Jedro

Delo, ki ga je tožnik opravljal, ni bilo nevarno delo, saj je postopek kontrole hitrosti in zaustavitve vozila potekal povsem običajno, tožniku pa sta bila na pomoč, po tem ko je bilo ugotovljeno, da je ustavljeni voznik „zanimiv po mamilih“, poslana dva policista, tako da bi ga lahko trije policisti, če bi bilo potrebno, obvladali. Glede na navedeno ni podana niti krivdna niti objektivna odgovornost delodajalca za škodo, ki jo naj bi utrpel tožnik (policist) zaradi groženj, da ga bo ustavljena oseba pretepla in poškodovala, mu polomila rebra, mu prestrelila koleno, kupila orožje, mu na čelo prislonila Beretto in ga ustrelila, njegovo stanovanje zaminiral in vrgel v zrak skupaj z njegovo družino.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna toženka tožniku v roku 15 dni plačati 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2011 dalje do plačila in mu v roku 15 dni povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vključno 16. dne od prejema prvostopne odločbe o njihovi odmeri do plačila (točka I izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti toženki stroške postopka v znesku 192,50 EUR in stranskemu intervenientu stroške v znesku 361,24 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da ugodi toženemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da zgolj navedba, da delo tožnika ni bilo nevarno in zato objektivna odgovornost ni podana, ne zadošča standardu obrazloženosti. Sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča do tožnikovih navedb in ni obrazložilo, zakaj konkretne okoliščine tožnikovega primera ne opravičujejo izpolnitve standarda objektivne odgovornosti. Zgolj navedba številnih citatov iz judikatov, pri čemer ni pojasnjeno, katero prepričanje sodišče z njimi utrjuje, ne predstavlja obrazložitve. Tudi neobstoja krivdne odgovornosti sodišče prve stopnje ni zadostno obrazložilo. Navedlo je zgolj, da se je ugotovilo, da sta bila na delovnem nalogu navedena dva policista. Bistveno je, da je moral tožnik konkretno nalogo opravljati sam, ker je drugi policist opravljal drugo delo. Sodišče je prezrlo izjavi prič A.A. in B.B.. Tožnik je potreboval pomoč, vendar se je policist C.C. na prošnjo kršitelja odstranil in tako svoje naloge ni opravil, zato je tožnik utrpel škodo. Očitno je, da delodajalec z C.C. tožniku ni zagotovil tega, kar je potreboval. Do tožniku očitanih opustitev je prišlo zaradi posledic strahu in ravno zato je tožnik potreboval pomoč. Sodišče je navedlo, da strah tudi sicer ni pravno priznan. Sodišče prve stopnje je kršilo postopek, ko ni zaslišalo D.D., ki je bil predlagan tudi za dokazovanje strahu, njegovo zaslišanje pa je tožnik izrecno zahteval, kljub temu da se je strinjal z branjem njegove izpovedi iz kazenskega postopka. Kršitelj je bil v kazenskem postopku obsojen, zato je pravno priznan strah izkazan že z obsodilno sodbo, saj brez ugotovitve resne grožnje, kršitelj ne bi bil obsojen. Sodišče prve stopnje prihaja v nasprotje samo s seboj, saj je ugotovilo, da se je tožnik groženj ustrašil, nato pa je reklo, da strah ni pravno priznan, rdečina v licih, stanje šoka in zmedenosti pa gotovo kažejo na intenziteto in trajanje, ki je pravno priznano. Na trajanje kaže tudi izpove D.D., ki se je s tožnikom pogovarjal po dogodku in še tedaj zaznal spremembe pri tožniku. Navsezadnje je tožnik ravno zaradi posledic strahu pozabil izvesti pridržanje kršitelja. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obrazložitev sodbe res nekoliko skopa, vendar pa dosega minimum obrazloženosti. Na podlagi v sodbi navedenih judikatov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da objektivna odgovornost tožene stranke v obravnavanem primeru ni podana in je svoje ugotovitve tudi obrazložilo. Pravilno je ugotovilo, da delo, ki ga je tožnik opravljal v obravnavanem primeru dne 5. 9. 2009, ni bilo nevarno delo, saj je postopek kontrole hitrosti in zaustavitve vozila potekal povsem običajno. Tožniku sta bila na pomoč, po tem ko je bilo ugotovljeno, da je ustavljeni voznik E.E. „zanimiv po mamilih“, poslana dva policista, tako da bi ga lahko trije policisti, če bi bilo potrebno, obvladali. Zato postopek tudi v nadaljevanju, kljub s strani E.E. izrečenim grožnjam, ni bil nevaren. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tudi krivdna odgovornost ni podana.

6. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo tako sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu opr. št. I K 7867/2010 z dne 26. 10. 2010, s katero je bil E.E. spoznan za krivega, da je storil kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po 1. odstavku 300. člena KZ-1, kot tudi izpovedi prič zaslišanih v kazenskem postopku, tožnika, ki je bil zaslišan v obravnavani zadevi ter tudi pisne izjave prič, ki so bile predložene v obravnavani zadevi. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje prezrlo izjavi prič A.A. in B.B..

7. Sodišče prve stopnje ni kršilo postopka, s tem ko ni zaslišalo D.D.. Pritožba navaja, da je bila ta priča med drugim predlagana za dokazovanje in ugotavljanje strahu, ki ga je utrpel tožnik. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da strah ni bil takšne intenzitete in trajanja, da bi bil tožnik upravičen do odškodnine. Tožnik je bil v bolniškem staležu od 7. 9. 2009 do 9. 9. 2009. Iz njegove izpovedi (l. št. 47) izhaja, da je zdravniku povedal, kaj se je zgodilo in tudi, da bi rad ostal doma, da bi obvestil domače in jih opozoril. Doma je želel biti tudi zato, da bi videl, če bi se pojavil kakšen kršiteljevemu podoben avto. Želel je zavarovati svoje starše in dekle, ki takrat sicer ni živelo pri njih, jih je pa obiskovalo. Tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je tožnik ob grožnjah ustrašil. Iz zdravstvene dokumentacije, ki se nahaja v spisu v prilogah pod B12, pa tudi iz tožnikove izpovedi, ne izhaja, da je bil strah intenziven in dalj časa trajajoč, prav tako pa tudi ne, da bi imel tožnik zaradi strahu kakšne posledice. Glede na tožnikovo izpoved, je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik do 9. 9. 2009 doma predvsem zato, da je varoval hišo in domače. 8. Prav tako je napačno stališče pritožbe, da je bil pravno priznan strah izkazan že z obsodilno sodbo kršitelja. Pravno priznana je odškodnina za strah, ki je intenziven, zaradi kratkotrajnega intenzivnega strahu pa mora oškodovanec utrpeti dalj časa trajajoče posledice. Teh pa tožnik ni zatrjeval. Kršitelj je bil obsojen za kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po 1. odstavku 300. člena KZ-1, vendar pa bi moral v obravnavani zadevi tožnik izkazati intenziteto, trajanje in posledice strahu, ki ga je dne 5. 9. 2009 utrpel, česar pa tožnik ni dokazal. 9. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da grožnje, ki jih je tožniku dne 5. 9. 2009 ob opravljanju dela policista izrekel E.E., niso povzročile pri tožniku nematerialne škode, za katero bi bila tožena stranka skladno z določbo 1. odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) odškodninsko odgovorna po splošnih pravilih civilnega prava (določbe Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji o krivdni in objektivni odgovornosti), zato je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

10. Glede na navedeno je pritožba tožnika neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške.