Jedro

S tem, ko je tožnica želela preprečiti tožencu parkiranje v parkirnem boksu, njeno ravnanje ni šteti za povod toženčevemu agresivnemu ravnanju.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) spremeni tako, da je toženec dolžan tožnici plačati znesek 1.426,68 EUR z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od 10.7.2005 do vključno 31.12.2006 od zneska v višini 341.889,59 SIT, preračunano po tečaju zamenjave in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska v višini 1.426,68 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila ter ji povrniti stroške postopka v znesku 2.384,10 EUR, v presežku pa se tožbeni zahtevek zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 67,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo tožencu naložilo, da je dolžan tožnici plačati znesek 1.926,68 EUR z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od 10.7.2005 do vključno 31.12.2006 od zneska v višini 461.709,60 SIT, preračunano po tečaju zamenjave in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska v višini 1.926,68 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila. V presežku, to je za znesek 473,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.7.2005 dalje do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo ter tožencu naložilo, da je dolžan tožnici povrniti 2.869,16 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se toženec pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, opredeljenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče se v razlogih sodbe sklicuje na dokaze, ki jih v dokaznih sklepih ni, glede drugih dokazov pa iz obrazložitve ne izhaja, kako so vplivali na odločitev. Sodišče verjame tožnici, da toženčevega vozila ni poškodovala, pri čemer se sklicuje tudi na dokaz, ki v dokaznem sklepu ni povzet (izvedeniško mnenje v spisu K 710/2008), pri tem pa ne pojasni, zakaj ne verjame policistu G. K., ki je slikovito opisal tožničino ravnanje v času, ko sta bila s kolegom B. J. na kraju dogodka. Način obnašanja tožnice vsekakor kaže, da je bila ona tista, ki je povzročila kritično situacijo in se še po prihodu policistov ni umirila. Ugovor deljene odgovornosti je toženec podal že v svoji pripravljalni vlogi z dne 6.10.2008, res pa je višino sokrivde opredelil v vlogi z dne 10.3.2009. Ugovor sokrivde je bil torej podan še pred 7.10.2008, ko se je glavna obravnava pričela znova. Glede obsega utrpljenih poškodb je s pričevanjem policista, ki je prišel na kraj dogajanja dokazano, da tožnica ni imela nobenih vidnih poškodb na obrazu ter da je izrecno zatrdila, da ni poškodovana in da ne potrebuje zdravniške pomoči. Tožnica je pri različnih zdravnikih navajala različne poškodbe, zaradi česar je nastal dvom o času, kraju in obsegu poškodb. Izvedenec medicinske stroke je povsem nekritično potrdil vse navedbe tožnice. Zaradi navedenih nejasnosti ter opisa toženkinega obnašanja na kraju samem, se kljub izvedeniškemu mnenju poraja dvom o tem, ali je tožnica poleg udarnine, ugotovljene s pravnomočno kazensko sodbo, utrpela še druge poškodbe, za katere ji je sodišče prisodilo odškodnino. Za negmotno škodo je sodišče tožnici odmerilo bistveno previsoko odškodnino. Zaradi izzivanja tožnice, ki je povzročila kritično situacijo, ni utrpela tako intenzivnega primarnega strahu, ki bi utemeljeval prisojo denarne odškodnine. Sodišče je tožnici odmerilo materialno škodo v višini kilometrine za dvakratni prevoz iz Š. in nazaj. Glede na poškodbe tožnice je upravičena kvečjemu do povračila stroškov javnega prevoza.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ni ugotovilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Res je, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe omenja kazenski postopek pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. I K 710/2008, ki poteka zoper tožnico zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, ter izvedensko mnenje, izdelano v tej kazenski zadevi, vendar iz obrazložitve sodbe kot celote ne izhaja, da je sodišče odločitev o podlagi odškodninske odgovornosti oprlo na ugotovitve v tej kazenski zadevi izdane oprostilne sodbe oziroma izvedensko mnenje o poškodbah avtomobila. Prav tako iz obrazložitve sodbe izhaja, v kolikšnem obsegu je moralo pravdno sodišče upoštevati pravnomočno obsodilno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I K 697/05 in kako je ta sodba vplivala na odločitev sodišča. Pritožba pa ne pove, katere dokaze v spisu Okrajnega sodišča v Ljubljani, Oddelka za prekrške, opr. št. PR 1218/2005 bi moralo sodišče prve stopnje še upoštevati. Glede ugovora deljene odgovornosti tožnice za nastalo škodo je treba sicer pritrditi pritožbi, da ne gre za prekluzijo navedbe teh dejstev, vendar ne zato, ker je takšen ugovor natančneje opredeljen šele v vlogi z dne 10.3.2009, pač pa zato, ker je dejstva, ki kažejo na deljeno odgovornost, tožena stranka navedla že v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi pred prvim narokom za glavno obravnavo ter v zvezi s tem ponudila dokaze (1. odstavek 286. člena ZPP). Vendar iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče kljub načelni opredelitvi, da je toženec prepozno podal ugovor o deljeni odgovornosti, v nadaljevanju ta ugovor obravnavalo in se do njegove zavrnitve tudi vsebinsko opredelilo.

V pritožbi toženec ponovno izpostavlja delno krivdo (171. člen Obligacijskega zakonika - OZ) same oškodovanke za škodni dogodek, ki naj bi bila v njenem agresivnem obnašanju do toženca, kar se je nadaljevalo tudi po prihodu policistov. Iz izpovedi zaslišanega policista G.K. res izhaja, da je bila tudi v prisotnosti policistov tožnica zelo razburjena in agresivna, vendar gre za obnašanje po dogodku, iz katerega ni moč zanesljivo sklepati na tožničino ravnanje pred škodnim dogodkom. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov ugotovilo, da tožnica k nastanku škode sama ni prispevala. Ocenilo je namreč tako izpovedbo tožnice, kot toženca, ki sta o poteku dogodka povsem drugače izpovedovala in obrazložilo, zakaj verjame izpovedbi tožnice. Toženec je bil s pravnomočno kazensko sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I K 697/2005, obsojen za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, ki jo je v obravnavanem škodnem dogodku povzročil tožnici, zato je pravdno sodišče vezano na navedeno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, saj dogodek temelji na istem dejanskem stanju (14. člen ZPP). Ker je poleg tega tožničina verzija dogodka podprta tudi z izpovedbo priče J. K. in medicinsko dokumentacijo, sodišče upravičeno ni verjelo toženčevi razlagi dogodka, češ da je tožnico zgolj odrinil, da bi preprečil poškodovanje svojega vozila, ni pa je udaril. Zato tudi ni verjelo tožencu, da ga je tožnica izzvala s tem, ko naj bi s ključem naredila praske na njegovem avtomobilu, četudi zoper njo teče kazenski postopek zaradi poškodovanja tuje stvari. Ugotovilo je, da je tožnica zgolj želela preprečiti tožencu parkiranje v parkirnem boksu, kar pa seveda ni mogoče šteti za kakršenkoli povod ali izziv toženčevemu agresivnemu ravnanju in ne more predstavljati njenega prispevka k nastanku škode.

Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju obsega škode sledilo izvedenskemu mnenju, medicinski dokumentaciji ter izpovedbi tožnice. Toženec v pritožbi tako ugotovljenem obsegu poškodb ugovarja, vendar je pritožba tudi v tem delu neutemeljena. Izpoved policista, da tožnica ni imela nobenih vidnih poškodb na obrazu, ne dokazuje drugačnega obsega poškodb tožnice, niti ni v medicinski dokumentaciji takšnih nejasnosti, ki bi porajale dvom o obsegu poškodb.

V okviru pravilne uporabe materialnega prava in glede na pritožbene trditve o bistveno previsoki višini odškodnine je bilo potrebno preizkusiti sodbo glede pravilne uporabe pravnega standarda pravične denarne odškodnine (179. člen OZ). Pri tem je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje za strah prisodilo tožnici pravično denarno odškodnino, ne pa tudi za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Pritožba utemeljeno opozarja, da je bilo zdravljenje kratkotrajno, brez posebnih zapletov, neprijetnosti pa so predstavljali le obiski pri zdravniku in pregledi z rentgenom. Tudi bolečine niso bile intenzivne in niso dolgo trajale. Pritožbeno sodišče je zato primerno odškodnino za to vrsto škode ocenilo na 1.000,00 EUR, zato je v tem delu ugodilo pritožbi in sodbo na podlagi določila 358. člena ZPP ustrezno spremenilo. Pri odločitvi o višini odškodnine za primarni strah pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici za hud primarni strah ob samem dogodku prisodilo odškodnino v višini 400,00 EUR. Tudi glede višine materialne škode (kilometrine za dvakratni prevoz na zdravniške preglede), pritožba ne daje podlage za pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče tožnici prisoditi le stroške javnega prevoza. Zato je bilo potrebno v ostalem pritožbo zavrniti in sodbo potrditi na podlagi 353. člena ZPP.

Delna sprememba višine prisojene odškodnine pomeni tudi delno spremembo odločitve o stroških. Tožeča stranka je v pravdi uspela z 80 % zahtevka in ji je zato tožena stranka dolžna povrniti ustrezen del pravdnih stroškov na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP. Stroški tožeče stranke znašajo po ugotovitvi prvostopnega sodišča 3.354,24 EUR, stroški tožene stranke pa 1.496,60 EUR, kar ob upoštevanju uspeha in pobotanja pomeni, da je toženec dolžan povrniti tožnici 2.384,10 EUR pravdnih stroškov.

V pritožbenem postopku je toženec delno uspel s pritožbo (26 %), zato je upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov le v tem obsegu. Sodišče druge stopnje je stroške odmerilo v skladu z Odvetniško in taksno tarifo ter jih naložilo v plačilo tožeči stranki.