Jedro

Prehodna ureditev po ZUreP-1 ni omogočala uporabe neveljavnega ZSZ/97, temveč le podzakonskih predpisov, ki so bili izdani na njegovi podlagi (uporabo teh pa le do uveljavitve Pravilnika, tj. do. 20. 7. 2005).

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Občine Grosuplje št. 352-11/04-03/MAK z dne 17. 5. 2006 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnikoma odmerila sorazmerni del stroškov za pripravo in opremljanje stavbnega zemljišča zaradi gradnje počitniške hiše na zemljišču parc. št. 2232/5 k. o. ... v višini ... tolarjev oziroma ... EUR. Iz uvoda izpodbijane določbe in iz njene obrazložitve je razvidno, da so bile podlaga za odmero določbe Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97 – v nadaljevanju ZSZ/97) in Odloka o plačilu sorazmernega dela stroškov za pripravo in opremljanje stavbnega zemljišča na območju Občine Grosuplje (Uradni list RS, št. 47/95, 12/96, 65/97 in 14/2000 – v nadaljevanju Odlok). Upravni organ navaja, da sta tožnika 11. 2. 2004 vložila prošnjo za odmero sorazmernega dela stroškov in da je izpodbijana odločba izdana v ponovnem postopku po sodbi Upravnega sodišča U 1184/2004 z dne 7. 2. 2006. V nadaljevanju obrazložitve toženka navaja ugotovitve o površini in namembnosti objekta in pojasnjuje pravno podlago za izračun sorazmernega dela stroškov za pripravo in opremljanje stavbnega zemljišča. Poleg določb ZSZ in Odloka navaja še Sklep o izhodiščni ceni za izračun sorazmernega dela stroškov opremljanja stavbnega zemljišča izven območja urejanja stavbnega zemljišča za Občino Grosuplje (Uradni list RS, št. 118/02). Upravni organ pojasnjuje tudi način izračuna sorazmernega dela stroškov za pripravo in opremljanje stavbnega zemljišča, pri katerem je bilo upoštevano, da Odlok parcelo tožnikov uvršča v tretje območje glede na lokacijo, za katero je predviden faktor 0,5, glede namembnosti pa, da sodi med počitniške hišice, kar je ovrednoteno s faktorjem 1,8. Pritožbeni organ je pritožbo tožnikov zavrnil s sklicevanjem na ugotovitve in izračun prvostopenjskega organa. Pojasnjuje še, da je Krajevna skupnost posredovala negativen odgovor glede olajšave v zvezi z električnim in telefonskim omrežjem.

Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da imata v Občini Grosuplje stalno prebivališče, da sta v tej občini tudi davkoplačevalca in da zemljišče še ni bilo komunalno urejeno. V zvezi s temi trditvami se sklicujeta na odločbo Ministrstva za finance, izdane v postopku odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča z dne 29. 2. 2008, iz katere naj bi izhajalo, da je pomemben počitniški oz. stanovanjski namen stavbe. Iz davčnih odločb za leto 2006 in 2009 pa naj bi bilo razvidno, da zemljišče ni opremljeno z vodovodom. Tožbi prilagata tudi pogodbo o izvedbi elektroenergetskega priključka, iz katere naj bi bilo razvidno, da Občina Grosuplje ni opremljala zemljišča z elektriko. Tožbo utemeljujeta še s sklicevanjem na njune navedbe iz pritožbe z dne 5. 6. 2006. Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da se tožnika v tožbi ne moreta sklicevati na pritožbo v upravnem postopku, ki da naj jo sodišče upošteva, saj je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo. Tožnik mora zato razloge za njeno vložitev konkretizirati v sami tožbi in samo ti so predmet preizkusa v upravnem sporu.

Tožnika v tožbi nasprotujeta odmeri višine komunalnega prispevka, ker menita, da je treba upoštevati stanovanjsko rabo objekta in vlaganje v opremljanje zemljišča z elektriko. Da bi sodišče preizkusilo utemeljenost tožbenih ugovorov in zakonitost izpodbijane odločitve, pa je moralo ugotoviti, kakšna je bila pravna podlaga za odmero izpodbijane obveznosti.

Med strankami ni sporno, da sta tožnika 11. 2. 2004 vložila vlogo za odmero sorazmernega dela stroškov za opremljanje stavbnega zemljišča. Postopek, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, se je začel pred sprejemom sedaj veljavnega Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07 in naslednji – v nadaljevanju ZPNačrt), ki ureja komunalni prispevek kot plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki jo zavezanec plača občini (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt). ZPNačrt je po določbi 113. člena začel veljati 28. 4. 2007, torej po izdaji izpodbijane odločbe, za presojo zakonitosti izpodbijane odločitve pa je pomembna ureditev, ki je veljala v času izdaje prvostopenjske odločbe. Do uveljavitve ZPNačrt je področje komunalnega prispevka urejal Zakon o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji – v nadaljevanju ZUreP-1), ki je začel veljati 1. 1. 2003 (191. člen ZUreP-1). Ta zakon je z drugim odstavkom 143. člena predpisal, da se komunalni prispevek določi na podlagi programa opremljanja in da minister za prostor določi merila za oblikovanje cene komunalno opremljenega zemljišča ter za odmero komunalnega prispevka (drugi odstavek 146. člena ZUreP-1). Nato je vlada na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 140. člena ZUreP-1 z Uredbo/04 (Uradni list RS, št. 117/04 z dne 29. 10. 2004) določila, kakšna mora biti vsebina in oblika programa opremljanja, minister za okolje pa je sprejel Pravilnik/04 (Uradni list RS, št. 117/04) kot predpis iz drugega odstavka 146. člena ZUreP-1. Tako uredba kot pravilnik sta začela veljati 20. 7. 2005 (17. člen Pravilnika/04 in 25. člen Uredbe/04).

Tožnika sta torej vlogo za odmero komunalnega prispevka vložila že v času veljavnosti ZUreP-1, ki je veljal tudi v času izdaje izpodbijane odločbe. Z uveljavitvijo ZUreP-1 je ZSZ/97 v skladu s 5. točko prvega odstavka 179. člena prenehal veljati (razen v delu, ki se nanaša na grajeno javno dobro in na določbe prve alineje 56. člena v delu, ki se nanaša na nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča). ZUreP-1 je sicer v drugem odstavku istega člena določil prehodno obdobje, v katerem je bilo mogoče komunalni prispevek odmerjati po dotlej veljavnih predpisih in na podlagi starih programov opremljanja – torej tistih, sprejetih na podlagi ZSZ/97, vendar se je v skladu z navedeno določbo komunalni prispevek lahko odmerjal po dotlej veljavnih predpisih le do uveljavitve predpisa iz drugega odstavka 146. člena ZUreP-1, tj. Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 117/04 – v nadaljevanju Pravilnik), ki je, kot je bilo že povedano, začel veljati 20. 7. 2005. Iz izpodbijane določbe pa je razvidno, da je bila izdana na podlagi določb ZSZ/97, ki določajo obveznost plačila komunalnega prispevka in Odloka, ki je bil izdan že leta 1995, torej na podlagi takrat veljavnega Zakona o stavbnih zemljiščih iz leta 1984, ki je bil kasneje noveliran, nazadnje leta 2000, tj. po uveljavitvi ZSZ/97. Izpodbijana odločba je bila torej leta 2006 izdana na podlagi zakona, ki v času njene izdaje ni več veljal. ZSZ/97 ni veljal že v času vložitve zahteve za odmero komunalnega prispevka, saj je ZUreP-1, kot je bilo že povedano, začel veljati 1. 1. 2003, torej več kot eno leto preden sta tožnika vložila zahtevo za odmero komunalnega prispevka. Prehodna ureditev po ZUreP-1 pa ni omogočala uporabe neveljavnega ZSZ/97, temveč le podzakonskih predpisov, ki so bili izdani na njegovi podlagi (uporabo teh pa le do uveljavitve Pravilnika, tj. do. 20. 7. 2005). Ker je prvostopenjski organ pri izdaji odločbe vezan na zakone in podzakonske predpise, ki veljajo v času odločanja (6. člen ZUP), je izpodbijana odločitev nezakonita, ker je bila izdana na podlagi neveljavnega zakona in podzakonskega predpisa, katerega uporaba v času izdaje izpodbijane določbe ni bila več mogoča. Ker je sodišče ugotovilo, da je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo, je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje (četrti odstavek istega člena ZUS-1). Glede na to, da se je postopek za odmero komunalnega prispevka začel v času veljavnosti ZUreP-1, ga je v skladu s prvim odstavkom 108. člena ZPNačrt treba tudi končati po ZUreP-1. Podzakonske predpise, sprejete pred uveljavitvijo ZPNačrt, pa bo organ lahko uporabil le, kolikor niso v nasprotju z ZPNačrt.