Jedro

Po 105. členu ZD je neveljavna (nična) pogodba, s katero se kdo zaveže, da bo v svoji oporoki kaj določil. Ker nična pogodba nima nobenega pravnega učinka, tudi odstop od nične pogodbe samo po sebi nima posebnih posledic.

Redna zakonska posledica ničnosti je kondikcijski zahtevek tistega, ki je kaj izpolnil. Pridobitelj mora vrniti vse, kar je prejel na podlagi nične pogodbe. Plačati mora tudi zamudne obresti, ki tečejo od dneva ko je postal nepošten, najkasneje pa od dneva vložitve tožbe.

Izrek

1. Revizija se zavrne v delu, ki se nanaša na odločitev o primarnem tožbenem zahtevku (plačilu zneska 12,000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi).

2. Reviziji se ugodi v delu, ki se nanaša na odločitev o prvem podrejenem tožbenem zahtevku (plačilu zneska 4,348.228 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi) in o drugem podrejenem tožbenem zahtevku (plačilu zneska 7,417.849,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi) ter se v teh delih in glede pravdnih stroškov razveljavita sodbi sodišč druge in prve stopnje ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

V ponovljenem sojenju je prvostopenjsko sodišče zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožniku 12,000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.7.1999 dalje do plačila, prvi podrejeni tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 4,348.228 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.1.2000 dalje in drugi podrejeni tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 7,417.849 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.1.1998 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo prvostopenjsko sodbo glede odločitve o glavni stvari. Delno je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo odločitev o pravdnih stroških.

Proti drugostopenjski sodbi je tožnik vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da med pravdnima strankama ni sporno dejstvo, da sta s sklenitvijo posojilne pogodbe prikrili medsebojni dogovor, na podlagi katerega se je tožnik zavezal plačati kupnino za stanovanje, ki ga je toženka odkupila po 117. členu Stanovanjskega zakona, toženka pa se je zavezala v oporoki določiti tožnika kot dediča tega stanovanja. Nesporno je tudi, da sta pravdni stranki ta prikriti medsebojni dogovor realizirali s tožnikovim nakazilom celotne kupnine in s toženkinim zapisom v oporoki. Med postopkom je ugotovljeno, da je prikriti dogovor ničen, kljub temu pa se je drugostopenjsko sodišče postavilo na stališče, da toženka na podlagi nične pogodbe ni ničesar prejela, zaradi česar naj ne bi prišla v poštev pravila vračanja po 104. členu ZOR.

Drugostopenjsko sodišče je imelo s tem v mislih posojilno pogodbo, vendar je očitno, da ni bila nična posojilna pogodba, ki je bil fiktivna, temveč je bil ničen njun dogovor o plačilu kupnine in o oporočnem razpolaganju. Na podlagi tega dogovora je tožnik plačal kupnino za stanovanje, toženka pa je dejansko postala njegova lastnica. Prav zato se je tožnik med novim sojenjem skliceval na 1. odstavek 104. člena ZOR, po katerem mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi nične pogodbe; če to ni mogoče pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba. Pravila vrnitve so v tem primeru drugačna kot v primeru 214. člena ZOR. Toženka je na podlagi nične pogodbe postala lastnica stanovanja, kar se ne bi zgodilo, v kolikor ne bi sklenila takšnega dogovora s tožnikom. Ravno zaradi tega je tožnik postavil takšen primarni zahtevek. Tožnik je kupnino 847.103 SIT plačal dne 10.3.1993, v času izdaje sodne odločbe pa znesek 847.103 SIT ne predstavlja vrednosti tistega, kar je toženka prejela pred 10-imi leti na podlagi nične pogodbe. Sodišče bi moralo vsaj revalorizirati ta znesek. V kolikor bi izpodbijana sodba sodišča druge stopnje obveljala, bi se toženka še vedno štela za lastnico več kot 12,000.000 milijonov SIT vrednega stanovanja, ki ga je sicer kasneje podarila, tožniku pa bi se vrnil znesek, ki danes predstavlja le polovico vrednosti, ki jo je plačal pred 10-imi leti. Do takšnega neenakopravnega obravnavanja je prišlo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s strani sodišč, ki nista hoteli uporabiti določbe 104. člena ZOR.

Tožnik v reviziji nadalje trdi, da sta sodišči obeh stopenj bistveno kršili določbe pravdnega postopka, saj sodbi ne navajata razlogov o odločilnih dejstvih, prav tako pa sta obe sodišči zmotno uporabili določbo 214. člena ZOR. Sodišče prve stopnje je toženko štelo za pošteno pridobiteljico izključno zaradi tega, ker je vrhovno sodišče v obrazložitvi sklepa z dne 14.11.2002 napisalo, da je ni mogoče šteti za nepošteno, ker je odstopila od neveljavne pogodbe. Sodišče je spregledalo, da toženke ni mogoče šteti za nepošteno iz tega razloga, tožnik pa je v pripravljalni vlogi z dne 6.2.2003 navedel tudi druge razloge, ki kažejo na nepoštenost toženke že na dan pridobitve. Prvostopenjsko sodišče teh navedb ni upoštevalo, niti ni izvedlo enega samega dokaza, ki ga je tožnik s tem v zvezi predlagal. Drugostopenjsko sodišče je hotelo opravičiti nepravilno ravnanje prvostopenjskega sodišča z obrazložitvijo, da vendarle ne gre za okoliščine, ki bi bile odločilne za ugotovitev poštenosti v primeru določbe 214. člena ZOR. Takšna utemeljitev ne zdrži pravne presoje, saj po njej pravno odločilna dejstva glede nepoštenosti pridobiteljice sploh ne obstajajo. Prvostopenjsko sodišče bi moralo raziskati okoliščine, ki jih je v pripravljalni vlogi navedel tožnik in ki kažejo na nedobrovernost toženke. Ker tega ni storilo, izpodbijani sodbi ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih in sta nenazadnje tudi napačni.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list št. 26/99 in 96/2002) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da sta pravdni stranki sklenili navidezno posojilno pogodbo z dne 9.3.1993 in aneks k tej pogodbi z dne 28.7.1997. Pravilna je presoja, da je po 66. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 78/89) taka pogodba brez učinka, torej nična in nobena stranka nima izpolnitvenega zahtevka. Nadalje sta sodišči ugotovili, da sta stranki s posojilno pogodbo prikrili medsebojni dogovor, na podlagi katerega se je tožnik zavezal poravnati kupnino za stanovanje, ki ga je odkupila toženka po 117. členu Stanovanjskega zakona, toženka pa se je zavezala poskrbeti za to, da bo po njeni smrti tožnik pridobil lastništvo na tem stanovanju. Tak dogovor sta stranki realizirali s tožnikovim nakazilom celotne kupnine za stanovanje v znesku 847.103 SIT in s toženkino oporoko z dne 30.7.1997, s katero je kupljeno stanovanje zapustila tožniku kot oporočnemu dediču. Toženka je kasneje s tem stanovanjem razpolagala v korist tretje osebe. Tožnik je leta 1999 vložil tožbo za plačilo zneska 847.103 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.3.1993 dalje, po toženkinem plačilu zneska 1,353.266,90 SIT, kar je tožnik štel kot delno plačilo zamudnih obresti, pa je zahteval plačilo zneska 4,348.228 SIT, to je glavnice in kapitaliziranih zamudnih obresti.

Med postopkom je tožnik postavil nov primarni tožbeni zahtevek za plačilo zneska 12,000.000 SIT, ki ga je opredelil kot povračilo neupravičene obogatitve s strani toženke, ki je enaka vrednosti stanovanja. Sodišči prve in druge stopnje sta navedeni tožbeni zahtevek zavrnili, tožnik pa se sklicuje na 104. člen ZOR, na podlagi katerega naj bi bil upravičen do prejema ustreznega denarnega nadomestila za stanovanje po cenah v času izdaje sodne odločbe. Tako tožnikovo stališče je zmotno. Po 105. členu Zakona o dedovanju (ZD, Uradni list RS, št. 15/76, 23/78 in 67/2001) je neveljavna pogodba, s katero se kdo zaveže, da bo v svoji oporoki kaj določil. To je bila vsebina prikritega dogovora med pravdnima strankama, ko se je tožnik zavezal poravnati kupnino za stanovanje, ki ga je odkupila toženka. Toženka pa se je zavezala z oporoko poskrbeti, da bo tožnik postal lastnik stanovanja. Toženka je od medsebojnega dogovora s tožnikom odstopila, ko je s stanovanjem razpolagala. S tem je odstopila od po zakonu neveljavne pogodbe, pri čemer je neveljavnost iz 105. člena ZD pravilno opredeliti kot ničnost, ki je splošno definirana v 103. in nadaljnjih členih ZOR. Revizijsko zatrjevanje ničnosti dogovora med strankama je sicer pravilno, vendar so tožnikove nadaljnje revizijske izpeljave zmotne. Ker nična pogodba nima nobenega pravnega učinka, tudi odstop od nične pogodbe sam po sebi nima posebnih posledic.

Redna zakonska posledica ničnosti je kondikcijski zahtevek tistega, ki je kaj izpolnil. Za pretekla razmerja so bile posledice ničnosti urejene v 104. členu ZOR, delno pa v poglavju o neupravičeni pridobitvi (210. - 219. člen ZOR). Po 1. odstavku 104. člena ZOR mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi nične pogodbe. V primeru pravdnih strank, ko je toženka na podlagi nične pogodbe prejela denar, je ureditev enaka kot po splošnem pravilu iz 210. člena ZOR, da mora vrniti prejeti denarni znesek. Pri prejemu denarja besedna zveza "vrniti vse" ne daje podlage niti za valorizacijo niti za vrnitev "ustreznega denarnega nadomestila".

Tožnik se zmotno sklicuje na vrednost stanovanja, saj tega toženka ni pridobila na podlagi nične pogodbe s tožnikom, ampak na podlagi veljavne kupoprodajne pogodbe od prodajalca. Toženka je na podlagi neveljavne oziroma nične pogodbe prejela denarni znesek, s katerim je obogatena, obseg vrnitve pa je predpisan v 104. členu kot vrnitev vse prejete glavnice in v 214. členu, ki predpisuje plačilo zamudnih obresti. V materialnem pravu torej ni podlage za plačilo zneska v vrednosti stanovanja, torej je tožbeni zahtevek za plačilo zneska 12,000.000 SIT materialno pravno pravilno zavrnjen. V reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka o pomanjkanju razlogov pa se tudi ne nanaša na razloge glede zavrnitve primarnega tožbenega zahtevka, zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Prvi podrejeni zahtevek za plačilo zneska 4.348.228 SIT sta nižji sodišči zavrnili z utemeljitvijo, da je toženka s plačilom zneska 1,353.266,90 SIT vrnila znesek, ki ji ga je plačal tožnik in celo preplačala zakonske zamudne obresti za obdobje od tožnikove vložitve tožbe do plačila (od 8.10.1999 do 27.12.1999). Obseg vrnitve določa 214. člen ZOR in ker je bila toženka poštena pridobiteljica na podlagi neveljavnega dogovora s tožnikom, je morala plačati zamudne obresti le od vložitve tožbe dalje.

Tožnik trdi, da je med postopkom navajal razloge, ki kažejo na nepoštenost toženke že na dan pridobitve denarnega zneska, vendar izpodbijani sodbi ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi s tem. Temu ni mogoče pritrditi, saj je tožnik za nepoštenost toženke na dan pridobitve denarja navajal le to, da ni nikoli jemala resno dogovora s tožnikom, kar pa je v nasprotju z lastno tožnikovo navedbo in z ugotovitvijo sodišč, da je toženka v oporoki z dne 30.7.1997 kot oporočnega dediča za stanovanje določila tožnika.

Pritrditi pa je revizijski trditvi o zmotni uporabi materialnega prava, to je 214. člena ZOR, ko je v izpodbijani sodbi ugotavljanje poštenosti v pomenu določbe 214. člena ZOR vezano na trenutek neupravičene pridobitve. 214. člen namreč določa obseg vrnitve in sicer, da je treba, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in plačati zamudne obresti in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Navedena določba je toliko nejasna, da jo je treba razlagati in teorija (Boris Vizner, Komentar zakona o obveznim /obligacionim/ odnosima, 1978, str. 966; Živomir Đorđević v: Slobodan Perović in drugi: Komentar zakona o obligacionim odnosima, 1980, str. 656) je sprejela splošno sprejeto stališče, da mora poštenost pridobitelja obstajati ves čas posesti pridobljenega. Pošteni pridobitelj je tisti, ki ni vedel in ki ni mogel vedeti, da je nekaj brez podlage neupravičeno prejel in da je obogaten na tuj račun, nepošteni pridobitelj pa je tisti, ki je vedel ali bi moral vedeti, da je neupravičeni pridobitelj in da je brez podlage obogaten na tuj račun. Prvi je v opravičljivi, drugi pa v neopravičljivi zmoti. Ko pridobitelj zve, da gre za neupravičeno pridobitev, postane nepošten, vendar se dobra vera domneva in je nedobrovernost dolžna dokazati nasprotna stranka.

Na prvi pogled 214. člen ZOR določa samo dva pričetka teka zamudnih obresti pri vračanju neupravičeno pridobljenega: pošteni pridobitelj plača zamudne obresti od dneva vložitve zahtevka (tožbe), nepošteni pridobitelj pa od dneva pridobitve. Vendar je treba 214. člen ZOR razlagati predvsem v smislu pravičnosti, saj že sama teorija o okoriščenju temelji na načelu pravičnosti (Ada Polajnar Pavčnik, Neveljavnost pogodbe, 1982, str. 105). Ko sta v zakonu omenjeni dve skrajni časovni točki v korist ene ali druge stranke glede na poštenost, je v vsakem konkretnem primeru najbolj pravična tista časovna točka, ki je najbolj povezana z odločilnim razlogom, torej trenutkom nastopa nepoštenosti. Vsi teoretiki s trditvijo, da postane pridobitelj nepošten najkasneje z dnevom vložitve tožbe, smiselno priznavajo odločilnost trenutka nastanka nepoštenosti. Đorđevič (Živomir Đorđević v: Slobodan Perović in drugi, Komentar zakona o obligacionim odnosima, 1980, str. 656) navaja ureditev v nekaterih drugih pravnih redih, da mora neupravičeni pridobitelj vrniti pravne in civilne plodove (obresti) od tenutka, ko je postal nepošten. Po njegovem taka rešitev ni nesprejemljiva tudi za naše pravo, če se 214. člen ZOR razume kot direktiva, ki daje sodni praksi prostor za prožnejše upoštevanje poštenosti ali nepoštenosti pridobitelja. Še konkretnejši je Cigoj (Stojan Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, 1984, str. 837), ki pri komentiranju 214. člena ZOR trdi, da po našem pravu plačuje obresti samo nepošteni pridobitelj: od dneva pridobitve oziroma od dneva nedobrovernosti, če je ta nastala pozneje. S stališčem, da je zavezanec dolžan vrniti plodove in plačati zamudne obresti od trenutka, ko ni več dobroveren, se mu pridružuje Polajnar Pavčnikova (Ada Polajnar Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem, druga knjiga, 2003, str. 153).

Upoštevaje stališča teorije in enaka stališča sodne prakse (Sodba VS RS, opr. št. III Ips 27/93; sodba VS RS, opr. št. III Ips 88/2001) revizijsko sodišče zaključuje, da je za obseg vračanja neupravičeno pridobljenega v smislu 214. člena ZOR ključen dan, ko je pridobitelj postal nepošten: od tega dne dalje je dolžan plačati zamudne obresti.

V obravnavanem primeru je bila tožnica kot pridobiteljica denarja na dan pridobitve poštena, kot je ugotovljeno in tožnik nasprotnega niti ni zatrjeval, razen z nekonkretno trditvijo, ki je bila v nasprotju z drugo tožnikovo trditvijo in z listino (oporoko). Ko je toženka s stanovanjem razpolagala, je odstopila od neveljavne (nične) pogodbe, sklenjene s tožnikom. Odstop od teke pogodbe sam po sebi ne pomeni nepoštenosti. Vendar je toženka, ko je odtujila stanovanje, vedela, da je na podlagi dogovora s tožnikom prejela določen denarni znesek, dogovorjenega pa ne bo mogla izpolniti, torej je vedela, da je neupravičeno obogatena. S tem je postala nepoštena v smislu 214. člena ZOR. Ob pravilni uporabi navedene določbe je zato dolžna plačati tožniku zamudne obresti od dneva nepoštenosti dalje. Ker sta nižji sodišči razsodili, da gredo tožniku zamudne obresti od dneva vložitve tožbe dalje, te obresti pa so že plačane, sta prvi podrejeni tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnili. S tem sta zmotno uporabili materialno pravo, to je določbo 214. člena ZOR. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (2. odstavek 380. člena ZPP). Ni namreč ugotovljen točen datum odsvojitve stanovanja in s tem dan, ko je toženka postala nepoštena glede obveznosti vrnitve prejetega. Od tega dne tečejo zamudne obresti. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo v delu, ki se nanaša na 1. podrejeni tožbeni zahtevek, to je plačilo zneska 4.348.228 SIT z obrestmi ter sodbi sodišč druge in prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Reviziji je bilo treba ugoditi tudi v delu, ki se nanaša na drugi podrejeni tožbeni zahtevek (plačilo zneska 7,417.849,60 SIT z obrestmi), ker mora biti ta podrejeni zahtevek razveljavljen zaradi razveljavitve in bodoče prednostne obravnave prejšnjega - prvega podrejenega zahtevka.

Zaradi delne razveljavitve nižjih sodb je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o pravdnih in pritožbenih stroških.