljana podal izjavo brez prisotnosti vlagatelja. Organ prve stopnje je nato 29. 7. 2020, tožnika povabil na zaslišanje, kjer je bil tožnik seznanjen s celotnim postopkom in predvidenim izidom postopka.

4.Tožnik je podal pritožbo, v kateri je navajal, da je bil v času agresije samostojni obrtnik in se je ukvarjal z dejavnostjo družbene prehrane, pri čemer je razvažal malice po Ljubljani in okolici. Zahteval je, da se pričo A. A. zasliši v njegovi prisotnosti ter predlagal soočenje z navedeno pričo v postopku, neposredno pred organom odločanja.

5.Organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno in v obrazložitvi pritrdil, da je v skladu s točko e) 7. alineje 2. člena Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanj ZVV) vojni veteran med drugimi tudi oseba, ki je bila v času oboroženih spopadov po odredbi republiškega sekretarja za notranje zadeve vključena v izvajanje oskrbe policijskih enot na terenu, vendar je po pregledu in proučitvi predložene dokumentacije v spisu ter izvedenih dokazih v postopku tudi drugostopenjski organ ugotovil, da pritožnik ne izpolnjuje predpisanih zakonskih pogojev za priznanje statusa vojnega veterana po ZVV, saj pritožniku (vlagatelju) ni uspelo dokazati, da je v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 po odredbi republiškega sekretarja za notranje zadeve, bil vključen v izvajanje oskrbe policijskih enot na terenu. Pritožbeni organ je še navedel, da ne dvomi, da je B. B. (vlagatelj) opravljal številne takrat potrebne naloge, vendar le tem iz vseh zgoraj navedenih razlogov ni moč priznati pravne veljave po zakonu, s priznanjem statusa vojnega veterana. Zaradi navedenega je bila pritožba pritožnika zavrnjena.

Tožbene navedbe

6.V posledici zavrnitve pritožbe tožnik vlaga laično tožbo v tem upravnem sporu, kjer izpostavlja, da v predhodnem postopku niso bili upoštevani njegovi predlogi po zaslišanju in neposrednem soočenju s pričo A. A. ter posledično niso bila pravilno uporabljena določila zakona, da se v skladu s točko e) 7. alineje 2. člena ZVV za vojnega veterana med drugim šteje tudi oseba, ki je bila vključena v izvajanje oskrbe policijskih enot na terenu, kar je sam v navedenem času bil, saj je oskrboval specialno enoto policije s prehrano že pred agresijo na Republiko Slovenijo, kakor tudi v času agresije in tudi na območju spopadov, prav tako pa tudi po koncu spopadov, saj so policisti še vedno izvajali določene varnostne naloge. Specialne enote policije je oskrboval toliko časa, dokler niso bile razpuščene v takratni sestavi, in sicer do septembra 1991, zaradi česar uveljavlja, da je sodeloval od aprila do septembra leta 1991 in je tako upravičen do statusa vojnega veterana.

7.Tožnik izpostavlja, da z listinami ni uspel dokazati svojih navedb iz razloga, ker je rok hrambe tovrstnih dokumentov potekel, kakor izhaja tudi iz dopisa Direktorata za policijo in druge varnostne naloge z dne 9. 3. 2020. Sam pa je sicer dokumente hranil, vendar sta jih pri prenovi hiše vrgla v smeti njegova sin in hči, zaradi česar sam z njimi več ne razpolaga. V postopku je predlagal, da se kot priča zasliši A. A., ki je bil leta 1991 vodja oddelka skupnih služb na UNZ Ljubljana in je bil tudi zadolžen za oskrbo policijskih enot, za katerega pa mu kot vlagatelju tekom upravnega postopka o priznanju statusa veterana ni bilo omogočeno soočenje in na ta način njegovega mnenja in zahteve po zaslišanju in soočenju A. A. ni bilo izvršeno, zaradi česar predlaga, da navedeno pričo zasliši sodišče in se mu v posledici prizna status vojnega veterana, saj meni, da mu ta status pripada.

Navedbe tožene stranke

8.Tožena stranka je sodišču predložila upravni spis brez odgovora na tožbo, s pristavkom, da so bili razlogi odločitve že dovolj izčrpno podani tako v prvostopenjski, kakor drugostopenjski odločbi.

9.Tožena stranka je sodišče tudi obvestila, da na podlagi 3. člena Zakona o spremembah in dopolnitvi Zakona o državni upravi Ministrstvo za obrambo v bodoče opravlja naloge na področju vojnih invalidov, vojnih veteranov in žrtev vojnega nasilja ter vojnih grobišč in je tudi pristojno v tem postopku.

Sodna presoja

Datum izdaje sodbe

10.Sodišče je v predmetni zadevi opravilo glavno obravnavo, ki jo je tudi snemalo. Prepis posnetka glavne obravnave je bil strankama posredovan 27. 10. 2023 in sta ga prejeli 30. 10. 2023, pri čemer sta imeli, skladno z določilom četrtega odstavka Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, pet dni časa za pripombe na zapisnik, kar je do dne 4. 11. 2023, ki jih nista podali. Sodišče je tako predmetno sodbo izdalo prvi dan po dokončnosti zapisnika glavne obravnave, to je 5. 11. 2023.

11.Tožba je utemeljena.

12.Sodišče je v predmetni zadevi izvedlo glavno obravnavo, v skladu z določili prvega odstavka 51. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in 22. ter 23. členom Ustave RS, do katere ima tožnik pravico, saj se stranki šele pred sodiščem srečata v enakopravnem položaju. Izvedba glavne obravnave zagotavlja pravico do učinkovitega sodnega varstva pravic, med katerimi je tudi pravica do poštenega postopka, kar ustreza 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) in 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah.

13.V dokazne namene je sodišče vpogledalo v izpodbijano odločbo Upravne enote Lendava, št. 130-72/2019-12 (0403) z dne 26. 8. 2020 (priloga A5), v odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 13001-16/2020/2 z dne 9. 11. 2020 (priloga A2), v lastnoročno napisan dokument imenovan „Obrazložitev“ (priloga A3), v lastnoročno napisan dopis imenovan “odgovor na dopis 130-33/2019/2 (145-05) (priloga A4), v listino z nazivom „Pritožba“ (priloga A6), v dopis Ministrstva za obrambo številka 130-4/2019-424 z dne 10. 10. 2019 (priloga A7), v dopis Ministrstva za notranje zadeve številka 130-33/2019/2 z dne 17. 9. 2019 (priloga A8), v dopis Ministrstva za notranje zadeve številka 130-33/2019/11 z dne 9. 3. 2020 (priloga A9), v zapisnik o zaslišanju stranke Upravne enote Lendava številka 130-72/2019-11 (0403) z dne 29. 7. 2020 (priloga A 10) in v vse listine sodnega in upravnega spisa ter zaslišalo tožnika kakor tudi pričo A. A.

14.Glede materialno pravne podlage o priznanju statusa vojnega veterana med strankama ni sporno, da ZVV v e. točki sedme alineje 2. člena med drugim določa, da je vojni veteran tudi oseba, ki je v vojaški agresiji v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 opravljala naloge in dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije kot: oseba, ki je bila v času oboroženih spopadov po odredbi republiškega sekretarja za notranje zadeve vključena v izvajanje oskrbe policijskih enot na terenu.

15.Med strankama pa je sporno ali je tožnik uspel navedeno v upravnem postopku dokazati.

Glede kršitve pravice do izjave v postopku pred upravnim organom

16.V predhodnem postopku je upravni organ v posebnem ugotovitvenem postopku zaslišal pričo A. A. Tožnik je med drugim v postopku predlagal, da se opravi soočenje predmetne priče z njim ter ugovarjal, da priči v postopku pred upravnim organom v fazi pričanja niso bila predstavljena pravilna dejstva, in sicer iz katerih razlogov sam uveljavlja pravico do statusa vojnega veterana. Organ, ki je vodil zaslišanje priče (UE Ljubljana) je po navedbah tožnika namreč priči A. A. zmotno predočil dejstvo, da je tožnik sodeloval v času agresije na RS kot vpoklican policist specialec, saj navedeno ne drži. Zaradi navedenega tudi ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Sam je uveljavljal status vojnega veterana zaradi oskrbovanja specialne policije s prehrano pred, med in po agresiji na RS in je želel, da se to dejstvo razčisti ob priliki soočenja s pričo.

17.Tožena stranka navedenemu predlogu ni ugodila, kljub temu, da je tožnika poklicala pred upravni organ in mu predočila navedbe priče, zaradi česar je storila bistveno kršitev pravil postopka.

18.Posebni ugotovitveni postopek se, skladno z določili 145. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), vodi z namenom ugotovitve dejstev in okoliščin, ki so pomembna za razjasnitev zadeve ali zato, da se strankam da možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. V predmetnem postopku tožniku kot stranki postopka te možnosti niso bile dane v popolnosti, saj ni imel možnosti neposrednega soočenja s sicer zaslišano pričo in tako ni imel možnosti ustreznega dokazovanja svojih navedb. Skladno s 146. členom ZUP ima namreč stranka pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima upravni postopek ter hkrati dajati potrebne podatke in braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi. S tem, ko je bila priča A. A. zaslišana brez prisotnosti stranke in tudi kasneje tožena stranka ni omogočila neposrednega soočenja stranke s pričo, je bila storjena bistvena kršitev pravil postopka. Stranka postopka sme namreč, skladno z določilom 146. člena ZUP, navajati dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve in hkrati izpodbijati pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami vse do izdaje odločbe, kakor ima tudi pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve. Uradna oseba, ki vodi postopek mora tako stranki skladno s tretjim odstavkom 146. člena ZUP omogočiti, da se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena ali ugotovljena v ugotovitvenem postopku, ter da se izreče o predlogih in ponujenih dokazih, da sodeluje pri izvedbi dokazov, ter da postavlja vprašanja strankam, pričam in izvedencem, kakor tudi, da se seznani z uspehom dokazovanja in se o tem izreče. Skladno z določilom 164. člena ZUP se kot dokaz lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedence in ogled.

19.V predmetnem postopku, je zaradi poteka časa od agresije leta 1991 in v posledici odsotnosti listinskih dokazil stopilo v poštev dokazovanje z izjavo stranke in zaslišanjem prič. Iz vloženega obrazca „Zahteva za priznanje statusa in vpis v evidenco vojnih veteranov (prejetega na UE Lendava 28. 8. 2019), pod rubriko „navedba obdobja ter kratek opis nalog in dolžnosti, ki ste jih opravljali“ res izhaja lastnoročen zapis tožnika z naslednjo vsebino: “Od aprila 1991 do Septembra 1991. Vpoklican kot rezervist specialne enote policije v Ljubljani.“, vendar iz obrazložitve, ki je kot lastnoročno zapisan dokument priložena obrazcu izhaja, da vlagatelj (tožnik) podaja predlog za priznanje statusa, kot tisti, ki je specialno enoto policije oskrboval s hrano1 . Navedeno je dokaz, da je tožnik kot vlagatelj že od same oddaje obrazca za priznanje statusa vojnega veterana trdil, da je v letu 1991 sodeloval kot tisti, ki je skrbel za prehrano specialne enete policije, pa upravni organ dejanskega stanja ni raziskoval v tej smeri. Iz dopisa Ministrstva za notranje zadeve naslovljenega na B. B. z dne 9. 3. 2020, številka 130-33/2019/11 sicer izhaja, da je MNZ pri pristojnih službah ministrstva za finance in dokumentarno gradivo ter Policijske uprave Ljubljana poskušalo pridobiti kakršnakoli listinska dokazila oziroma zapise (t. j. dobavnice, naročilnice, račune oziroma dovolilnice, iz obdobja april-september 1991, ki bi se glasili na ime B. B., samostojni obrtnik, ..., ...), vendar je rok hrambe za predmetna dokazila že potekel, upravni organ, ki je v predmetni zadevi odločal, pa navedenih dejstev ni preveril še z morebitnimi drugimi načini dokazovanja (zaslišanje priče in stranke ter njuno soočenje) v zvezi z navedenimi dejstvi.

20.Sodišče na tem mestu še pripominja, da skladno s 165. členom ZUP v upravnem postopku ni treba dokazovati dejstev, ki so splošno znana. Tako v predmetnem postopku ni treba dokazovati, da je agresija na RS potekala med 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991, prav tako ni treba dokazovati dejstev, da so določene aktivnosti različnih manevrskih struktur potekale že pred agresijo in tudi po njej (tudi na območju Ljubljane), in sicer vse do odhoda zadnjega vojaka JLA z ozemlja RS 25. 10. 1991 . V postopku tudi ni treba dokazovati splošnega dejstva, da so pri obrambi RS sodelovale tako enote policije, teritorialne obrambe, kakor tudi enote specialne policije, za katere je bilo potrebno zagotavljati tudi osnovne življenjske potrebe, med katere sodi tudi oskrba s prehrano, saj gre za vsespolšno znana dejstva zapisana v večih novinarskih prispevkih radia in televizije, različnih domačih in tujih časopisih ter kasneje nastalih knjigah različnih avtorjev o dogodkih tistega časa.

21.Kot splošno znano dejstvo velja tudi, da so bile na območju mesta Ljubljane postavljene zapore „barikade“, ki so jih postavili sodelujoči pri obrambi RS na strani RS, saj navedeno izhaja tako iz fotografij kakor posnetkov tistega časa in tudi poročil , in da je bilo moč tudi območje mesta Ljubljane šteti za območje agresije in spopadov. Zato tudi tovrstnih dejstev v postopku tožniku kot stranki ni bilo potrebno dokazovati.

22.Ker tožena stranka ni sledila predlogu stranke postopka glede soočenja s pričo, je navedeno opravilo sodišče na naroku za glavno obravnavo, z namenom odpraviti kršitev pravice do izjave stranke.

Presoja

23.V okviru presoje pa je ali bo v predmetnem postopku dokazano, da je tožnik na podlagi odredbe republiškega sekretarja za notranje zadeve sodeloval v času agresije na RS kot tisti, ki je oskrboval specialno enoto policije, kakor tudi ali je to oskrbovanje potekalo tudi v času ali na območju oboroženih spopadov.

24.Sodišče na tem mestu pripominja, da skladno z obstoječo sodno prakso in prakso Vrhovnega sodišča4 pravice do izjave v postopku ne predstavlja samo pravica do predložitve oziroma predočenja izjave priče (zapisnika o zaslišanju) ali nekega dokaza stranki (kot je bilo v predmetnem upravnem postopku), temveč pomeni tudi pravico stranke do neposrednega soočenja stranke s pričami in ugotovljenimi dokazi ali dejstvi, s čimer se zagotavlja kontradiktornost v postopku in s tem izvedba poštenega postopka, ki ga v postopku mora zagotavljati in upoštevati tudi upravni organ v okviru zagotavljanja načela materialne resnice (8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP).

25.V upravnem postopku torej ne zadostuje le ustna seznanitev stranke z vsebino pričine izpovedi, kot je to storil upravni organ. Če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, gre za absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), zaradi katere je treba odpraviti odločbo prve stopnje in dopolniti postopek (tretji odstavek 251. člena ZUP) ter s tem odpraviti ugotovljeno kršitev.

26.Glede navedenega sodišče ugotavlja, da je bila tožeči stranki v upravnem postopku sicer dana možnost podati pripombe na ugotovitve organa, vendar pa dajanje pripomb na ugotovitve organa in izpovedbo priče, ki je bil zaslišana brez prisotnosti stranke, ne zagotavlja kontradiktornosti postopka in ne zagotavlja postavljanja vprašanj osebam, zaslišanim v dokazne namene, zaradi česar gre za kršitev pravil vodenja upravnega postopka5.

27.Sodišče pritrjuje toženi stranki, da tožnik kot stranka v postopku ni predložil nobene listine ali drugega materialnega dokaza, ki bi potrjeval njegove navedbe. Kljub vsemu pa v okviru posebnega ugotovitvenega postopka listine ali materialni dokazi niso edini vir dokaznega postopka, na podlagi katerega je mogoče odločiti v upravnem postopku. Skladno z določilom 164. člena ZUP med dokaze sodi tudi izjava stranke in prič, ki je v tem postopku A. A. Po stališču sodišča gre pri priči A. A. za osebo, ki se je tožnik ne bi mogel spomniti v kolikor ne bi z njo sodeloval in posledično vedel, da obstaja, in da je obstajala in bila zadolžena med drugim tudi za prehrano specialne enote policije prav v času agresije na RS, saj ne gre za javno dostopne podatke, ki bi jih tožnik lahko pridobil kje drugje. Prav tako pa je oseba A. A., kot priča v postopku že pred upravnim organom potrdila (zapisnik številka 021-351/2020-3 zdne 10. 7. 2020), da je v času agresije na RS opravljala naloge načelnika oddelka skupnih služb, kar pomeni, da gre za oddelek, ki je bil med drugim zadolžen tudi za preskrbo in zagotavljanje prehrane in je bilo tako navedeno okoliščino treba v postopku podrobneje razčistiti s soočenjem s stranko postopka B. B.

28.Sodišče na tem mestu izpostavlja, da tožena stranka in kljub zahtevi vlagatelja po soočenju s pričo A. A., navedenega ni opravila. Tožena stranka je sicer tožniku predočila navedbe priče A. A. (zapisnik številka 130-72/2019-11 z dne 29. 7. 2020), kakor tožnika kot stranko tudi pozvala pred organ in mu obrazložila druge prejete odgovore posameznih tam navedenih organov in tudi razloge za svojo odločitev, vendar pravice do izjave ne predstavlja dejstvo, da se stranki predloži izjava posamezne zaslišane priče v pregled ali izjasnitev, temveč je bistvo pravice do izjave tudi kontradiktornost postopka in ugotovite materialne resnice po katerih mora organ delovati.

29.V predmetni zadevi tožniku ni bilo omogočeno, da se pred organom sooči s pričo, pri čemer je tožnik izpostavil, da priči niso bila predočena pravilna dejstva, saj sam ni deloval kot član specialne policije, temveč kot oskrbnik s hrano.

30.Ker je sodišče navedeno kršitev ugotovilo, jo je v postopku želelo odpraviti na glavni obravnavi in je tako zaslišalo najprej tožnika, kasneje pa tudi pričo A. A. in ju tudi soočilo.

31.Po tako izvedenem dokaznem postopku in presoji vsakega dokaza posebej ter vseh dokazov skupaj, je sodišče kot nedvoumno ugotovilo, da je tožnik tako v času agresije na Republiko Slovenijo (26. 6. 1991 – 18. 7. 1991), kakor tudi že prej in kasneje, v resnici s hrano oskrboval specialno enoto policije, saj je pojasnil, da je v tistem času delal v obratu T., v Ljubljani, kjer je kuhal malice za razna podjetja, med drugim tudi za policijsko postajo U. (prepis zvočnega posnetka zaslišanja, z dne 29. 8. 2023, stran 1), ter da je potem, ko se je v pisarni komandirja policijske postaje U. v aprilu mesecu 1991, kjer je bil tudi prisoten A. A., dogovoril za zagotavljanje prehrane in tako oskrboval tudi specialno enoto policije, pri čemer je oskrbovanje potekalo na večih različnih lokacijah. Sodišče je navedeni izpovedbi tožnika verjelo iz razloga, ker je tudi zaslišana priča A. A. pred sodiščem potrdila, da je za oskrbovanje specialne enote policije, ki je bila zaradi varnostnih razlogov locirana na različnih lokacijah v predmetnem času, s prehrano skrbela samo ena oseba, da so se torej dogovorili z enim gospodom (prepis zaslišanja stran 3, 5, 10), za katerega mu je verjetno povedal poveljnik posebne policijske enote ali njegov namestnik, in sicer da vozi na policijsko postajo U. kot dislocirano enoto, kar „bi naj gospod vozil že prej in ne samo med vojno“, kar je enako izpovedal tudi tožnik.

32.Sodišče je kljub temu, da se priča A. A. sprva ni mogla spomniti oziroma prepoznati tožnika, saj je od agresije na Republiko Slovenijo leta 1991 preteklo že več kot 30 let, verjelo izpovedbi tožnika, saj sta bila tožnik in priča A. A. skladna v podrobnostih iz tistega časa, ki niso bile javno znane in tudi ne dostopne. Priča A. A. je namreč potrdila predhodne navedbe tožnika, in sicer tako glede dejstva, da so aktivnosti specialne enote policije potekale na različnih lokacijah mesta Ljubljane, da je bila priča v tistem času načelnik oddelka skupnih služb, da so v tistem času iz obrata družbene prehrane, vsakodnevno vozili malico (kar je enako navajal tožnik), da se je priča spomnila, da so se v tistem času dogovorili z enim gospodom, najverjetneje preko poveljnika posebne policijske enote ali pa njegovega namestnika za prevoz malic (kar je podobno navajal tožnik), kar pa je potekalo že pred agresijo in tudi po njej, da so bile na podlagi dobavnic in izdanih računov plačane malice za približno 30 do 40 malic dnevno (kar vse potrjuje enake navedbe tožnika, koliko malic dnevno je dostavljal), da je uprava, torej priča kot načelnik skupnih služb poskrbela za prehrano posebne policijske enote (zapisnik str. 5), da so se z gospodom dogovorili, če je možno za prehrano za to enoto (zapisnik str. 5), da so se dogovarjali za hrano (zapisnik str. 6), da se je tožnik v zvezi z dogovarjanjem za prehrano absolutno dogovarjal s pričo (zapisnik str. 9), da so v času agresije sodelovali samo z eno osebo, priča je dobesedno navedla „samo z gospodom“, „ker ni bilo drugih potreb“, saj ni bilo možnosti, da bi hrano zagotavljali kako drugače ali jo kuhali v njihovi menzi, saj niso imeli kadra, zato so se nato potem z gospodom dogovarjali. Nenazadnje je priča navedla, da so plačila izvajali preko izdanih računov (prepis posnetka str. 4. in 7, 7), kar pa pomeni, da jih niso mogli izdajati brez ustreznih pravnih podlag, saj je priča jasno navedla, da za plačevanje niso imeli nekega „črnega fonda“ (prepis posnetka o zaslišanju priče stran 7).

33.Glede na to, da se je priča spomnila identičnih situacij, tako glede dejstva, da je enota specialne policije imela posebej urejen način prehrane, da je delovala na različnih območjih mesta Ljubljane, da je to prehrano zagotavljala oseba, s katero se je takrat sam kot vodja sektorja dogovarjal, in da bi to povedal tudi, če bi ga takrat, ko so ga zasliševali v Ljubljani (zapisnik str. 10) , da so v tistem času imeli odnos naročnik – dobavitelj, je torej mogoče zaključiti, da je izpovedala enako kot tožnik. Pri navedenem ne gre zanemariti tudi podrobnosti, da se je priča celo spomnila, da je po koncu agresije „na mizo dobil en grozen račun, kjer nam je gospod obračunal manjkajočo posodo in pribor“, in da so manjkajočo posodo najprej poiskali, drugo, ki je niso našli, pa plačali, potrjuje skladne izpovedbe obeh zaslišanih na glavni obravnavi pred sodiščem. Tožnik pa je ob priliki soočenja s pričo potrdil, da se je velikokrat zgodilo, da so fantje „prišli, pojedli in šli“, kakor tudi „da se je velikokrat zgodilo, da so na pol pojedli, pa je bil klic ...“.

34.Vse navedeno je dokaz, da je tožnik že pred agresijo na Republiko Slovenijo leta 1991 in v času agresije skrbel za prehrano specialne enote policije, ki je svoje položaje spreminjala, kar je v postopku uspel dokazati z lastnim zaslišanjem in zaslišanjem priče A. A., saj sta oba potrdila, da je za prehrano skrbela samo ena oseba, da so se za prehrano dogovorili v prostorih Policijske postaje U., da je bilo potrebno zagotavljati prehrano za 30-40 ljudi, zaradi česar gre po oceni sodišča za take podrobnosti iz tistega časa, da jih tožnik, v kolikor ne bi bil sodelujoči in v kolikor ne bi bil tisti, ki je dejansko zagotavljal prehrano za specialno enoto policije, ne bi mogel poznati. Še posebej ne po tridesetih letih.

35.Tožnik je na zaslišanju pred sodiščem tudi pojasnil, zakaj uveljavlja status veterana šele po 30 letih, pri čemer se sodišče strinja, da bi bilo bolje, da bi navedeni status uveljavljal prej, ravno zaradi poteka časa in možnosti izgube dokumentacije ali uničenja, kot se je zgodilo v danem primeru. Kljub navedenemu in ob odsotnosti listinskih dokazil, pa je sodišče po izvedenem postopku ugotovilo, da je tožniku moč priznati status vojnega veterana, saj je imel v navedenem času registrirano obrt za prehrano (čemur tožena stranka ni oporekla), in je v času agresije na RS prehrano zagotavljal za specialno enoto policije, pri čemer je sodišče tudi upoštevalo, da so bile lahko v tistem času odredbe sekretarja za notranje zadeve tudi ustne, saj je šlo za izredno situacijo, ki zaradi narave tudi ni vedno dopuščala pisnih izdajanj odredb, čemur bo organ prve stopnje moral slediti pri odločanju v nadaljevanju postopka in tožniku, skladno z določilom četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1, in v 30. dneh od dneva, ko prejme predmetno sodbo, izdati odločbo o priznanju statusa vojnega veterana in ga vpisati v evidenco vojnih veteranov.

36.Sodišče je tako tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo zaradi kršitev pravil postopka pred upravnim organom, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava (2., 3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

37.Skladno z določilom petega odstavka 64. člena ZUS-1 mora pristojni organ izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko bo prejel sodbo, pri tem pa je vezan na izrek sodbe in na dejansko stanje, ki ga je sodišče ugotovilo na glavni obravnavi v postopku in v posledici tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, ter na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na stališča sodišča, ki se tičejo postopka.

Ad II

38.Skladno z določilom 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka, kar bo odločeno s posebnim sklepom.

-------------------------------

1Ker je v letu 1991, potem ko je sodeloval s policijsko postajo U. v Ljubljani, komandir nekega jutra v aprilu mesecu predstavil gospoda A. A. (pravilno A. A.) in ga prosil, če bi dostavljal hrano po Ljubljani za policijske enote, in je bil v posledici na razpolago štiriindavjset ur na dan do septembra, ko se je policijska enota razpustila.

2Vir: RTV Slovenije, prispevek : Mineva 31 let, odkar je Slovenijo zapustil zadnji vojak JLA; rtvslo.si/slovenija/30-let in drugi.

3Vir: RTV Slovenije, prispevek: Deset dni vojne in barikad po sanjah o samostojni Sloveniji, avtor Gorazd Kosmač, dne 18.6.2016 ob 6.20; rtvslo.si/slovenija/deset dni-vojne-in-barikad, Junij 1991: Fotograf se spominja, avtor: Staš Ivanc, Delo, 16. 6. 2022 0b 9.04 in drugi.

4VS RS

5Podobno stališče izhaja iz sodbe VSRS X Ips 45/2019 z dne 3. 6. 2020 in sodbe Upravnega sodišča RS II U 369/2017 z dne 2. 12. 202, II U 381/2017 z dne 10. 12. 2020 in drugih.

6„kar je gospod vozil, je vozil za posebno policijsko enoto“; „jaz vem, da smo se pač z enim gospodom dogovorili ne vem v kakšen kontakt smo prišli, verjetno mi je poveljnik posebne policijske enote ali pa njegov namestnik g. Leskovšek ali pa g. Plohl omenil, da vozi na policijsko postajo U. kot dislocirano enoto, ampak to ni vozil že med vojno gospod ampak že prej, verjetno za zaposlene, verjetno smo tukaj v kontakt prišli“.

7„Na podlagi dobavnice in izdanih računov, in jaz sem tudi dal tem fantom, ko so vodili enoto to preveriti, ker je bilo različno število tam, od 30 do 40 dnevno, zdaj ne vem točno koliko, ker so dogodki oddaljeni in potem ko so mi potrdili, smo mi to plačali.“ ... „Ja, preko računa, normalno, tako kot v državni upravi, naročilnica je verjetno bila za daljše obdobje, ker takrat nobenen ni vedel, koliko časa bo ta agresija trajala, zdaj mislim, da je to celo nekaj časa dalj trajalo, ne samo tisto, kar je bilo priznano, da je bila agresija, ker so še določene naloge kasneje potekale“... „ker nismo imeli nekega črnega fonda, pa neko orožarsko afero, da bi z gotovino plačevali“.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 8, 145, 164, 165

Zakon o vojnih veteranih (1995) - ZVV - člen 2, 2-7, 2-7e

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.