Jedro

V obravnavanem primeru v novem sojenju ni bilo pogojev za izdajo izpodbijane sodbe brez glavne obravnave, saj je bila zadeva s sodbo in sklepom VDSS ob delni spremembi prvostopenjske sodbe in pravnomočni odločitvi o transformaciji pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo za nedoločen čas razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Že okoliščina, da je zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje zato, ker je bilo zaradi zmotne presoje glede zakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas dejansko stanje v zvezi z nadaljnjimi zahtevki nepopolno ugotovljeno (odločilna dejstva v zvezi z reparacijskim zahtevkom in zahtevkom za vrnitev na delo k toženi stranki se sploh niso ugotavljala, ker to glede na tedanjo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka glede transformacije ni bilo potrebno), kaže, da pogoji iz prvega odstavka 24. člena ZDSS-1 v ponovnem sojenju niso bili izpolnjeni. Ni mogoče šteti, da bi pisna izjava o odpovedi glavni obravnavi, podana v prvem postopku, veljala tudi v ponovljenem sojenju. Zato je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - ugotovilo, da je tožeča stranka pri toženi stranki od dne 15. 9. 2015 dalje zaposlena za nedoločen čas, s polnim delovnim časom, na delovnem mestu višji pravosodni svetovalec (PDI), - ugotovilo da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki dne 26. 3. 2016 ni prenehalo, ampak še naprej traja, - naložilo toženi stranki, da je dolžna v roku 8 dni tožečo stranko pozvati nazaj na delo ter - naložilo toženi stranki, da je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki obračunati vsa nadomestila plač za obdobje po 26. 3. 2016 do vrnitve nazaj na delo, ki bi jih tožeča stranka prejela, če bi bila na delu na delovnem mestu višji pravosodni svetovalec (PDI), od tako obračunanih posameznih zneskov bruto nadomestil plač obračunati in plačati vse davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo, nato pa tožeči stranki izplačati posamezne neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska neto nadomestila plače (vsakega 18. dne v mesecu dalje za plačo za pretekli mesec), do plačila, ter jo za obdobje od 26. 3. 2016 dalje prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ (I. točka izreka) Zavrnilo je, kar zahteva tožeča stranka več ali drugače, in sicer: - da ji je tožena stranka dolžna izstaviti v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, s polnim delovnim časom, za delovno mesto višji pravosodni svetovalec (PDI) s plačilom, ki ustreza navedenemu delovnemu mestu, povečanem za morebitne pripadajoče dodatke, - obračun bruto plače, ki bi jo tožeča stranka prejela, če bi bila na delu na delovnem mestu višji pravosodni svetovalec (PDI), plačilo davkov in prispevkov in izplačiloneto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi po dnevu vrnitve nazaj na delo (II. točka izreka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 512,24 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tudi v zavrnilnem delu, ki se nanaša na izstavitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto višji pravosodni svetovalec (PDI) s plačilom, ki ustreza navedenemu delovnemu mestu, povečanem za morebitne dodatke. Sodišče je z izpodbijano sodbo v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku, zavrnilo pa zahtevek za izstavitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, z obrazložitvijo, da je tožena stranka tožeči stranki izstavila pisno pogodbo o zaposlitvi za določen čas ter da se na podlagi sodne odločbe šteje, da je ta pogodba sklenjena za nedoločen čas. Pri tem se sklicuje na sodno prakso instančnih sodišč. Tožena stranka se do zahtevka po izstavitvi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas ni opredeljevala oziroma mu dejansko ugovarjala. Pogodba o zaposlitvi za določen čas in razlog za sklenitev takšne pogodbe sta bila vezana na točno določeno delovno mesto in točno določeno odsotno delavko. Pravna podlaga zahtevka so določila 11. člena ZDR-1, ki jih sodišče prve stopnje ne povzema pravilno. Delodajalec svoje obveznosti ne izpolni že s tem, da delavcu ponudi oziroma izroči v podpis kakršnokoli pogodbo o zaposlitvi, temveč mora pisna pogodba o zaposlitvi ustrezati dejanskemu stanju in razmerju med delavcem in delodajalcem. ZDR ne ureja izkazovanja delovnega razmerja s sodno odločbo, temveč z ustrezno pogodbo o zaposlitvi, in delavcu s tem namenom omogoča ustrezno sodno varstvo. Stališče sodišča je v tem delu materialno in procesno pravno zmotno.

4. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Glede neopravljene glavne obravnave navaja, da bi izhajajoč iz (nepričakovane) odločitve Višjega delovnega in socialnega sodišča v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 149/2017 z dne 13. 7. 2017 in predvsem glede na napotke iz 12. točke obrazložitve njegove odločitve, prvostopenjsko sodišče moralo glede razveljavljenega dela sodbe z dne 9. 12. 2016 opraviti glavno obravnavo, saj dejansko stanje v zvezi z nadaljnjimi zahtevki tožeče stranke še ni ugotovljeno. Tožena stranka se je glavni obravnavi odpovedala le v prvem sojenju. Glede na odločitev pritožbenega sodišča in njegove napotke pa se, po delni spremembi in delni razveljavitvi prvostopenjske sodbe, ni (več) odpovedala glavni obravnavi v novem sojenju. Iz izreka sodbe pritožbenega sodišča namreč izhaja (druga alineja I. točka izreka), da se izpodbijana sodba delno razveljavi v preostalem nespremenjenem delu in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prišlo je do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, čeprav bi moralo opraviti glavno obravnavo.

Navaja, da tožba ni bila pravočasno vložena. Tožena stranka se ne strinja s stališčem, da je v primerih prenehanja delovnega razmerja predhodni postopek pri delodajalcu po 24. in 25. členu ZJU procesna predpostavka za sodno varstvo. Sodna praksa je že potrdila, da v primerih, ko je delovno razmerje že prenehalo, velja določba 200. člena ZDR-1 o neposrednem sodnem varstvu, saj vlaganje zahteve za odpravo kršitve pravice iz delovnega razmerja nima (več) smisla, ko delovnega razmerja ni več. Materialno pravo je bilo torej zmotno uporabljeno. Nadaljnji razlog nedopustnosti tožbe je v tem, da je tožeča stranka prepozno, šele 1. 3. 2016, vložila zahtevo za odpravo kršitve, saj je tožnici delovno razmerje za določen čas prenehalo 15. 9. 2015. Ker je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati že s 15. 9. 2015, kot je bilo potrjeno v sodbi in sklepu Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 149/2017 z dne 13. 7. 2017, bi morala tožeča stranka sodno varstvo uveljavljati v 30 dneh, šteto že od 15. 9. 2015 dalje. Takrat pogodba o zaposlitvi ni (več) veljala in tako tudi ni mogla veljati 26. 3. 2016, kot je sicer navedeno v izpodbijani sodbi (7. točka obrazložitve). Dejansko stanje s tem v zvezi je zmotno ugotovljeno, zmotno je uporabljeno tudi materialno pravo, razlogi sodbe pa so med seboj v nasprotju, zato je prišlo tudi do kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede višine zahtevka in sodne razveze pogodbe tožeča stranka navaja, da je tožnica v vmesnem času, torej od izdaje prve prvostopenjske sodbe z dne 9. 12. 2016, imela zaposlitev oziroma zavarovanje na drugi podlagi, od decembra 2017 pa je odvetnica. Tožnica je bila v času od 24. 12. 2015 do 6. 4. 2016 upravičena do materinskega dopusta in materinskega nadomestila, od 7. 4. 2016 do 22. 12. 2016 pa do starševskega dopusta in starševskega nadomestila. Tožnica je torej bila odsotna zaradi porodniškega dopusta že od decembra 2015. Ker se navedena nadomestila obračunavajo na podlagi osnove, ki s konkretnim prenehanjem delovnega razmerja nima nobene povezave, torej do 22. 12. 2016 ni videti denarnega prikrajšanja oziroma prikrajšanja pri plači ali nadomestilu plače. Od 23. 12. 2016 do 22. 3. 2017 je bila tožnica zavarovana preko Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, saj je v tem času prejemala denarno nadomestilo za brezposelnost. Za ta čas bi ji pripadala le razlika med plačo po zadnji pogodbi o zaposlitvi in prejetim nadomestilom. Od 23. 3. 2017 do 26. 5. 2017 pa je bila tožnica zavarovana kot družinski član in bi ji v tem obdobju pripadal celoten znesek plače po zadnji pogodbi o zaposlitvi. Od 27. 5. 2017 do 18. 12. 2017 je bila tožnica zavarovana kot samostojna podjetnica (A., s. p., B.) in bi ji pripadala morebitna razlika v plači med dohodkom, ki ga je ustvarila kot s.p. in plačo po zadnji pogodbi o zaposlitvi. Enako velja za obdobje od 19. 12. 2017 dalje, ko je tožnica odvetnica. Tožnica je denarno nadomestilo med brezposelnostjo prejemala v višini 892,50 EUR bruto oziroma 673,25 EUR neto mesečno od 23. 12. 2016 do 22. 3. 2017, kot izhaja iz odločbe Zavoda RS za zaposlovanje št. ... z dne 30. 12. 2016 oziroma za december 2016 246,21 EUR bruto in za marec 2017 656,55 EUR bruto. V obdobju od 27. 5. 2017 do 18. 12. 2017 pa je kot s.p. imela čiste prihodke od prodaje v višini 11.320,00 EUR oziroma poslovni izid obračunskega obdobja 6.583,28 EUR, kar je prav tako treba upoštevati pri izračunu oziroma zmanjšanju morebitne razlike v dohodkih v obdobju od 27. 5. 2017 do 18. 12. 2017. Navaja še, da tožeča stranka v obdobju od 26. 3. 2016 dalje ni upravičena do obračuna celotnega bruto in do plačila neto nadomestila plače za obdobja, v katerih je bila zavarovana na drugi osnovi (materinsko in starševsko nadomestilo), za obdobje prejemanja nadomestila med brezposelnostjo pa je upravičena le do razlike med prejetim nadomestilom in plačo, ki bi jo prejela pri toženi stranki. Enako velja za obdobje, v katerem je bila zavarovana kot samostojna podjetnica oziroma zaposlena kot odvetnica, če pozitivne razlike sploh obstajajo. Prav tako je v obdobju od 26. 3. 2016 dalje upravičena le do razlik med dohodki, ki jih izkazujejo podatki davčnega organa in plačo, ki bi jo prejela pri toženi stranki. Tožnica vseh zgoraj navedenih dejstev ni predstavila, od njih pa je odvisna višina tožbenega zahtevka. Glede na navedeno tožena stranka predlaga, da sodišče po določbi 118. člena ZDR-1 sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, saj je tožnica neprekinjeno zaposlena pravzaprav vse od 27. 5. 2017. Tožnica toženi stranki tega ni povedala, v sodnem postopku pa je, čeprav je imela pravico do materinskega in starševskega nadomestila oziroma ga je dejansko tudi prejemala vse do 22. 12. 2016, vse od 26. 3. 2016 dalje uveljavljala obračun vseh plač, kljub temu, da v času prejemanja materinskega in starševskega nadomestila do tega ne more biti upravičena. Zaradi porušenega zaupanja in dejstva, da je tožnica le nadomeščala drugo javno uslužbenko, je tožena stranka ne more več zaposliti na ustreznem delovnem mestu, saj je to delovno mesto obstajalo le v obdobju odsotnosti delavke, ki jo je tožnica nadomeščala, ne pa tudi kasneje. Tožena stranka meni, da je glede na sodno prakso ustrezno denarno povračilo v višini dveh mesečih plač.

5. Tožena stranka je podala še dopolnitev pritožbe, s katero je popravila očitno pisno pomoto na prvi strani njene pritožbe, in sicer, da gre za pritožbo tožene (in ne tožeče) stranke.

6. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in predlaga potrditev izpodbijanega dela sodbe. Navaja, da je tožena stranka prepozna z zahtevo, da se glavna obravnava opravi, saj je imela možnost ves čas postopka, najkasneje pa po zavrženju vložene revizije, podati predlog, da se glavna obravnava v postopku novega sojenja opravi, glede na predhodno podano pisno izjavo, da se ji odpoveduje z obrazložitvijo, da dejansko stanje med strankama ni sporno. Tožena stranka je prepozna tudi z zahtevo po sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, saj jo podaja šele v pritožbenem postopku novega sojenja. Tožbeni zahtevek se namreč glasi na reintegracijo in reparacijo, ki ga tožnica tekom pravde ni spreminjala, saj vztraja pri obeh zahtevkih. Tožena stranka je prepozna tudi s predložitvijo dokazov v postopku novega sojenja, saj jih je imela možnost vložiti še preden je sodišče izdalo izpodbijano sodbo. Pritožbena novota, ki je tožena stranka ni opravičila skladno s procesnimi pravili, ni dovoljena. V skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP sme namreč pritožnik v pritožbi predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. V tej zadevi ni bilo glavne obravnave in tudi ne prvega naroka, saj sta se ji stranki izrecno pisno odpovedali in pojasnili, da je med strankama sporno zgolj pravno vprašanje (obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas), zato bi tožena stranka nove dokaze morala predlagati pred odločitvijo sodišča prve stopnje oziroma se zaradi spornosti dejanskega stanja (kar pa uveljavlja šele s pritožbo) sploh ne bi smela odpovedati glavni obravnavi.

7. Pritožbi sta utemeljeni.

8. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožena stranka v pritožbi. Glede zavrnilnega dela sodbe, ki ga izpodbija tožnica, ki v pritožbi bistvene kršitve določb postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne uveljavlja, pa ob pritožbenem preizkusu sicer niso bile ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje pa je nepopolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi v tem delu vsaj preuranjena.

9. V obravnavani zadevi sta sodišči prve in druge stopnje že odločali, vložena pa je bila tudi revizija zoper pravnomočno sodbo VDSS.

10. S sodbo opr. št. I Pd 739/2016 z dne 9. 12. 2016 je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 149/2017 z dne 13. 7. 2017 pritožbi tožnice ugodilo. Delno je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in odločilo, da se sklep Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani z dne 8. 3. 2016 in sklep Komisije Vlade RS za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 4. 5. 2016 razveljavita, v preostalem delu (glede reintegracije in reparacijskega tožbenega zahtevka) pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizija tožene stranke zoper sodbo VDSS (v zvezi z navedeno sodbo DSS v Ljubljani) je bila s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 299/2017 z dne 23. 1. 2018 zavržena kot prepozna.

11. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju odločilo brez glavne obravnave. V 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je navedlo, da dejansko stanje med pravdnima strankama ni sporno, temveč je sporno le pravno vprašanje, ter da sta se obe stranki glavni obravnavi pisno odpovedali (že v prvem postopku). Zato je štelo, da so podani pogoji za odločitev brez glavne obravnave na podlagi 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in nadalj.).

12. Po določbi prvega odstavka 24. člena ZDSS-1 lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če po prejemu odgovora na tožbo ali pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankama dejansko stanje ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, stranki pa sta se glavni obravnavi odpovedali.

13. V obravnavanem primeru v novem sojenju ni bilo pogojev za izdajo izpodbijane sodbe brez glavne obravnave, saj je bila zadeva s sodbo in sklepom VDSS opr. št. Pdp 149/2017 z dne 13. 7. 2017 ob delni spremembi prvostopenjske sodbe in pravnomočni odločitvi o transformaciji pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo za nedoločen čas razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Že okoliščina, da je zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje zato, ker je bilo zaradi zmotne presoje glede zakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas dejansko stanje v zvezi z nadaljnjimi zahtevki nepopolno ugotovljeno (odločilna dejstva v zvezi z reparacijskim zahtevkom in zahtevkom za vrnitev na delo k toženi stranki se sploh niso ugotavljala, ker to glede na tedanjo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka glede transformacije ni bilo potrebno), kaže, da pogoji iz citiranega prvega odstavka 24. člena ZDSS-1 v ponovnem sojenju niso bili izpolnjeni. Ni mogoče šteti, da bi pisna izjava o odpovedi glavni obravnavi, podana v prvem postopku, veljala tudi v ponovljenem sojenju. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje utemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, pa bi moralo opraviti glavno obravnavo. Zavrnilni del sodbe pa je vsebinsko povezan z ugodilnim delom sodbe, kar je razlog, da je pritožbeno sodišče ugodilo tudi pritožbi tožnice.

14. Drugih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, ker glede na sprejeto odločitev niso bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Kljub temu pa pritožbeno sodišče pripominja, da stališčem tožnice v odgovoru na pritožbo, da naj bi bila tožena stranka prekludirana s pretežnim delom pritožbenih navedb (v zvezi z reparacijskim zahtevkom) in s predlogom za sodno razvezo, ni mogoče pritrditi. Predlog za sodno razvezo pa lahko delodajalec poda do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (tretji odstavek 118. člena Zakona o delovnih razmerjih – Ur. l. RS, št. 27/2013 – ZDR-1).

15. Ker pritožbeno sodišče ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi njene narave ni moglo samo odpraviti, je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvesti glavno obravnavo in ponovno odločiti o tožbenem zahtevku.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.