Jedro

V urbanih okoljih je mogoče upoštevati sicer trajajoče gradbene posege, ki pa so še normalni in običajni tudi v kontekstu za posamično vrsto gradnje predpisanih standardov; neprijetnosti med gradnjo morajo torej okoliški prebivalci oziroma sosedi določen – še razumen čas trpeti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo vse tožbene zahtevke za plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi tožečim strankam nastala zaradi imisij nastalih pri gradnji stanovanjskega objekta neposredno ob stanovanjski stavbi, kjer se nahajajo njihova stanovanja.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje vlagajo revizijo tožeče stranke. Uveljavljajo revizijske razloge iz 1. in 3. točke 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagajo, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožečih strank, podredno pa v celoti razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje ter vrne zadevo v novo sojenje drugemu senatu sodišča druge stopnje oziroma prve stopnje, v vsakem primeru pa terja tudi stroške revizijskega postopka, ki naj se jih naloži toženi stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Očitajo, da sodišče prve stopnje navaja tri različne pravne podlage in sicer 75. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), 133. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in krivdno oziroma objektivno odškodninsko odgovornost, ki jih sicer obrazloži, vendar ne pojasni, katero pravno podlago je izbralo za svojo odločitev; enkrat uporabi eno, drugič pa drugo pravno podlago, kar sodišče druge stopnje spregleda. Zato takšen način obrazložitve ne omogoča učinkovitega izvrševanja pravice do pritožbe. Tožeče stranke so se namreč prisiljene braniti pred vsemi navedenimi pravnimi podlagami. Posledica takšnega neučinkovitega ugovarjanja je navajanje argumentov pri eni pravni podlagi, ki so jim v škodo pri izpodbijanju druge pravne podlage. Zato so storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je storjena, ker sodišče prve stopnje po eni strani trdi, da je splošno znano, da gre pri dejavnosti tožene stranke za nevarno dejavnost in zato ta odgovarja ne glede na krivdo, hkrati pa ugotavlja neprekomernost imisij, kar predstavlja drugo pravno podlago za odločanje. Sodišče prve stopnje tožečim strankam tudi očita, da niso uspele dokazati vzročne zveze, česar pa niso bile dolžne, saj pri objektivni odgovornosti dokaznega bremena za obstoj vzročne zveze ne nosijo, ampak se je mora, če hoče v pravdi uspeti, razbremeniti tožena stranka; sodišče prve stopnje med navajanjem pravnih podlag pa sicer zavzame pravilno stališče, da so imisije nedopustne, če presegajo mero, ki je glede na namen in naravo nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna in povzročajo znatnejšo škodo, kasneje pa v obrazložitvi navede, da so nedopustne le imisije, ki presegajo tisto mero, ki je običajna pri tovrstni gradnji in škodo, ki presega za gradnjo običajno mero. Sodišče druge stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev ni presojalo in jih je le pavšalno zavrnilo. Sodišče navaja, da pritožba sicer pravilno opozarja, da 15 mesecev trajajoča gradnja predstavlja daljše časovno obdobje, vendar pa nato nepravilno meni, da gradnja objekta v takšnem obdobju, čeprav povzroča določene imisije, še ni podlaga za odškodninsko odgovornost; tožniki bi bili do denarne odškodnine upravičeni le ob nadaljnjem pogoju, če bi šlo za škodo, ki presega normalne meje. Takšno stališče je materialnopravno napačno. Preseganje običajnih mej je določeno za presojo dovoljenosti imisij (75. člen SPZ), kriterij za presojo škode in tudi nedovoljenost imisij pa je, ali je škoda znatna, ta pa je znatna, kadar ni zanemarljiva. Da je več kot zanemarljiva, pa so tožeče stranke dokazale z navedbami, ki jih je potrdil tudi izvedenec Z. Glede kriterija za presojo nedopustnosti imisij poudarjajo, da gradnja novih objektov na neki mikro lokaciji (kvartu, naselju, soseski), razen izjemoma, že po splošnem vedenju vedno predstavlja izjemen pojav, ki časovno gledano v razmerju do obdobja, ko se gradnja na tem območju ne izvaja, predstavlja relativno majhen del. Zato ni mogoče pritrditi stališču sodišča druge stopnje, da bi vsaka gradnja glede na stanje pred začetkom gradnje v soseski predstavljala protipraven oziroma prepovedan poseg, če se za presojo nedopustnosti imisij ne bi uporabil kriterij krajevno običajne meje pri gradnji. Gradnja, pri kateri investitor pred ali med gradnjo poskrbi za preventivne ukrepe, s katerimi sanira prepovedane vplive imisij, oziroma jih s temi ukrepi prepreči ali ublaži do običajnih mer, ne predstavlja protipravnega oziroma prepovedanega posega. Enako bi lahko ravnala tudi tožena stranka, če bi pravilno določila vplivno območje in posledično tudi izvedla ustrezne ukrepe za preprečitev oziroma ublažitev imisij. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku sicer pravilno uporabilo materialno pravo, saj je izvedencu pravilno postavilo vprašanje, ali so vplivi gradnje presegli tolerančni prag, ki je običajen v tem okolju (običajne krajevne meje), v sodbi pa je svoj kriterij za presojo nedopustnosti imisij spremenilo brez utemeljitve. Sodišče druge stopnje pa to ravnanje sodišča prve stopnje opredeli le kot nerodnost pri postavljanju nalog izvedencu. Ugotavlja, da so iz izvedenskega mnenja, kljub nerodno postavljenemu vprašanju sodišča prve stopnje, razvidne ugotovitve, da je večino vplivov sporne gradnje šteti kot običajne pojave na gradbiščih, da pa objektivnosti zaključka o prekomernosti imisij ni mogel podati, saj je pojasnil, da bi bilo to možno ugotoviti le na podlagi sprotnih meritev, zapisov in analiz pojavov oziroma vplivov med gradnjo. Ta navedba je napačna oziroma nasprotuje izvedenskemu mnenju, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izvedenec na 15. strani mnenja navedel: „faze si sledijo, zaradi velikosti objekta pa se tehnično in časovno prepletajo; zato bo fazo gradnje možno zajeti le kot seštevek v končnem povprečju vseh bistveno motečih in škodnih dogodkov v času gradnje. To pa je možno s sprotnimi zapisi, meritvami in analizo pojavov z metodo izločevanja ekstremov zaradi višje sile vse do ocene končnega učinka in posledic“. Iz navedenega ne izhaja, da izvedenec ni mogel podati mnenja o objektivnosti zaključka o prekomernosti imisij, temveč le navaja, kako je mogoče vrednotiti škodne dogodke po posameznih fazah gradnje. Napačno je tudi stališče sodišča druge stopnje, da ni bilo meritev, zapisov in analiz. Tožena stranka je v spis vložila elaborat posedanja objekta, ki ga je izdelala družba G. d.o.o., iz katerega izhaja, da so bile na podlagi reperjev št. 1 in 2 opravljene tudi meritve objektivnega posedanja objekta na F. 20. Iz elaborata jasno izhaja, da je do posedanja stavbe, čeprav minimalnega, prišlo prav zaradi vpliva gradnje objekta tožene stranke. Tudi ni mogoče pritrditi stališču sodišča druge stopnje, da je večino vplivov sporne gradnje šteti kot običajne pojave na gradbiščih, saj mu nasprotuje izvedensko mnenje, da je bila presežena celo običajna mera za gradbišča in sicer: „samo gradbišče je bilo prehrupno, saj je bilo zaradi želje investitorja končati gradnjo v relativno kratkem času, močno in intenzivno v svojih aktivnostih; glede na gradbene dnevnike je bil običajen delovni čas presežen za 20 % zaradi dela ponoči in izven dejavnikov; objekt na F. 20 se je posedel tudi zaradi gradbene aktivnosti na sosednjem gradbišču, kar jasno dokazujejo meritve reperja št. 1 in 2 iz elaborata meritev posedanj, ki ga je v spis vložila tožena stranka; določen del na objektu razpoke - 10 % je mogoče pripisati gradnji (izvedenec je to škodo celo ocenil v denarju). Ob takšnih ugotovitvah je jasno, da je sodišče druge stopnje napačno sledilo sodišču prve stopnje, ki je kot kriterij za presojo uporabilo krajevno običajno mero pri gradnji, navedene ugotovitve pa tudi jasno kažejo, da so bile imisije oziroma škodljivi vplivi prekomerni, da so presegali krajevno običajno mero, in da so kot takšni podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Glede obstoja škode in vzročne zveze pri nastanku razpok sten in stropov je tudi izvedenec ugotovil, da je mogoče 10 % poškodb pripisati gradnji. Iz njegovega mnenja in poročil tožene stranke jasno izhaja, da je na podlagi vgrajenih reperjev možno natančno ugotoviti, da se je v času gradnje stavba posedla, do česar pa ne bi prišlo, če ne bi bilo kopanja gradbene jame in s tem povezanih premikov terena, saj izvedenec ugotavlja, da je podlaga na obravnavanem območju trdna, in da se je hiša v času obstoja lahko že dodobra vsedla na podlago, posledice posedanja stavbe pa se že po splošnem izkustvu kažejo v obliki razpok. Izvedenec je lahko na podlagi kombinacije vseh vplivov (sporna gradnja in vsi ostali dejavniki) ocenil, kolikšen obseg škode je mogoče pripisati predmetnim gradbenim posegom. To škodo je ocenil tako v odstotku glede na ostale dejavnike kot tudi v denarju. Navedel je obseg škode, pri čemer ni navedel zgolj možnosti, temveč je postavil nepogojno trditev. Sodišče druge stopnje je tudi spregledalo pripombo tožeče stranke na izvedensko mnenje, v kateri je navajal, da nikakršnih škodnih vplivov ni mogoče pripisati objektu na F. 18, niti njegovi gradnji, saj je bila fasada objekta tožečih strank v celoti obnovljena leta 1997, oziroma 1978 in je bila s tem morebitna škoda, ki bi jo gradnja navedenega objekta lahko povzročila, odpravljena. Zato je vzročna zveza izkazana. V zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine zaradi manjvrednosti objekta poudarjajo, da je materialnopravno napačno stališče sodišča druge stopnje, da je škodo zaradi bivalnih motenj v času aktivnosti gradbišča, ki jo je ocenil izvedenec, mogoče opredeliti le kot nepremoženjsko škodo, za oceno te škode pa izvedenec ni pristojen. Škodo zaradi manjvrednosti objekta je izvedenec ocenil, pri čemer pa jo je sicer zmotno poimenoval kot nematerialno. Iz obrazložitve mnenja izvedenca in njegove dopolnitve izhaja, da gre pri tej kategoriji za premoženjsko škodo, čemur je pritrdil v dopolnitvi mnenja. Izvedenec je tako imenovano nematerialno škodo res obrazložil kot zmanjšanje koristi zaradi poslabšanja bivalnih razmer, kar je povezano s stroški in izgubo koristi, ki jih nudi stanovanje zaradi poslabšanja njegovega stanja zaradi gradnje objekta tožene stranke. V dopolnitvi je tudi pojasnil, da je treba stroške in izgubo koristi ugotoviti za daljši čas in sicer je nujno potrebno in primerno obdobje, ki je povsem zadostno za izravnavo stanja in ravnotežnostnih pogojev zaradi urbanizacije prostora v tem delu mesta, 10 let. Tako ocenjena škoda nedvomno predstavlja trajno izgubo vrednosti stanovanja. Upoštevati bi bilo treba življenjsko dobo in nato po ključu iz dopolnitve izvedenskega mnenja določeno življenjsko dobo upoštevati pri določitvi odškodnine iz tega naslova. Zato so tožeče stranke izkazale zmanjšanje vrednosti objekta. V zvezi z nepremoženjsko škodo (13. in 14. točka sodbe) poudarjajo, da so utrpele duševne bolečine zaradi posebnih nevšečnosti in strahu. Svoje navedbe so utemeljile z zdravniško dokumentacijo, iz katere izhaja, kakšne vrste duševnih bolečin so trpele. Iz priloženega obvestila zdravniku z dne 23. 11. 2006 za tožečo stranko V. T. izhaja, da je bilo zaradi prekomernih imisij njeno počutje slabo, da je trpela zaradi nespečnosti, da je imela nočne more in grde sanje, motnje pri koncentraciji, kar se je odražalo pri študijskem uspehu, da je bila razdražljiva, impulzivna, nestrpna, da jo je bolel želodec in da je imela glavobole. Navedeno je potrdila pri zaslišanju. Iz zdravniškega potrdila z dne 5. 10. 2006 izhaja, da trpi zaradi nespečnosti, utrujenosti, brezvoljnosti, zaradi izpostavljenosti ropotu gradbenih strojev na gradbišču v neposredni bližini doma. Zaradi teh nevšečnosti ji je zdravnik predpisal antidepresive, kar je potrdila pri zaslišanju. Tudi iz poročila o psihiatričnem stanju z dne 11. 10. 2006 za V. S. izhaja, da se je njegovo zdravstveno stanje zaradi škodljivih imisij gradbišča v neposredni bližini njegovega stanovanja, še dodatno poslabšalo. Iz enakih razlogov se ne more pritrditi oceni drugostopnega sodišča, ki pritrjuje oceni prvostopnega sodišča, da tožeče stranke niso izkazale prekomernih škodljivih učinkov gradnje, zaradi česar naj bi bila pravilna tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka glede strahu. Tožeče stranke so že v tožbi navedle, kakšen strah so utrpele, kot dokaz pa so predlagale tudi izvedenca psihiatrične stroke, ki pa ga sodišče prve stopnje ni izvedlo, saj je zavzelo stališče, da imisije gradnje v konkretnem primeru niso bile prekomerne in zato duševne bolečine niso posledica prekomernih imisij.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vse tiste revizijske navedbe, s katerimi revidenti zatrjujejo napačno dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje in sicer: da so napačne dejanske ugotovitve sodišč o tem, da niso bile opravljene meritve, zapisi in analize, saj iz elaborata posedanja objekta, ki ga je izdelala družba G. d.o.o., kot tudi iz izvedenskega mnenja, ki se na ta elaborat sklicuje, prav nasprotno izhaja, da so bile na podlagi reperjev št. 1 in 2 opravljene tudi meritve posedanja objekta na F. 20, da je torej izvedenec ugotovil posedanje stavbe kot posledico gradnje; da ni resnična ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da naj bi izvedenec v pisnem mnenju nepogojno zapisal, da so nastale razpoke na stenah in stropovih v obsegu desetih odstotkov tudi zaradi sporne novogradnje; nadaljnje sklicevanje revidentov na v sodbah prezrto pripombo, ki so jo tožeče stranke podale v svoji izjavi k izvedenskemu mnenju z dne 28. 4. 2010; da je nadalje izvedenec v dopolnitvi mnenja pojasnil, da je treba stroške in izgubo koristi ugotoviti za daljši čas desetih let, kar predstavlja trajno izgubo vrednosti stanovanj, in da je izvedenec izračunal manjvrednost stanovanj, česar sodišči prve in druge stopnje prav tako nista upoštevali, ter obširno sklicevanje na posamezne predlagane dokaze, iz katerih naj bi izhajalo, da so tožeče stranke V. T., V. M. in V. S. trpele psihične posledice in strah, ter na to, da ni bil izveden dokaz z izvedencem psihiatrične stroke - predstavljajo v revizijskem postopku nedopustno izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sodišči prve in druge stopnje sta tudi na podlagi mnenja izvedenca, ki je odgovoril na vse pripombe tožečih strank, in listinske dokumentacije, ugotovili, da novogradnja ni povzročila prekomernih oz. za to vrsto gradnje v mestnem okolju neobičajnih imisij, ki bi presegle normalno mero; nadalje da razpoke in posedanja stavbe, kjer se nahajajo stanovanja tožečih strank niso posledica novogradnje, pri čemer je izvedenec zgolj kot verjetno dopustil možnost, da so razpoke v obsegu desetih odstotkov lahko njena posledica, kar pa ne predstavlja zadostnega dokaznega standarda; da tudi manjvrednost stanovanj ni dokazana - celo nasprotno gre za zvišanje njihovih vrednosti, razgled in svetloba pa se tudi nista zmanjšala, temveč sta enaka kot prej; da tožeče stranke niso niti zatrjevale in ne dokazale, da bi utrpele pravno upoštevne - hude duševne bolečine zaradi nevšečnosti med gradnjo, in utrpele močan in dalj časa trajajoč strah zaradi vibracij in možnosti padca dvigala v času gradnje, ki sicer tudi ni povzročila prekomernih imisij, ki bi šele lahko predstavljale ustrezno dejansko podlago za ugotavljanje duševnih bolečin in strahu tudi s pomočjo izvedenca psihiatrične stroke, Na te dejanske ugotovitve pa je revizijsko sodišče vezano in na podlagi teh ugotovitev je lahko tudi presojalo tiste revizijske očitke, ki so materialnopravne narave (glej razloge v nadaljevanju te sodbe).

7. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na vse procesne očitke uveljavljane v pritožbi in v tej smeri drugostopna sodba ni obremenjena s kakšno procesno kršitvijo, kot sicer pavšalno, ne da bi pojasnili, na katere pritožbene očitke ni odgovorilo drugostopno sodišče, trdijo revidenti.

8. Tudi niso utemeljene revizijske navedbe o storjenih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka. Revidenti izrecno niti ne pojasnijo, točno za katere procesne kršitve naj bi šlo, glede na vsebino očitkov pa evidentno zatrjujejo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (glej 3. in 4. stran revizije). V tej smeri zatrjujejo protislovno utemeljevanje sodb sodišč prve in druge stopnje na različnih pravnih podlagah, ki vse tudi naj ne bi bile konkretno obrazložene. Razlogi sodišča prve stopnje, ki jim pritrjuje sodišče druge stopnje, pa so tudi v delu, ki se nanašajo na pojasnjevanje pravno ključnih argumentov za zavrnilno odločitev, neprotislovni, jasni in zadostni ter v celoti omogočajo preizkus izpodbijanih sodb, prav tako pa revidentom niso preprečevali uveljavljanja pravice do pritožbe, kot še zmotno zatrjujejo. Morebitna nasprotja v citiranju pravnih podlag sama po sebi načeloma niti ne predstavljajo procesne kršitve. Sporno problematiko imisij zaradi novogradnje pa sicer ureja več predpisov, na katere se sklicujeta tudi izpodbijani sodbi, ki se medsebojno tudi dopolnjujejo in ne izključujejo, kot zmotno izhaja iz revizijskih očitkov. Prvostopno sodišče se je prvenstveno vsebinsko oprlo na določilo tretjega odstavka 131. člena OZ, ki omogoča plačilo odškodnine, ko gre za vir nevarnosti oziroma dejavnost, od katerih grozi večja škoda oziroma vznemirjenje ali škodna nevarnost, če pa gre kot v konkretnem primeru za škodo pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, pa le poplačilo škode, ki presega običajne meje (protipravnost škode ne pa tudi škodnega ravnanja). Navedbi teh pravnih podlag je ustrezno dodalo tudi sklicevanje na Zakon o varstvu okolja (ZVO-1), ki podobno prepoveduje le čezmerne vplive na okolje. Določba 75. člena SPZ, na kateri so prav tako izgrajeni izpodbijani pravno odločilni razlogi, sicer ne ureja povsem enakega škodnega standarda, saj uporablja izraza krajevno običajne meje in znatnejše škode. Vendar pa presoja glede na oba standarda (običajne oziroma normalne škode iz 133. člena OZ in oteževanje uporabe nepremičnine preko krajevno običajne meje oziroma povzročanje znatnejše škode v smislu 75. člena SPZ) predvsem v zvezi z ugotovitvijo o potrebnem daljšem časovnem obdobju imisij kot podlago za upravičenost do plačila odškodnine, pomeni lahko le potrebni celovitejši materialno pravni pristop pri ugotavljanju prekomernosti očitanih negativnih vplivov novogradnje, tudi upoštevaje trditveni okvir, ki so ga revidenti začrtali v tožbi. Prvostopno sodišče ustrezno citira tudi določilo 149. člena OZ in sicer le primerjalno zaradi sklicevanja na objektivno odgovornost zaradi opravljanja „nevarne dejavnosti“(1); le sklicevanje na krivdno odgovornost na podlagi 131. člena in 135. člena OZ pa ob ugotovitvi objektivne odgovornosti, kot odločujoče oblike odgovornosti v tovrstnih primerih, predstavlja zgolj odvečen besedilni presežek sodbe, ki ne more predstavljati nobene procesne kršitve. Na opisan način sistemizirani in konvergentni razlogi prvostopne sodbe končno tudi v pritožbenem postopku niso onemogočali njihovega izpodbijanja, kot še nasprotno nepravilno trdijo revidenti, in torej tudi ni kršena ustavno zagotovljena pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave Republike Slovenije, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče druge stopnje. Celo iz samih pritožbenih in revizijskih navedb izhaja, da so se tožeče stranke lahko kritično soočile z vsemi dejanskimi in materialnopravnimi razlogi izpodbijanih sodb in si zaradi takšnega potrebnega načina grajanja prvostopne odločbe nikakor niso oslabile pritožbenega varstva.

9. V razlogih sodb tudi ni nasprotja o vprašanju porazdelitve dokaznega bremena glede zatrjevanja in dokazovanja vzročne zveze med nastalimi posledicami in novogradnjo, ko naj bi po navedbah revidentov sodišče prve stopnje na eni strani navedlo, da gre za objektivno odgovornost z domnevo o obstoju vzročne zveze, po drugi strani pa očitalo tožečim strankam, da njenega obstoja niso dokazale. Res se sicer vzročna zveza pri objektivni odgovornosti zaradi nevarne dejavnosti domneva (določba 149. člena OZ) in je dokazno breme o njenem neobstoju na strani toženih strank. Vendar pa tudi sodišče prve stopnje ne opre odločitve prvenstveno na navedeno zakonsko določbo (glej razloge revizijske odločbe pod točko 9). Razen tega pa sicer povsem nedvoumno razjasni to med strankami sporno dejansko vprašanje na strokoven način s pomočjo izvedenca, katerega so v dokazne namene predlagali revidenti in torej niti ne zaide v dokazno stisko, ki bi terjala zgolj uporabo procesnega pravila o dokaznem bremenu. Razlogi tudi tu torej niso protislovni in vsekakor omogočajo preizkus. Očitana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP prav tako ni bila storjena, ko se je sodišče prve stopnje pravno opredelilo, da je potrebna prekomernost glede same gradnje, drugič pa je poudarilo, da se neobičajnost imisij presoja glede na krajevne okoliščine oziroma glede na pogostost gradenj v mikro okolju (glej predvsem razloge prvostopne sodbe na straneh od 10 do 13). Takšni razlogi so prav nasprotno celoviti in dopolnjujoči, saj izkazujejo presojo sodišča prve stopnje o tožbenih zahtevkih, ki ji pravilno pritrjuje sodišče druge stopnje, tako upoštevaje sam način in trajanje izvedbe novogradnje, kot tudi objektivizirani vpliv novogradnje na življenje revidentov in na njihovo stavbo oziroma stanovanja upoštevajoč pri tem specifičnost okolja, torej tudi upoštevaje krajevno običajne mere. Revizijske navedbe so tako v tem delu protislovne in tudi neresnične, kolikor iz njih izhaja očitek, da naj bi sodišče prve stopnje potem, ko je izvedencu najprej pravilno postavilo vprašanje o vplivih gradnje glede na običajne meje v konkretnem okolju, v razlogih pa naj bi spremenilo stališče in naj bi se ukvarjalo le s presojo o prekomernosti imisij glede na samo gradnjo.

10. Tudi ni izkazana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V prvem odstavku na 6. strani revizije citirani izsek iz izvedenskega mnenja v izpodbijanih sodbah namreč ni povzet v nasprotju z njegovo vsebino. Le takšno formalno nepravilno oz. protispisno povzemanje besedila izvedenskega mnenja, bi lahko pomenilo očitano procesno kršitev, ne pa tudi njegova vsebinska oz. dokazna interpretacija. Razen tega pa je ta citat izvzet iz širšega konteksta izvedenskih trditev v mnenju in je sodišče druge stopnje sicer pravilno razložilo, da je izvedenec v tem delu pojasnil, da bi prekomernost emisij bilo možno ugotoviti le na podlagi sprotnih meritev, zapisov in analiz pojavov oziroma vplivov med samo gradnjo.

11. Sodišči prve in druge stopnje tudi pravilno materialnopravno ocenjujeta kriterij krajevno čezmernih oziroma nedopustnih imisij oziroma prekoračitve običajne oziroma normalne škode. Ustava Republike Slovenije z določbo prvega odstavka 72. člena sicer vsakomur zagotavlja pravico do zdravega življenjskega okolja v skladu z zakonom. Varstvo okolja izvedbeno natančneje zagotavljajo že zgoraj citirani zakonski predpisi, ki sta jih sodišči prve in druge stopnje uporabili pri odločanju. Ključno pravno vprašanje pa je tudi v konkretnem primeru - ali je bila z ugotovljenimi dovoljenimi gradbenimi posegi presežena normalna oziroma običajna škoda. Tudi z gradnjami objektov so lahko takšne meje presežene. Pravica do zdravega življenjskega okolja kot tudi do drugih osebnostnih pravic, kot je na primer pravica do zasebnosti (oblika nepremoženjske pravne vrednote) in seveda tudi pravica do lastnine (oblika premoženjske pravne vrednote), so lahko kršene tudi z gradnjami v urbanih – poseljenih oziroma mestnih okoljih, kjer sicer lahko vsak zaradi gospodarskih in stanovanjskih potreb prebivalcev oz. družbe pričakuje obsežne in kompleksne gradnje stanovanjskih in poslovnih kompleksov, posebej na prej nepozidanih ali degradiranih območjih, oziroma območjih poseljenih s starimi oziroma starejšimi objekti, itd., pri čemer ni nujno pomembno ali se pred tem tam takšne preureditve okolja niso izvrševale. Odločilni sta tudi utemeljena pričakovanost ter življenjska razumljivost takšnih posegov v določenih okoljih. V pravdnem postopku je treba dokazati prestop opisanih meja oziroma neizkazanost krajevnih razmer, ki terjajo večjo toleranco neprijetnih oziroma škodljivih vplivov pri priznavanju odškodnine, pri čemer je dokazno breme na strani oškodovancev. Sodišči prve in druge stopnje upoštevaje razloženi pravni okvir pravilno zaključujeta, da je treba ugotavljati tudi krajevno običajno mero glede na način in obseg opravljanja ustrezne posamične gradbene dejavnosti v določenem urbanem okolju in ne torej zgolj to, za kar se zavzemajo revidenti, da bi bilo treba zgolj upoštevati izhodišče, da v konkretnem okolju takšnih gradenj prej ni bilo in da zato niso krajevno običajne, torej se osredotočiti le na pred gradnjo obstoječe krajevne razmere in ne upoštevati, ali je šlo za izvedbo gradnje v predpisanih okvirih. Napačno je tako tudi pravno razlogovanje revidentov, da je treba upoštevati, da „gradnja novih objektov na neki mikro lokaciji, razen izjemoma, že po splošnem znanju vedno predstavlja izjemen pojav, ki časovno gledano v razmerju do obdobja, ko se gradnja na tem območju ne izvaja, predstavlja relativno majhen del.“. V tej smeri ni avtomatizma, ki bi nepogojno omogočal prisojo odškodnine, kot ga sicer tudi ni v smeri ali poteka gradnja v skladu s predpisanimi standardi, ki omejujejo tudi količino emisij (hrupa, prahu, tresljajev ipd.). Citirane zakonske določbe določajo pravne standarde, ki jih je treba v vsakem posameznem primeru zapolniti s konkretnimi okoliščinami, pri čemer revizijsko sodišče tudi ne soglaša s kategoričnim mnenjem revidentov, da naj bi bila škoda znatna vselej, ko ni zanemarljiva; med obema skrajnima točkama namreč lahko vselej obstajajo različne nianse intenzivnosti in obsega povzročene škode, ki jo je treba presojati glede na vse okoliščine primera. Omenjena pravna stališča revidentov bi bila lahko sprejemljiva le, če bi šlo za manj urbano okolje kot sta mestno ali primestno, ko ni upravičeno pričakovati za takšno okolje neobičajne gradbene posege (na primer če bi sredi vasi postavili velik industrijski ali poslovni objekt, ipd.). V urbanih okoljih – kot pravilno izhaja iz razlogov obeh sodišč – pa je mogoče upoštevati sicer trajajoče gradbene posege, ki pa so še normalni in običajni tudi v kontekstu za posamično vrsto gradnje predpisanih standardov; neprijetnosti med gradnjo morajo torej okoliški prebivalci oziroma sosedi določen – še razumen čas trpeti. Tudi po pravni presoji revizijskega sodišča obdobje petnajstih mesecev za obsežno gradnjo, kot je konkretna, še ne predstavlja takšne obremenitve, ki je ne bi bilo mogoče tolerirati.

12. Ali še drugače povedano: pomembno je torej lahko tako - ali so kršeni upravno pravni in drugi predpisi, ki veljajo za samo izvedbo gradnje, kot tudi ali so glede na predpisane standarde in splošno pojmovanje še sprejemljivi vplivi imisij oz. povzročene škode glede na konkretno okolje. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje pa ne izhaja, da naj bi bila s sporno gradnjo katera od takšnih prekoračitev storjena. Sodišče druge stopnje je kritično analizo prvostopne sodbe s pomočjo izvedenčevih ugotovitev opravilo tako skozi prizmo upoštevanja pravil, ki urejajo sam način izvedbe gradnje kot tudi standarda (krajevno) običajnih meja oz. še običajne škode, pri čemer materialnopravno pravilno ni upoštevalo izvedenčeve ugotovitve, da je bilo - življenjsko logično - okolje glede na življenjske razmere pred novogradnjo na predmetni lokaciji obremenjeno oziroma celo prehrupno, po drugi strani pa se je tudi pravno pravilno oprlo na dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča, da med gradnjo niti niso bile opravljene meritve, ki bi objektivno sploh izkazovale prekoračitev imisij. Opisani pravilni materialnopravni pristop relativizacije vplivov imisij je tako tudi v izpodbijani drugostopni sodbi ustrezno upoštevan. Ob povedanem je nepomembno revizijsko sklicevanje na to, da je izvedenec ugotovil povečan hrup glede na obdobje pred gradnjo in da je gradnja trajala tudi za dvajset odstotkov preko delovnega časa; te slednje okoliščine pa sicer tožeče stranke niti niso štele kot zanje motečo okoliščino (glej dejanske ugotovitve sodišč). Pravno nepomembno je zato tudi revizijsko sklicevanje na ugotovljeno okoliščino, da tožena stranka ni poskrbela še za dopolnilne preventivne ukrepe, ki bi še zmanjšali vpliv imisij.

13. Sodišči prve in druge stopnje sta glede na dejanske ugotovitve, ki ne izkazujejo nobene od zatrjevanih škod, niti premoženjske niti nepremoženjske, kot posledice gradnje, torej pravilno uporabili tudi materialno pravo.

14. Revizijsko sodišče je torej ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in jo je zato v skladu z določbo 378. člena zavrnilo.

Op. št. (1): Objektivna odgovornost imetnika vira nevarnosti oz. dejavnosti, iz katere izvirajo emisije, kot jo pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje s sklicevanjem tudi na pravno teorijo v delu, ki se nanaša na odgovornost v smislu 133. člena OZ (glej razloge 7. strani prvostopne sodbe).