Jedro

Nejasna določila splošnih pogojev avtomobilskega kaska je treba razlagati v korist druge stranke - zavarovanca (100. člen ZOR).

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v znesku 29.925,00 SIT v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati znesek 697.059,00 SIT s pripadki in pravdnimi stroški. Navedeni znesek predstavlja odškodnino za ukradeni avtomobil na podlagi pogodbe o zavarovanju avtomobilskega kaska. Sodišče druge stopnje pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške.

Proti takšni sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje (prvi odstavek 354. člena ZPP) ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno spremembo tako, da bo pritožba tožene stranke zavrnjena ter sodba sodišča prve stopnje potrjena. Vztraja pri stališču, da so splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe, nejasni, ob sklepanju zavarovalne pogodbe pa službena oseba tožene stranke tožnice o tem ni obvestila. Po 3. členu splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska (AK - 92/XI) krije polno zavarovanje avtomobilskega kaska škodo tudi zaradi izginitve zavarovane stvari, pri čemer je edini dogodek, povezan z izginitvijo, naveden v točki 12., 3. člena z zlonamernimi ali objestnimi dejanji tretjih oseb. Zlonamerno dejanje tretje osebe je zaradi izginitve vozila mogoče tolmačiti le tako, da predpostavlja tudi tatvino vozila. Ker je po mnenju sodišča druge stopnje besedilo splošnih pogojev zavarovanja avtomobilskega kaska zadosti jasno, mora biti jasno tudi v navedeni smeri. Delno zavarovanje avtomobilskega kaska pa je mogoče po kombinaciji K (tatvina in ostalo) skleniti le skupaj s katerimkoli avtomobilskim zavarovanjem pri toženi stranki. Mišljeno je lahko le obvezno avtomobilsko zavarovanje. Le v primeru sklenitve slednjega je pri toženi stranki mogoče skleniti tudi delno kasko zavarovanje za tatvino (kombinacija K). Tožeča stranka ponovno opozarja na okoliščino, da so po težavah, ki jih je imela tožnica z izterjavo te odškodnine, tudi druge osebe nemudoma zavarovale svoje avtomobile z dodatnim kasko zavarovanjem, kar pomeni, da so splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska res nerazumljivi in strankam napačno prezentirani.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP). Revizija je utemeljena.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju je bistvenega pomena pravna presoja splošnih pogojev (142. člen ZOR) za zavarovanje avtomobilskega kaska AK - 92/XI kot sestavnega dela zavarovalne pogodbe s toženo stranko, ki jo terja po tožnici zatrjevano subjektivno prepričanje, da je s polnim kasko zavarovanjem zavarovala tudi nevarnost tatvine avtomobila. Pri tem ni mogoče mimo ugotovitve, da polno zavarovanje avtomobilskega kaska lahko že pojmovno pomeni zavarovanje vseh nevarnosti, ki se lahko ob obratovanju ali mirovanju vozila pripetijo, delno zavarovanje pa (po izbiri) samo nekaterih. Ali je tatvina vozila zajeta v 3. členu splošnih pogojev o zavarovanju polnega avtomobilskega kaska, je stvar razlage besedila, pri čemer je zavarovanec praviloma povprečno vešč, zavarovalnica pa strokovno usposobljena in zato po svojih ljudeh dolžna poznati pravo vsebino. Prepričanje tožnice, da je sklenila polno kasko zavarovanje in s tem zavarovala tudi nevarnost tatvine, med postopkom ni bilo izpodbito. Tudi pri skrbnem branju 3. člena splošnih pogojev AK - 92/XI je tožnici kot povprečno pravno vešči osebi utemeljeno lahko ostalo prepričanje, da je z zavarovanjem polnega avtomobilskega kaska zavarovala tudi nevarnost tatvine vozila. Pri tem revizijsko sodišče sprejema razloge sodbe sodišča prve stopnje, ki zavračajo trditev tožene stranke, da v pojmu "izginitev" tatvina ni upoštevana in da je zlonamerno dejanje tretjih oseb ne vključuje. Ne glede na pravno terminologijo tatvina po logiki stvari predpostavlja zlonamerno ravnanje tretje osebe, običajno pa stvar po izvršeni tatvini tudi izgine. Delno zavarovanje (3. člen splošnih pogojev) pa pojmovno ne pomeni dodatnega zavarovanja poleg osnovnega. Da je temu tako, kaže besedilo pri kombinaciji K delnega zavarovanja (tatvina), da ga je mogoče skleniti le skupaj s katerimkoli zavarovanjem pri toženi stranki, torej tudi z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti.

Navedeni razlogi za utemeljitev subjektivnega prepričanja tožnice kot zavarovanke, da je sklenila polno zavarovanje avtomobilskega kaska, torej tudi za nevarnost tatvine, zadoščajo. Pravno pa utemeljujejo zmotno presojo sodišča druge stopnje o popolni jasnosti nasprotnega stališča - da je namreč za zavarovanje nevarnosti tatvine "treba skleniti nadaljnje delno zavarovanje", torej dodatno zavarovanje.