Jedro

Zamolčanje podatkov po 8. tč. 1. odst. 100. čl. zakona o delovnih razmerjih je storjeno, če delavec zavestno zamolči bolezensko stanje, ki onemogoča opravljanje dela, za katerega je sklenil delovno razmerje.

Izrek

Reviziji se ugodi, odločbi sodišča prve stopnje in sodišča druge stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da sta zakonita sklepa direktorja C. št. 06-16/9 z dne 20.8.1993 in z dne 21.9.1993, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje, ter je ob njegovi sklenitvi zamolčal podatke, ki so pomembni za opravljanje dela, za katera je sklenil delovno razmerje (8. točka 1. odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih). Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni odločbi Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani je tožnik vložil pravočasno revizijo. Uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji ponavlja pritožbene navedbe, da pri sklepanju delovnega razmerja s toženo stranko ni ničesar zamolčal. Kljub dejstvu, da je bil v letu 1986 spoznan za invalida III. kategorije invalidnosti, saj je bilo ugotovljeno, da svojega dela zidarja pod splošnimi pogoji ni več zmožen opravljati, je ta dela uspešno opravljal. To ga je vodilo k prepričanju, da se mu zdravstveno stanje poškodovane desnice izboljšuje, zato ni štel za potrebno, da bi o odločitvah in ugotovitvah SPIZ-a seznanil toženo stranko. Ker v njegovem ravnanju ni krivdnih elementov, je bila določba 8. točke 1. odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih v njegovem primeru zmotno uporabljena. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano odločbo tako spremeni, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da odločitvi obeh sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP). Predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta se sodišči prve in druge stopnje pri svoji odločitvi zmotno oprli na določilo 8. točke 1. odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Uradni list št. 14/90, 5/91, 71/93). V času, ko je tožnik sklenil delovno razmerje s toženo stranko za opravljanje del zidarja (1.7.1989) je veljal zakon o delovnih razmerjih (Uradni list SRS, št. 24/77, 30/78, 27/82, 24/83, 5/86 in 18/88). Z zadnjo novelo (Uradni list SRS, št. 18/88), je bilo spremenjeno določilo 169. člena osnovnega zakona tako, da je delavcu moralo prenehati delovno razmerje (prej: lahko) med drugim tudi v primeru, če je pri vstopanju v delovno razmerje zamolčal ali dal neresnične podatke v zvezi z delovnimi pogoji, ti podatki pa so bistveni za opravljanje del in nalog, za katere je sklenil delovno razmerje (4. točka 1. odstavka). V tem zakonskem določilu je povzeta določba 4. točke 1. odstavka 167. člena takrat veljavnega zakona o združenem delu (ZZD - prečiščeno besedilo, Uradni list SFRJ, št. 11/88). Delavec mora na podlagi omenjenega določila trpeti posledice zamolčanja podatkov v zvezi z delovnimi pogoji, če je bil seznanjen z značilnostmi dela, za katerega je sklenil delovno razmerje. Gre za krivdni odnos, za zavestno delavčevo odločitev, da pristojnega organa ne bo seznanil s svojimi osebnimi lastnostmi, čeprav ve, da so le-te odločilnega pomena za delo.

V obravnavanem primeru sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je tožnik pri sklenitvi delovnega razmerja dne 1.7.1989 zamolčal svojo invalidnost III. kategorije, ugotovljeno s sklepom Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja z dne 26.10.1986 in v tej zvezi poškodbo desnice iz nesreče pri delu v letu 1983, te okoliščine pa so bile pomembne za opravljanje dela pri toženi stranki. Zato sta obe nižji sodišči sprejeli pravni zaključek, da je podana dejanska in pravna podlaga za prenehanje delovnega razmerja tožniku iz 8. točke 1. odstavka 100. člena ZDR. Po tem določilu delavcu preneha delovno razmerje, če je ob sklenitvi delovnega razmerja zamolčal ali dal neresnične podatke, ki so pomembni za opravljanje dela, za katerega je sklenil delovno razmerje. Podatki se po tem besedilu nanašajo na opravljanje dela v celoti, ne pa le na delovne pogoje, kot je bilo določeno v prej veljavnem zakonu o delovnih razmerjih v njegovi 4. točki 1. odstavka 169. člena.

Za izpodbijano odločitev je sodišču prve kot tudi sodišču druge stopnje zadoščala že ugotovitev, da je bil tožnik v letu 1986 spoznan za invalida III. kategorije invalidnosti in svojega dela zidarja ni bil zmožen opravljati pod splošnimi pogoji, da pa je prav za tako delo sklenil delovno razmerje pri toženi stranki. Izpodbijani odločbi napačno štejeta ravnanje tožeče stranke, nanašajoče se na opravljanje dela, ne pa na delovne pogoje, za zakoniti razlog prenehanja delovnega razmerja. S tem sta zmotno uporabili materialno pravo.

Zato je revizijsko sodišče izpodbijani odločbi razveljavilo in zadevo na podlagi določila 2. odstavka 395. člena ZPP vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker je v pojmu zamolčanja vsebovano krivdno ravnanje, bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka ugotoviti, na kakšni podlagi je temeljilo zatrjevano zdravnikovo mnenje o tožnikovi neomejeni delovni sposobnosti, zanesljiveje pa bo treba tudi ugotoviti, kakšno delo je tožena stranka z oglasom objavila in ali so bili v njem vsebovani pogoji, ki jih morajo kandidati za opravljanje objavljenih del izpolnjevati (2. odstavek 22. člena ZDR), predvsem pa, ali in na kakšen način je bil s pogoji dela, ki naj bi ga opravljal oziroma ga je tudi dejansko opravljal, seznanjen tožnik. Sklep o prenehanju delovnega razmerja je zakonit le v primeru, če se je tožnik zavedal svoje omejene delovne sposobnosti, če je bil seznanjen z delom zidarja pri Cestnem podjetju Koper in se je le-to dejansko izvajalo pod splošnimi pogoji. Kot izhaja iz sklepa SPIZ z dne 28.10.1986, je tožnik zmožen za vsa dela, pri katerih ni potrebna groba moč desnice, in obremenjevanje desnega zapestja v skrajnih legah, v polnem delovnem času, ni pa zmožen za svoje delo samostojnega obrtnika - zidarja.

Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo in odločbi nižjih sodišč razveljavilo, da bi sodišče prve stopnje pri nadaljevanju postopka ugotovilo vse nakazane in bistveno pomembne okolnosti ter ponovno odločilo o zahtevku.