Jedro

V pritožbi toženka neutemeljeno oporeka presoji sodišča prve stopnje, da niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, ki izhajajo iz prvega odstavka 177. člena ZDR-1, pri čemer, ne le da toženka škode ni dokazala, ni podano nedopustno ravnanje tožnika, storjeno namenoma ali iz hude malomarnosti. Terjatev toženke iz naslova odškodninske odgovornosti tožnika (delavca) ne more biti utemeljena le na dejstvu, da je prišlo do inventurnega manka oziroma manka v blagajni, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje. Ob izostanku nedopustnega ravnanja tožnika, storjenega namenoma ali iz hude malomarnosti, niso bistveni nadaljnji elementi odškodninske odgovornosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožniku plačati: - znesek 273,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2018 do plačila; - znesek 273,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2018 do plačila; - odpravnino v višini 232,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2018 do plačila (točka I izreka). Ugotovilo je, da terjatev toženke do tožnika v višini 1.150,83 EUR ne obstoji (točka II izreka). Primarni zahtevek za ugotovitev ničnosti sporazuma o priznanju dolga iz naslova inventurnega manka tobačnih izdelkov z dne 16. 6. 2018 in sporazuma o priznanju dolga iz naslova manka v blagajni z dne 16. 6. 2018 ter podredni zahtevek za razveljavitev sporazumov je zavrnilo (točka III izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača pravdne stroške v višini 938,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe, odločitev o neobstoju v pobot uveljavljene terjatve in pravdnih stroških (točke I, II in IV izreka) se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da predstavljata sporazuma z dne 16. 6. 2018 pripoznavo dolga in kot takšna ne ustvarjata samostojne pravne podlage. S sporazumoma sta stranki uredili medsebojne obveznosti, gre za dvostranski pravni posel. Četudi je toženka pravni posel kvalificirala kot pripoznavo dolga, sodišče prve stopnje tega ne bi smelo upoštevati. Tožnik se s sporazumom ni odpovedal plači, ampak je podal izjavo o pobotu. Takšna izjava ni nična in je ni mogoče preklicati. Toženka je zakonito s tožnikom sklenila sporazuma, s katerima sta se pravdni stranki dogovorili o višini in načinu povračila škode. Po sklenitvi sporazumov toženka dokazov o škodi ni hranila. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno ugotavljalo elemente odškodninske odgovornosti tožnika. Že iz zahtevka tožnika za ugotovitev ničnosti in razveljavitev sporazumov izhaja, da je tožnik sporazuma štel za zavezujoča. Zahtevek je bila pravilno zavrnjen, kar pomeni, da je terjatev toženke podana. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejstva glede odškodninske odgovornosti tožnika. Neutemeljeno je štelo, da toženka, ker ni predložila listinskih dokazov, višine škode ni dokazala. Ni upoštevalo, da je o tem izpovedala toženka, in sicer da zneska v sporazumih predstavljata manko v daljšem časovnem obdobju. O manku sta izpovedali priči A.A. in B.B. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe toženke. Navaja, da toženka pred sodiščem prve stopnje ni podala navedb o predpravdnem pobotu. Gre za pritožbene novote. Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo pravdnih strank, vendar je vezano na trditve, ki jih podajo. Glede sporazumov je vezano na trditve, ki se nanašajo na njuno vsebino. Pravdni stranki sta soglašali, da sporazuma predstavljata pripoznavo dolga. Toženka ni podala nobenih navedb, da bi bili izpolnjeni pogoji za predpravdni pobot. Ti pogoji niso izpolnjeni, ker tožnikova plača za maj 2018 in junij 2018 ob podpisu sporazuma z dne 16. 6. 2018 ni zapadla. Terjatev toženke, ki jo uveljavlja v pobot, ni likvidna. Tožnik je bil ob sklenitvi sporazuma kot delavec v podrejenem položaju. Za škodo iz naslova inventurnega manka ne odgovarja objektivno. Elementi odškodninske odgovornosti niso podani. Toženka niti ne ve, kdo je odgovoren za kateri del manka. To je v svoji izpovedi potrdila priča A.A. Drugače je izpovedala priča B.B., vendar njena izpoved ni verodostojna. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo dejstvo, da toženka listin o višini škode ni predložila. O teh listinah so priče izpovedale različno, niti toženka sama ob zaslišanju ni potrdila svojih navedb. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je navedlo v izpodbijani sodbi, in glede na bistvene pritožbene navedbe dodaja:

6. Pravdni stranki sta 16. 6. 2018 sklenili dva sporazuma, in sicer sporazum o priznanju dolga iz naslova inventurnega manka tobačnih izdelkov (1.075,00 EUR) in sporazum o priznanju dolga iz naslova manka v blagajni (547,36 EUR – dvakrat 273,68 EUR). Sodišče prve stopnje je glede na vsebino sporazumov pravilno štelo, da navedena sporazuma predstavljata pripoznavo dolga v smislu 364. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) in nato pravilno ugotavljalo obstoj odškodninske odgovornosti tožnika, saj pripoznava dolga ne ustvarja samostojne pravne podlage toženkine terjatve.

7. Toženka pred sodiščem prve stopnje ni podala navedb, da bi sporazum o priznanju dolga iz naslova manka v blagajni, na podlagi katerega je tožniku nezakonito odtegnila del plače (prvi odstavek 136. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), predstavljal pobotno izjavo. Gre za nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sporazum je bil sklenjen 16. 6. 2018, še preden je terjatev tožnika iz naslova plače za meseca maj 2018 in junij 2018 nastala, kar pomeni, da niti pogoj zapadlosti terjatev iz 311. člena OZ ni izpolnjen.

8. V pritožbi toženka neutemeljeno oporeka presoji sodišča prve stopnje, da niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, ki izhajajo iz prvega odstavka 177. člena ZDR-1, pri čemer, ne le da toženka škode ni dokazala, ni podano nedopustno ravnanje tožnika, storjeno namenoma ali iz hude malomarnosti. Terjatev toženke iz naslova odškodninske odgovornosti tožnika (delavca) ne more biti utemeljena le na dejstvu, da je prišlo do inventurnega manka oziroma manka v blagajni, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje. Ob izostanku nedopustnega ravnanja tožnika, storjenega namenoma ali iz hude malomarnosti, niso bistveni nadaljnji elementi odškodninske odgovornosti. Ne glede na navedeno toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno dokazno oceno izvedenih dokazov, na podlagi katerih je ugotavljalo dejstva, povezana z nastankom škode. Toženka sama je, zaslišana kot stranka, izpovedala, da obstoji listina, ki dokazuje nastanek in višino škode, te listine pa v spis ni predložila.

9. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Toženka sama krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspela (154. člen ZPP), tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ki ni bistveno pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).