Jedro

Odlog ugotavljanja davčne obveznosti pomeni izjemo od siceršnjega pravila in s tem davčno ugodnost, ki se lahko uveljavlja le na zahtevo (priglasitev) zavezanca in na predpisan način, oziroma v roku (za vložitev napovedi) iz petega odstavka 326. člena ZDavP-2, do katerega je v skladu z drugim odstavkom 331. člena ZDavP-2 treba najpozneje vložiti priglasitev odloga ugotavljanja davčne obveznosti. Drugačne tožbene navedbe, po katerih ima zavezanec pravico do odloga že na podlagi izpolnjevanja vsebinskih pogojev, so torej neutemeljene.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ tožniku odmeril in naložil v plačilo dohodnino od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2015 v znesku 19.222,86 EUR. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik vložil napoved za odmero dohodnine, ugotovljen pa je bil dobiček kot razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in pridobitvi, in sicer v višini 110.558,76 EUR. Izpodbijana odločba je bila z naknadnim popravnim sklepom popravljena, in sicer se je popravek nanašal na obrazložitev, tako da se je vanjo dodalo tudi preglednico, iz katere izhaja, da je tožnik odsvojil deleže v družbi B. 26.389,49 EUR in s časom imetništva do 5 let ter v družbi A. z dobičkom 84.169,27 EUR in s časom imetništva do 5 do 10 let, tako da skupna letna davčna osnova znaša 110.558,76 EUR.

2. Drugostopenjski davčni organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo, pri čemer je citiral 93. člen in naslednje Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Navaja, da je predmet postopka odmera dohodnine od dobička od odsvojitve poslovnih deležev v dveh družbah, A. d.o.o. in B. d.o.o. Po prejemu tožnikove pritožbe je prvostopenjski organ izdal obvestilo z dne 18. 3. 2019, s katerim je dopolnil pomanjkljivo obrazložitev in tožniku pojasnil svoje ugotovitve, prav tako pa se je opredelil tudi do neupoštevanja odloga ugotavljanja davčne obveznosti. Na to se je tožnik odzval in kot sporno izpostavljal le še neupoštevanje odloga ugotavljanja davčne obveznosti, dodatni obrazložitvi pa več ni nasprotoval. Vsled navedenega je prvostopenjski organ 10. 4. 2019 podal dodatno pojasnilo, na podlagi katerega je tožnik ponovno ugovarjal le še neupoštevanju odloga ugotavljanja davčne obveznosti. Ker je po mnenju drugostopenjskega organa tožnikov ugovor glede neobrazloženosti izpodbijane odločbe utemeljen, je obrazložitev na podlagi 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku dopolnil sam organ druge stopnje. Kot datum odsvojitve je bil pri odmeri dohodnine upoštevan v primeru deležev v obeh družbah datum notarskega zapisa, tj. 25. 8. 2015, ne pa 15. 9. 2015, ki ga je v popisnem listu navedel tožnik. Vrednost kapitala je bila ugotovljena na podlagi napovedi in predloženih notarskih zapisov, upoštevano je bilo, da je tožnik, ki je bil v obeh družbah edini družbenik, v obeh odsvojil 25,1% delež. Nabavna vrednost za delež v družbi B. je ob upoštevanju normiranih stroškov znašala 2.221,51 EUR, vrednost ob odsvojitvi pa 28.611,00 EUR. V primeru družbe A. pa 1.901,33 EUR in 86.070,60 EUR, v tem vrstnem redu. Tožnik je bil imetnik deleža v družbi B. manj kot 5 let, zato se je uporabila 25% davčna stopnja, v družbi A. pa med 5 in 10 let, zato se je uporabila 15% davčna stopnja. Glede časa pridobitve deleža v družbi B. in posledično uporabljene davčne stopnje, ki sta posledica neupoštevanja odloga ugotavljanja davčne obveznosti, pa davčni organ citira prvi odstavek 100. člena ZDoh-2 ter 331. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Tožnik trdi, da je 100% delež v družbi B. pridobil neodplačno, z darilom od C.C., ki je uveljavljala odlog, in sicer je dne 25. 2. 2013 izpolnjen obrazec vložila osebno pri FURS Ljubljana, vendar ji odločba v tej zvezi še ni bila izdana. Po mnenju drugostopenjskega organa pritožbene navedbe in predloženi obrazec ne prepričajo v resničnost zatrjevanih dejstev. Iz obvestila organa prve stopnje izhaja, da je to preveril in ugotovil, da te vloge ni prejel, posledično pa C.C. ni bila izdana odločba o odobritvi odloga; izdana pa ji je bila odločba, s katero je bila ugotovljena izguba pri njeni odsvojitvi deležev v družbah D. d.o.o. in B., zato ji dohodnina ni bila odmerjena, zoper kar se ni pritožila in je ta odločba postala dokončna. Ta odločba je bila vložena po njeni napovedi, na podlagi poziva davčnega organa, pri čemer tožnikovi ugovori o načelu sorazmernosti, dokaznem bremenu, da je C.C. napoved vložila le zaradi poziva davčnega organa in da se ni pritožila, ker ji je bila ugotovljena izguba, pa ne morejo vplivati na odločitev. Vse ugovore glede odloga bi C.C. morala uveljavljati v postopku s pravnimi sredstvi zoper izdano odločbo, pritožbeni organ njene pravilnosti ne presoja. Možnosti odloga ugotavljanja davčne obveznosti in odmere davka se medsebojno izključujeta in, ker je C.C. kot darovalka že imela ugotovljeno davčno osnovo z dokončno odločbo, ugotavljanja davčne osnove več ni mogoče odložiti. Glede na navedeno je organ prve stopnje odločil pravilno.

3. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo, v kateri popisuje tek davčnega postopka pred in po izdaji izpodbijane odločbe. Navaja, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Leta 2015 je odsvojil poslovna deleža v družbah B. in A. oba na podlagi notarskih zapisov z dne 25. 8. 2015. Delež v družbi A. je pridobil delno ob ustanovitvi delno pa naknadno na podlagi neodplačnega prenosa; ob odsvojitvi je tožnik odsvojil delež, ki ga je pridobil ob ustanovitvi, kar pomeni, da se dohodnina od kapitalskega dobička iz tega naslova zaradi imetništva v trajanju 5-10 let odmeri po stopnji 15%. Delež v družbi B. pa je tožnik pridobil v celoti neodplačno, saj mu ga je s pogodbo iz leta 2012 podarila njegova zunajzakonska partnerka C.C., pri čemer je dotična ta delež pridobila kot darilo od svojega očeta v letu 2010. V obeh slednjih primerih podaritev (očeta hčeri in dotične tožniku) sta bili vloženi vlogi za priglasitev odloga ugotavljanja davčne obveznosti: na podlagi vloge s strani E.E. je bila s strani DU Ljubljana leta 2013 izdana odločba, s katero je bil E.E. odobren odlog; na podlagi vloge, ki jo je vložila C.C., pa odločba še ni bila izdana. Tožnik pri odsvojitvi deleža v družbi B. ne bi smel biti obdavčen, saj je E.E. delež v tej družbi pridobil leta 1995 ob ustanovitvi, kar pomeni, da bi ob več kot 20-letnem imetništvu morala biti stopnja dohodnine 0%. C.C. je vlogo za priglasitev uveljavljanja odloga vložila 25. 2. 2013, in sicer osebno na vložišču FU Ljubljana, davčni organ pa ji ni izdal nobenega potrdila o prejemu oz. oddaji vloge, kar je tudi sicer običajna praksa. Tožnik C.C. zato predlaga za pričo. C.C. pa je po prejemu vabila davčnega organa v letu 2014, v katerem ni bilo navedeno, da bi napoved morala vložiti iz razloga, ker naj predhodno ne bi vložila vloge za priglasitev uveljavljanja odloga, vložila napoved za odmero dohodnine od dobička od odsvojitve poslovnih deležev v letu 2012, čemur je priložila pogodbo o neodplačni odsvojitvi poslovnega deleža v družbi B. in popisni list v tej zvezi. Na tej podlagi ji je bila izdana odločba, s katero je bila ugotovljena izguba in ji dohodnina ni bila odmerjena. Vendar pa je dotična napoved vložila zgolj in samo zaradi poziva davčnega organa, saj ni vedela, ali jo mora vložiti tudi za družbo B. ali ne. Glede na to, da je priglasila uveljavljanje odloga februarja 2013, ji po zakonu te napovedi ne bi bilo treba vložiti, vendar pa tega tedaj ni vedela. Zoper odločbo, s katero ji ni bila odmerjena dohodnina, se ni pritožila, saj ji je bila ugotovljena izguba. Če pa bi jih dohodnina iz naslova odsvojitve deleža v družbi B. bila odmerjena, bi se pritožila. Vse navedeno bo potrdila C.C. na zaslišanju. Ker davčni organ ni upošteval, da je bila vložena vloga za priglasitev uveljavljanja odloga v letu 2013, enako pa je bilo storjeno tudi ob pridobitvi deleža s strani C.C., je nepopolno ugotovil dejansko stanje. Tožnik pa nadalje zatrjuje še zmotno uporabo materialnega prava, saj se v primeru tožnika kot čas pridobitve poslovnega deleža v družbi B. šteje čas, ko je delež leta 1995 pridobil E.E.. Ker je davčni organ napačno ugotovil dejansko stanje in ni upošteval odloga ugotavljanja davčne obveznosti, je napačno uporabil 100. člen ZDoh-2, posledično pa tudi 132. člen ZDoh-2, ki bi ga bilo treba upoštevati skladno z 96. členom ZDoh-2. Tožnik nadalje trdi, da davčni organ ni upošteval načel sorazmernosti (tožnik in C.C. dobro poznata davčno zakonodajo in možnosti iz 100. člena ZDoh‑2, kar potrjuje tudi dejstvo, da je v primeru družbe A. C.C. vložila vlogo za priglasitev uveljavljanja odloga in je o tem bila izdana pozitivna odločba, enako pa tudi v primeru njenega očeta pri podaritvi deleža v družbi B.; C.C. je to vlogo vložila tudi v spornem primeru; davčni organ bi zato v skladu z načelom sorazmernosti moral upoštevati, da je bila 25. 2. 2013 ta vloga vložena; v nasprotnem se postavlja nerazumno visok standard dokaznega bremena, pri čemer finančni organ ne daje potrdil o sprejemu vlog ob osebni oddaji, takšen standard pa bi se lahko upošteval le, če bi jih dajal), materialne resnice (vse navedeno glede oddaje predmetne vloge s strani C.C. v celoti zadosti kriteriju materialne resnice) in proste presoje dokazov (davčni organ bi moral presoditi, da je bilo dejstvo, da je C.C. 25. 2. 2013 predmetno vlogo vložila). Končno tožnik zatrjuje še neustavnost drugega odstavka 331. člena ZDavP-2, saj razlaga, po kateri nevložitev priglasitve uveljavljanja odloga v določenem roku pomeni izgubo pravice, ne prestane testa sorazmernosti. V konkretnem primeru ta ukrep ni nujen za dosego cilja, saj je namen te določbe, da se upravičenje zavrne tistim, ki ne izpolnjujejo pogojev, v konkretnem primeru pa so vsebinski pogoji izpolnjeni, saj je tožnik zunajzakonski partnerC.C.; poleg tega pa ta ukrep tudi ni sorazmeren v ožjem smislu, saj ne gre za kolizijo dveh pravic, temveč je ogrožena le pravica tožnika. Sodišču predlaga, naj v celoti odpravi izpodbijano odločbo ter samo odloči o zadevi tako, da tožniku ni treba plačati 19.222,86 EUR, oziroma podredno naj izpodbijano odločbo odpravi ter finančnemu organu naloži izdajo novega zakonitega upravnega akta, na podlagi katerega tožniku ne bo treba plačati 19.222,86 EUR. Tožnik dodatno predlaga, da se mu vrne že plačanih 19.222,86 EUR s pripadki, zahteva pa tudi povračilo stroškov tožbenega postopka, ki jih priglaša. 4. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

5. V zadevi je bila opravljena glavna obravnava, na kateri je sodišče vpogledalo v upravne spise, zlasti v izpolnjen obrazec “priglasitev uveljavljanja odloga ugotavljanja davčne obveznosti pri podaritvi kapitala zavezančevemu zakoncu ali otroku” z dne 25. 2. 2013 (fotokopijo katerega je v sodni spis vzelo pod C2), na katerega se je skliceval tudi tožnik v svojem dokaznem predlogu (na str. 5 tožbe), vabilo za vložitev napovedi z dne 13. 1. 2014 (fotokopijo katerega je v sodni spis vzelo pod C3), na katerega se je skliceval tudi tožnik v svojem dokaznem predlogu (na str. 7 tožbe). Pod C1 je sodišče v sodni spis prevzelo iz upravnega spisa tudi fotokopijo odločbe drugostopenjskega davčnega organa (saj je tožnik sam v sodni spis ni predložil). Sodišče je na naroku tudi zaslišalo pričo C.C.. Naslednje tožnikove dokazne predloge pa je sodišče zavrnilo: - kopija obvestila z dne 18. 3. 2019, - kopija obvestila z dne 10. 4. 2019, - notarski zapis št. SV 1375/2015, - notarski zapis št. SV 1377/2015, - zgodovinski izpis iz SRG za družbo A., - zgodovinski izpis iz SRG za družbo B., - notarski zaspis št. SV 1845/2012, - vloga za priglasitev uveljavljanja odloga ugotavljanja davčne obveznosti z dne 28. 2. 2011, - odločba z dne 5. 9. 2013, - odločba z dne 20. 3. 2012, in sicer kot nepotrebne, saj v zvezi z njimi med strankama ni spora.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila z izpodbijano odločbo tožniku dohodnina odmerjena iz naslova dobička, realiziranega pri odsvojitvi poslovnih deležev v dveh različnih gospodarskih družbah, in sicer v družbah A. in B.. Vendar pa tožnik obdavčitvi dobička, realiziranega pri odsvojitvi poslovnega deleža v družbi A., dejansko s tožbo ne oporeka in med strankama glede obdavčitve dobička, vezano na odsvojitev deleža v družbi A., ni spora, kar je na naroku izrecno potrdil tudi tožnik. Zato tudi ni bilo potrebe po v tej zvezi predlaganih dokazih (notarski zapis št. SV 1377/2015, zgodovinski izpis iz SRG za družbo A., vloga za priglasitev uveljavljanja odloga ugotavljanja davčne obveznosti z dne 28. 2. 2011, odločba z dne 20. 3. 2012).

8. Spora med strankama tudi ni o statusnopravnih dejstvih v zvezi s pridobitvami in odsvojitvami poslovnih deležev v družbi B. ter o samem teku davčnega postopka pred izdajo izpodbijane odločbe, zato je sodišče kot nepotrebne zavrnilo tudi dokazne predloge v tej zvezi. Sporno v tej zadevi je, ali je C.C. kot odsvojiteljica poslovnega deleža v družbi B., ki ga je pridobil tožnik, vložila priglasitev uveljavljanja odloga ugotavljanja davčne obveznosti pri podaritvi kapitala zavezančevemu zakoncu ali otroku z dne 25. 2. 2013, kot to trdi tožnik, saj bi to lahko imelo posledice za obdavčitev v obravnavanem primeru. Davčni organ je namreč ugotovil nabavno vrednost za delež v družbi B. ob upoštevanju normiranih stroškov, ki je znašala 2.221,51 EUR, ter vrednost ob odsvojitvi 28.611,00 EUR, tožnik pa je bil po ugotovitvah davčnega organa imetnik deleža v družbi B. manj kot 5 let, zato se je uporabila 25% davčna stopnja. Nasprotno pa tožnik zatrjuje, da bi se ob upoštevanju priglasitve uveljavljanja odloga z dne 25. 2. 2013, ki da jo je vložila C.C., in ob posledičnem upoštevanju tudi predhodne priglasitve v tej zvezi ob prehodu poslovnega deleža z njenega očeta nanjo, moralo upoštevati obdobje imetništva nad 20 let in 0% davčno stopnjo.

9. Iz dokaznega postopka, izvedenega v zvezi s tem spornim vprašanjem, po presoji sodišča ne izhaja, da bi C.C. pri davčnem organu 25. 2. 2013 osebno vložila predmetno priglasitev. Priča je zaslišana na naroku sicer izpovedala, da je listina C2, ki ji je bila predočena, obrazec, ki ga je oddala osebno na Davčno ulico 1. Vendar po presoji sodišča ta izpoved ni bila prepričljiva, saj priča v tej zvezi ni izpovedala ničesar drugega konkretnega, temveč le še, da se spominja, da “je šla notri in je bilo na levi strani vložišče”, C.C. pa je nenazadnje tudi zunajzakonska partnerka tožnika, kar pomeni, da ji interes za izid tega upravnega spora ni tuj. Poleg tega iz listine C2 izhaja na vrhu desno ročni pripis “poslano 25. 2. 2013”, kar po presoji sodišča nakazuje, da ta obrazec ni bil osebno vložen na vložišču, kot je to trdil tožnik in kot je to dejala tudi priča. Če C.C. in tožnik dobro poznata davčne postopke, kot se to zatrjuje v tožbi, bi lahko ob ustrezni praksi opreznega udejstvovanja v postopkih ravnala tudi na način, da bi pridobila potrdilo oz. dokaz o osebni vložitvi vloge na vložišču pri davčnem organu (lahko bi zahtevala odtis žiga “prejeto” z navedbo datuma in morebiti celo ure prejema tega obrazca pri davčnem organu ter podpis pristojne osebe, denimo na fotokopiji izpolnjenega obrazca, kar je splošno znan način postopanja). Lahko pa bi obrazec vložila tudi z uporabo poštnih storitev, ki omogočajo pridobitev dokazila o pošiljanju (denimo storitev pošiljanja priporočeno ali celo priporočeno s povratnico). Lahko pa bi nenazadnje po preteku doglednega časa pri davčnem organu tudi poizvedela, kaj se dogaja s postopkom po tako domnevno vloženi vlogi, in/ali celo sprožila postopke zaradi molka organa. Priča je sicer zaslišana na naroku na vprašanje tožnikove pooblaščenke, ali je, ko ni prejela odločbe, kaj preverila na FURS, odgovorila, da je klicala, ne ve pa točno, kdaj in s kom je govorila, ima pa zabeležko na kosu papirja o imenu in priimku osebe, s katero je hotela o tem govoriti, vendar je bila dotična oseba tedaj na dopustu. Vendar pa tožnik tega, da bi bile pri davčnem organu v zvezi z zatrjevano priglasitvijo opravljene kakršnekoli poizvedbe, v tožbi ni zatrjeval, zato takšna izpovedba pomeni dokazovanje nezatrjevanega dejstva in je sodišče zato ne upošteva. Tako sodišče zaključuje da tožnik in C.C. nista storila ničesar od naštetega, temveč se je C.C. aktivirala šele po vabilu davčnega organa C3, pri čemer sodišče, glede na njeno predhodno zatrjevano dobro poznavanje davčnih postopkov, ne more slediti nekonsistentnim trditvam tožnika in njeni izpovedbi o tem, da ji ni bilo znano, da ji napovedi za odmero davka ni treba vložiti. Po presoji sodišča tožnik z izpovedbo priče C.C. v tem upravnem sporu tako ni uspel dokazati, da bi dotična 25. 2. 2013 vložila sporno priglasitev, in s tem izpodbiti ugotovitve davčnih organov, da prvostopenjski davčni organ te vloge ni prejel. Glede na to, da gre pri tem za negativno dejstvo, pa je bilo dokazno breme v tej zvezi na tožniku. Zato sodišče tozadevno ne ugotavlja napačne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot se to zatrjuje s tožbo, pa tudi ne posledične napačne uporabe materialnega prava (ki se ne zatrjuje kot samostojen tožbeni razlog temveč le kot refleksna posledica napačno ugotovljenega dejanskega stanja) ter kršitev načel sorazmernosti, materialne resnice in proste presoje dokazov.

10. Sodišče pa tudi ne ugotavlja s tožbo zatrjevane neustavnosti drugega odstavka 331. člena ZDavP-2. Davčna obveznost iz naslova davka od dobička iz kapitala se praviloma ugotavlja ob odsvojitvi, odloži pa se lahko le v primerih, ki so določeni v drugem odstavku 100. člena ZDoh-2, med drugim tudi pri podaritvi kapitala zavezančevemu zakoncu ali otroku. Po tretjem odstavku istega člena o tem, ali gre za odsvojitev kapitala iz drugega odstavka tega člena, in torej tudi o tem, ali gre za podaritev kapitala zavezančevemu zakoncu, odloči davčni organ na podlagi priglasitve odsvojitve kapitala pri davčnem organu, če je tako določeno z zakonom, ki ureja davčni postopek. Po prvem odstavku 331. člena ZDavP-2 mora zavezanec podaritev kapitala zakoncu ali otroku, za katero želi uveljaviti odlog ugotavljanja davčne obveznosti, priglasiti pri davčnem organu, pri katerem bi moral vložiti napoved. Po drugem odstavku istega člena pa mora priglasitev opraviti najpozneje do roka za vložitev napovedi iz tretjega ali petega odstavka 326. člena tega zakona na obrazcu, ki ga predpiše minister, pristojen za finance, in s priloženimi dokazili o izpolnjevanju pogojev za odlog. Odlog ugotavljanja davčne obveznosti torej pomeni izjemo od siceršnjega pravila in s tem davčno ugodnost, ki se lahko uveljavlja le na zahtevo (priglasitev) zavezanca in na predpisan način, oziroma v roku (za vložitev napovedi) iz petega odstavka 326. člena ZDavP-2, do katerega je v skladu z drugim odstavkom 331. člena ZDavP-2 treba najpozneje vložiti priglasitev odloga ugotavljanja davčne obveznosti. Drugačne tožbene navedbe, po katerih ima zavezanec pravico do odloga že na podlagi izpolnjevanja vsebinskih pogojev, so torej neutemeljene. V primeru izjeme pa ima zakonodajalec za njeno urejanje na voljo široko polje proste presoje, hkrati pa je treba izjeme tolmačiti restriktivno. Po presoji sodišča tudi ne drži, kot to trdi tožnik, da je namen 331. člena ZDavP-2 le, da se upravičenje zavrne zavezancem, ki pogojev ne izpolnjujejo. Iz Predloga Zakona o davčnem postopku (EVA: 2006-1611-0024, z dne 14. 9. 2006, dosegljivo na spletni strani Državnega zbora) izhaja pri obrazložitvi k 335. členu (ki se nanaša na odlog ugotavljanja davčne obveznosti), da se v tem členu določa način uveljavljanja odloga davčne obveznosti iz naslova kapitalskih dobičkov, v primerih, ko je z zakonom, ki ureja dohodnino, odlog možen, pri čemer se odlog lahko uveljavlja na podlagi priglasitve pri davčnem organu in odobritve davčnega organa. Po presoji sodišča tudi to jasno kaže, da ni merodajno le izpolnjevanje pogojev, temveč tudi sledenje predpisanemu postopku (tj. pravočasna vložitev priglasitve in pridobitev odobritve davčnega organa). Ob jasni javni koristi, ki se jo zasleduje v davčnem pravu, saj obstaja javni interes po zadostnih javnih sredstvih za zadovoljevanje skupnih družbenih potreb (davki so glavni proračunski vir), pa tudi ne drži, kot se to zatrjuje s tožbo, da ne gre za kolizijo dveh pravic, temveč le za pravico na strani tožnika.

11. Izpodbijana odločba je po navedenem pravilna in zakonita, tožbene navedbe so neutemeljene, sodišče samo pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni ugotovilo, zato je tožbo na podlagi na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Tožnik zahteva vrnitev plačanih denarnih sredstev v višini z izpodbijano odločbo odmerjenega davka in pripadkov. Sodišče tozadevno meni, da pri tem delu tožbenega predloga ne gre za adhezijski zahtevek v smislu drugega odstavka 7. člena ZUS-1 (zahtevek na vračilo vzetih stvari), temveč sodišče ta del tožbenega predloga smatra za zahtevek, ki temelji na javnem pravu (tj. na 281. členu Zakona o splošnem upravnem postopku in 97. členu ZDavP-2). Posledično predlog tožnika, naj mu vrne že plačani davek s pripadki, ni utemeljen, saj gre za predmet odločanja v separatnem davčnem postopku.

13. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).