Jedro

Pravice, ki je osebna, ker je vezana na določeno osebo, in se z njo izraža izključno pravno razmerje te osebe, ni mogoče prenašati na druge. Taka pravica s smrtjo nosilca te pravice ugasne, ker je ni mogoče podedovati. Če ni materialnega nasledstva pravice, pa tudi ni možno procesno nasledstvo, to je nadaljevanje postopka, v katerem upravičenec do pravice le-to šele uveljavlja.

Pravica do statusa in z njim povezane pravice so podprte z določbo 87. člena ZvojI in so pravice, ki so vezane na osebo.

Dediči dedujejo le tiste prejemke, ki so uživalcu te pravice priznani z dokončno in izvršljivo odločbo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijanim sklepom ustavila postopek, ki ga je vodila po zahtevi A.A. za zvišanje priznanega odstotka invalidnosti. V obrazložitvi navaja, da je v navedeni zadevi vodila ponovni postopek, po tem, ko je to sodišče s sodbo opr. št. I U 879/2011 z dne 12. 10. 2011odpravilo njeno odločbo z dne 7. 6. 2010. Med postopkom je iz uradnih evidenc o pravicah vojnih invalidov ugotovila, da je A.A. … umrla. Upravni organ pojasnjuje, da iz določb Zakona o vojnih invalidih (v nadaljevanju ZvojI) izhaja, da je pravica do priznanja višje stopnje invalidnosti od že priznane in s tem do priznanja več pravic, ki so vezane na odstotek invalidnosti, osebna pravica, ker je vezana izključno na osebo, ki ji ta pravica gre. Zato ne more preiti na strankine pravne naslednike. Iz tega razloga je bilo treba postopek ustaviti.

Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnika zoper prvostopenjski sklep. V obrazložitvi se sklicuje na 50. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ugotavlja, da je A.A. umrla že pred odločitvijo Upravnega sodišča, v zvezi s katero se je vodil ponovni postopek. Navaja, da je odstotek invalidnosti sicer lahko pomemben za priznanje pravice do družinske pokojnine družinskim članom padlega borca ali vojnega invalida I. do VII. skupine, vendar je pri otrocih umrlega vojnega invalida ta pravica pogojena z rednim šolanjem do dopolnjenega 26. leta, izjemoma 27. leta starosti, če imajo status študenta, oziroma s popolno nezmožnostjo za delo, dokler ta nezmožnost traja, in če je nezmožnost nastala pred dopolnjenim 15. letom starosti oziroma pred koncem rednega šolanja. Ker v konkretnem primeru ne gre za pravico, obveznost ali pravno korist, ki bi lahko prešla na pravnega naslednika, je prvostopenjski organ pravilno odločil, ko je postopek ustavil. Tožnik v tožbi navaja, da je A.A. umrla med postopkom, ki se je skrajno zavlačeval. Postopki pred prvostopenjskim in drugostopenjskim organom so bili skrajno destruktivni, nesramni in poniževalni. Upravno sodišče je tožbi dvakrat ugodilo, oba postopka pa sta ostala nedokončana. Zato želi nadaljevati postopek, ker meni, da ima pravico zahtevati, da se oceni invalidnost njegove matere in se mu povrnejo upravičeni zneski od dne vložitve zahteve leta 2008 do materine smrti. Podlaga za njegovo stališče je v prvem odstavku 153. člena ZUP. Ministrstvo pa se nepravilno sklicuje na 87. člen ZVI, ki ni primerljiv za ta primer, saj se prejemki ne prenašajo trajno na drugega, ampak se upravičencu (pooblaščencu) povrnejo tista sredstva, ki mu pripadajo. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijani upravni akt in organu naloži, da postopek nadaljuje.

Toženka vztraja pri izpodbijani odločitvi in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama je sporno, ali lahko tožnik nadaljuje upravni postopek, začet na zahtevo njegove pravne prednice z dne 28. 1. 2008 za oceno odstotka invalidnosti. Situacijo, ko stranka, ki je začela upravni postopek za uveljavljanje svoje pravice ali pravne koristi, med postopkom umre, ureja 50. člen ZUP. V prvem odstavku tega člena je določeno, da se postopek nadaljuje, če gre v postopku za pravico, obveznost ali pravno korist, ki lahko preide na pravne naslednike. Če pa postopka ni mogoče nadaljevati, organ postopek s sklepom ustavi (drugi odstavek 50. člena ZUP). Prevzem postopka po pravnem nasledniku je torej odvisen od narave upravne stvari, oziroma od tega, kakšna pravica je predmet postopka. Pravice, ki je osebna, ker je vezana na določeno osebo, in se z njo izraža izključno pravno razmerje te osebe, ni mogoče prenašati na druge. Taka pravica s smrtjo nosilca te pravice ugasne, ker je ni mogoče podedovati. Če ni materialnega nasledstva pravice, pa tudi ni možno procesno nasledstvo, to je nadaljevanje postopka, v katerem upravičenec do pravice le-to šele uveljavlja.

ZvojI, ki v 2. členu določa pogoje za priznanje statusa vojnega invalida kot vojaškega vojnega invalida, v prvem odstavku 17. člena določa, da se vojni invalid razvrsti v skupino invalidnosti po stopnji okvare zdravja, izraženi v odstotku invalidnosti, pravice, ki jih ima vojni invalid, pa določa v 11. členu. Prvi odstavek 87. člena predpisuje, da pravic po tem zakonu ni mogoče prenesti na drugega.

Iz predloženega upravnega spisa izhaja, da je bil A.A. leta 2004 priznan status vojaškega vojnega invalida X. skupine z 20% invalidnostjo in za tak status priznana pravica do invalidnine. Z vlogo z dne 28. 1. 2008 za novo oceno odstotka vojaške invalidnosti, je A.A. po vsebini zahtevala drugačno razvrstitev glede na invalidnost, smiselno spremembo v statusu, in iz tega izhajajoče pravice. Pravica do statusa in z njim povezane pravice pa so tudi po presoji sodišča, podprti z določbo 87. člena ZvojI, pravice, ki so vezane na osebo. Zato je odločitev, da tožnik po smrti A.A. ne more nadaljevati postopka za oceno odstotka invalidnosti, pravilna. V drugem odstavku 50. člena ZUP je organ imel podlago, da je postopek, ki ga je začela A.A., ustavil. Tožnik zmotno meni, da je podlaga za nadaljevanja postopka v prvem odstavku 153. člena ZUP. Po tej določbi se postopek prekine, če stranka umre in pravica ali obveznost oziroma pravna korist, ki se uveljavlja v postopku, lahko preide na pravne naslednike. Ker se je organ, po že povedanem, pravilno opredelil do neprenosljivosti pravice, ki jo je uveljavljala A.A., ni bil dolžan postopati po tej določbi in prekinjati postopka, ampak je moral postopek ustaviti.

Kolikor tožnik meni, da mu pripadajo upravičeni zneski (očitno tožnik meni, da je to razlika v invalidnini, ki bi A.A. šla pod pogojem, da bi bila glede na ugotovljen odstotek invalidnosti drugače razvrščena), mu sodišče pojasnjuje, da se po določbi drugega odstavka 87. člena ZVojI denarni prejemki, ki so že zapadli v plačilo, pa ob smrti uživalca pravice še niso izplačani, lahko podedujejo in izplačajo dedičem na podlagi ustreznih dokazil. V smislu te določbe lahko dediči dedujejo le tiste prejemke, ki so uživalcu te pravice priznani z dokončno in izvršljivo odločbo. Ker pa je pravna prednica tožnika umrla še pred odločitvijo prvostopenjskega organa o njenem zahtevku za spremembo odstotka invalidnosti, je ni mogoče šteti za uživalko spremenjenih pravic, drugačna (višja) invalidnina ji še ni bila priznana z dokončno in izvršljivo odločbo in tožnik teh zneskov ne more uveljavljati.

Drugačne odločitve tožnik ne more doseči glede na čas trajanja postopka, ki je bil po mnenju tožnika nerazumljivo in neopravičljivo dolg, ker je organ po načelu zakonitosti iz 6. člena ZUP pri odločanju vezan na dejansko stanje, kakršno je bilo v času sprejetja odločitve. Zavlačevanje postopka, kar tožnik očita uradnim osebam, samo po sebi ne pomeni, da je odločitev napačna in sankcioniranju tega upravni postopek ni namenjen.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen in da je izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen.