Jedro

Na podlagi izpeljanega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju v času, ko je bil na razporedu dela Postaje prometne policije H. (PPP H.) oziroma v obrazcu dnevni razpored patrulj, ki se je pošiljal na OKC, opredeljen kot dežurni starešina, dejansko v pripravljenosti, čeprav mu pripravljenost ni bila formalno odrejena na način, kot to določata 71. člen ZODPol in 17. člen KPP. Ugotovilo je vse elemente pripravljenosti (nujnost dosegljivosti in razpoložljivosti tožnika, pripravljenost na vključitev v delo v najkrajšem možnem času, vednost policijske uprave in nadrejenih o dejansko odrejeni pripravljenosti). Zgolj dejstvo, da ne generalni direktor policije ne direktor policijske uprave oziroma osebe, ki bi jih za to pooblastila, niso pisno odredili pripravljenosti, kot to določa šesti odstavek 71. člena ZODPol, ne vpliva na utemeljenost tožnikovega zahtevka. Tožnik je do dodatka za stalno pripravljenost upravičen, čeprav mu pristojni pisnih odredb niso izdali, saj mu je bila pripravljenost dejansko odrejena s strani nadrejenega z vpisom v razporede patrulj, ker je bilo to njuno za nemoteno zakonito opravljanje operativnih nalog toženke.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 464,82 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe v višini 98,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi postopek v tem delu ustavilo (sklep v I. točki izreka, ki ni predmet pritožbene graje). Odločbi toženke z dne 21. 6. 2024 in 7. 8. 2024 je razveljavilo (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača dodatek za stalno pripravljenost za obdobje od 1. 9. 2019 do 31. 12. 2022 v skupnem bruto znesku 17.200,70 EUR, in sicer za leto 2019 znesek 1.827,40 EUR in za leto 2020 znesek 5.452,80 EUR, oboje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od 16. 10. 2021 dalje do plačila; za leto 2021 znesek 4.634,43 EUR z zakonskimi zamudnimi 0brestmi od neto zneska od 16. 1. 2022 dalje do plačila in za leto 2022 znesek 5.286,07 EUR z zakonskimi zamudnimi 0brestmi od neto zneska od 16. 1. 2023 dalje do plačila (točka III izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 2.635,82 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške postopka pa krije sama (točki IV in V izreka).

2.Toženka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper sodbo (točke II do V izreka). Izpostavlja, da je ključno ločevati dosegljivost in pripravljenost. Sodišče ni ne ugotavljalo ne potrdilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za pripravljenost, zato je nepravilno zaključilo, da so obstajali vsi elementi pripravljenosti za delo. S tem je nepravilno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. V konkretnem primeru je presojalo, ali je bila tožniku odrejena neformalna pripravljenost, pri čemer je ključno, ali se je institut pripravljenosti v praksi izvrševal in ali so za to vedeli in s tem soglašali tisti, ki so bili pristojni odrejati pripravljenost za delo, kakor tudi, ali je bila za nedosegljivost predvidena sankcija (tako VDSS v sodbi Pdp 569/2022). Napačni so zaključki sodišča prve stopnje, utemeljeni na dejstvu seznanjenosti policijske uprave s takim načinom dela oziroma izrednimi nastopi dela. Tožniku pripravljenost ni bila odrejena skladno z 71. členom Zakona o organiziranosti in delu v policiji1 ter 17. členom Kolektivne pogodbe za policiste,2 saj jo lahko odredita le generalni direktor policije in direktor policijske uprave ali od njiju pooblaščene osebe. Ni bilo potrebe za obveščanje tožnika o zadevah in za prihod vodstvenih delavcev na delo, saj so policisti pooblaščene uradne osebe, ki samostojno izvajajo policijska pooblastila, dežurni policist oziroma vodja izmene pa ima dodatna pooblastila že na podlagi Pravil policije. Šlo je za obveščanje med policisti in tožnikom, na katero toženka ni imela vpliva. Na policijski enoti so imeli ustno dogovorjeno medsebojno zaporedno tedensko menjavanje med vodstvenim kadrom, o čemer ni bilo seznanjeno vodstvo policijske uprave. Šlo je za dogovor treh vodstvenih delavcev znotraj enote, da bo vsak teden en dosegljiv, nihče od pristojnih nadrejenih pa ni ne pričakoval ne odredil pripravljenosti, zato ni podlage za plačilo. Če se tožnik ne bi odzval, ne bi bilo sankcij. Od tožnika se tudi ni pričakovalo, da se odzove v roku ene ure in pride na določen kraj. Sodišče tega ni ugotavljalo, kot tudi ne, kdo naj bi to zahteval, s tem v zvezi je zgolj sledilo taki izpovedbi tožnika. Dejstvo, da je bila policijska uprava seznanjena s tožnikovimi izrednimi nastopi dela in tožniku za ta čas plačala nadure, ne pomeni, da je odobrila ali odredila pripravljenost, sicer pa je bilo v relevantnem obdobju izrednih nastopov izjemno malo. Sodišče prve stopnje je kršilo 8. člen Zakona o pravdnem postopku3 in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sledilo je pisnim izjavam prič A.A. in B.B., iz katerih pa izhaja, da so tak način dela dogovorili javni uslužbenci na PPP. Zmotni in v nasprotju s Pravili o obveščanju in periodičnem poročanju v policiji so zaključki sodišča, da je tožnik med tistimi vodstvenimi delavci, ki jih je OKC (Operativno komunikacijski center) sistemsko obveščal o dogodkih. Tudi iz izpovedbe priče C.C. izhaja, da tožnik ni bil prejemnik teh obvestil. Toženka dvomi v verodostojnost pisnih izjav prič D.D., E.E. in F.F., ki so zainteresirani za izid spora, ker so tudi sami vložili tožbo, sicer pa iz njihovih identičnih izjav izhaja, da se je vodstvo moralo zgolj obveščati (kar ne potrjuje odrejene pripravljenosti). Z zaključkom, da je bil tožnik prejemnik obvestil OKC, je sodišče storilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni zaslišalo G.G., vodje OKC, ki bi lahko razjasnil dejansko stanje glede obveščanja policistov o posameznih dogodkih. Ni se opredelilo do navedb, da tožnik ni imel službenega telefona (ki bi ga imel, če bi moral biti dosegljiv in odziven). Kako je toženka organizirala delo v letu 2024, ni relevantno, prav tako ni v pristojnosti sodišča, kako naj delodajalec organizira delovni proces. Če je tožnik menil, da se mu nezakonito odreja naloge, bi to moral zavrniti in obvestiti organizacijsko enoto za notranjo varnost. Sodišče je spregledalo četrti odstavek 16. člena KPP o spremembi razporeda dela zaradi nepredvidenih dogodkov v 24 urah pred nastopom dela, do česar bi se moralo opredeliti skladno z načelom iura novit curia. Podana je tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče enkrat zapiše, da je bil tožnik dosegljiv, nato pa zaključi, da je bil v pripravljenosti. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev procesnih določb niti procesnih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Pravno relevantno dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno in nanj pravilno uporabljeno materialno pravo.

6.Sodišče prve stopnje je odločalo o zahtevku tožnika za plačilo dodatka za pripravljenost za čas, ko mu je bila pripravljenost odrejena neformalno. Pri presoji je pravilno upoštevalo 71. člen ZODPol, 17. člen KPP, 32. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju4 in 46. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor,5 v kateri je bila v vtoževanem obdobju urejena višina dodatka za pripravljenost. Skladno s prvim in drugim odstavkom 71. člena ZODPol je pripravljenost za delo poseben delovni pogoj, pri katerem mora biti uslužbenec policije, ki mu je pripravljenost odrejena, v pripravljenosti za delo doma ali na določenem kraju. Pripravljenost pomeni dosegljivost uslužbenca policije po telefonu ali drugih sredstvih za potrebe prihoda na delovno mesto ali na kraj, kjer je treba opraviti nujno nalogo. Uslužbenec policije, ki je v času pripravljenosti poklican na delo, se mora v najkrajšem možnem času zglasiti na delovnem mestu ali kraju, kjer je treba opraviti nujno nalogo. Podobno določa tudi 17. člen KPP, ki predvideva prihod na delo v eni uri.

7.Na podlagi izpeljanega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju v času, ko je bil na razporedu dela Postaje prometne policije H. (PPP H.) oziroma v obrazcu dnevni razpored patrulj, ki se je pošiljal na OKC, opredeljen kot dežurni starešina, dejansko v pripravljenosti, čeprav mu pripravljenost ni bila formalno odrejena na način, kot to določata 71. člen ZODPol in 17. člen KPP. Ugotovilo je vse elemente pripravljenosti (nujnost dosegljivosti in razpoložljivosti tožnika, pripravljenost na vključitev v delo v najkrajšem možnem času, vednost policijske uprave in nadrejenih o dejansko odrejeni pripravljenosti). Opredelilo se je do vseh pravno relevantnih navedb in izvedenih dokazov, v obrazložitvi pa si ni prihajalo v nasprotje, zato je neutemeljen očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V 24. točki obrazložitve je ugotovilo, da se je od tožnika pričakovalo, da bo v času odrejene neformalne pripravljenosti dosegljiv, vendar je pri tem izhajalo iz elementov opredelitve pripravljenosti iz prvega odstavka 71. člena ZODPol v smislu dosegljivosti delavca za prihod na delo in čim hitrejše vključitve v delovni proces, kar jasno izhaja iz celotne obrazložitve. V nadaljevanju je konkretno ugotovilo, da tožnikova dosegljivost ni predstavljala le dosegljivosti po telefonu in komunikacije ter koordinacije, ampak se je moral z vednostjo in ob pričakovanju svojih nadrejenih vključiti v delovni proces in opraviti svoje delovne zadolžitve v primeru nujnih nalog, ki jih ni mogel opraviti naslednji dan ali jih prenesti na podrejene.

8.Neutemeljen je tudi očitek o pomanjkljivi dokazni oceni in s tem o kršitvi 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je skrbno pretehtalo in ocenilo izpovedi in pisne izjave prič ter tožnika. Natančno je obrazložilo, zakaj je verjelo tožniku in pričam A.A., B.B., D.D., E.E. in F.F., po drugi strani pa tudi, zakaj v pretežni meri ne pisni izjavi in izpovedbi priče C.C., katerega izpovedbo je ocenilo za nekonsistentno (19. točka obrazložitve). Dejstvo, da so priče D.D., E.E. in F.F. prav tako vložili tožbo zaradi plačila dodatka za pripravljenost, ne pomeni, da so njihove izpovedi neverodostojne. Pisne izjave vseh treh prič so medsebojno skladne (na čemer toženka neupravičeno temelji dvom v njihovo verodostojnost), vsebinsko ujemajoče so tudi z izpovedbo tožnika. Sicer pa je tudi priča C.C. v okviru neposrednega zaslišanja mestoma potrdil njihove izpovedi oziroma pisne izjave. Tako je v nasprotju s svojo pisno izjavo C.C. ob zaslišanju potrdil, da obstajajo določene naloge (na primer ogroženost policista, katera je predstavljala nujno zadevo), ki jih podrejeni uslužbenec ne more opraviti in se mora vključiti vodstveni delavec, kar so bili v konkretnem primeru tožnik in ostala dva vodstvena delavca PPP H. (pomočnik komandirja A.A. in komandir B.B.). Prav tako je potrdil, da vodje izmen v relevantnem obdobju dejansko niso spreminjali razporedov dela, temveč je to ostala naloga vodstva. Toženka tako neutemeljeno nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da vodje izmen ter policisti niso mogli samostojno izvajati vseh nalog in je bilo nujno, da so se v delovni proces tudi izven svojega delovnega časa vključevali tožnik in ostala vodstvena delavca PPP H. Izpoved C.C. ob zaslišanju se je tako glede relativnih okoliščin razlikovala od zapisanega v njegovi pisni izjavi. Toženka zato neutemeljeno oporeka prvostopni dokazni oceni v smislu zaključka o njegovi nekonsistentnosti. Posledično je neutemeljen tudi očitek procesne kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo toženka nepravilno vidi v povsem sprejemljivem prvostopnem stališču, da je priča C.C. s svojo izpovedbo nasprotoval svoji pisni izjavi. Tudi pritožbeno izpodbijani dejanski zaključek, da je bil tožnik prejemnik obvestil OKC, ni v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov.

9.Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je šlo zgolj za obveščanje tožnika, kar je posledica posebnih pravil o obveščanju v policiji. Iz izpeljanega dokaznega postopka nedvomno izhaja, da se tožnika kot enega od treh vodstvenih delavcev PPP ni zgolj obveščalo o dogodkih, ampak se je od njega pričakovalo in zahtevalo, da v najkrajšem možnem času oziroma najkasneje v roku ene ure opravi svoje delo, kadar je bilo to nujno zaradi operativnih potreb. Toženka je glede pravil obveščanja s strani OKC v zaslišanje predlagala pričo G.G., vendar je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo. Toženka je namreč zaslišanje G.G. predlagala po prvem naroku za glavno obravnavo, tik pred drugim narokom za glavno obravnavo, na katerega je bila poleg tožnika vabljena (edina pravočasno predlagana) priča C.C. in se je na tem naroku postopek tudi zaključil. Izvedba naknadno (prepozno) predlaganega dokaza z zaslišanjem priče G.G. (ki ga na razpisanem naroku ni bilo mogoče opraviti), bi tako nedvomno podaljšala postopek. Ker je toženka konkretne navedbe glede obveščanja s strani OKC podala že v predhodnih vlogah, bi lahko oziroma morala ta dokazni predlog podati že ustrezno prej (tretji odstavek 286. člena ZPP). Z utemeljeno zavrnitvijo navedenega dokaznega predloga kot prepoznega tako sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi pavšalno uveljavljanih procesnih kršitev. Na dejstvu utemeljene zavrnitve dokaznega predloga po zaslišanju priče G.G. toženka tudi ne more uspešno uveljavljati pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

1.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je od tožnika pričakovalo, da bo v nujnih primerih prišel na delo oziroma drug kraj, da bi opravil nujno nalogo. Vodje izmene in policisti namreč niso bili pristojni za izvajanje vseh nalog na terenu, ki so morale biti njuno opravljene in se z njihovo izvedbo ni moglo čakati na dan, ko bi z delom nastopil eden od vodstvenih delavcev (npr. primeri ogroženosti policistov, spreminjanje razporedov dela). Tožnik se posledično ni mogel sam odločati, ali se bo odzval ali ne, zato toženka neutemeljeno uveljavlja, da ni bil omejen pri razpolaganju s svojim prostim časom. Nepomembno je tudi dejstvo, da tožnik ni imel službenega telefona, ker je bilo ugotovljeno, da je bil dosegljiv na svojem zasebnem telefonu (katerega številka je bila posredovana na OKC). Priče so potrdile, da kadar je bil tožnik na razporedu zapisan kot dežurni starešina, je bila navedena njegova telefonska številka, da je bil dosegljiv in se je tudi javil, kar je storil, čeprav mu ni bil zagotovljen službeni telefon. Iz izpovedbe tožnika določno izhaja, da se nikoli ni zgodilo, da bi tako obveščen vključitev v delo odklonil, izpeljan dokazni postopek pa ni pokazal drugače. Toženka neutemeljeno ponavlja, da tožnik ni imel službenega telefona, kar za odločitev v obravnavani zadevi po obrazloženem ni relevantno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je OKC-ju javilo številke dežurnih starešin, tudi če je šlo za zasebne številke (kot je bilo v primeru tožnika kot pomočnika komandirja), navedeno pa izhaja tudi iz predloženih obrazcev pod A23 in B16. Poleg tega je tudi priča C.C. potrdil, da je bil OKC obveščen, kdo od vodstvenih delavcev je dosegljiv.

2.Sodišče prve stopnje je na podlagi izpeljanega dokaznega postopka utemeljeno zaključilo, da je tožnik moral biti dosegljiv in na razpolago ter se v nujnih primerih odzvati s prihodom na delo ali drug kraj v čim krajšem času, kadar je bil določen kot dežurni starešina (s strani nadrejenega oziroma na podlagi dogovora v okviru vodstva enote). Toženka je tudi priznala, da je tožnik v vtoževanem obdobju moral 28-krat nastopiti delo zaradi vključitve v nujne operativne naloge izven delovnega časa, kar ni tako redko, kot skuša prikazati toženka. Sicer pa predpisi, ki urejajo pripravljenost za delo, kot pogoja za opredelitev pripravljenosti ne določajo števila ur, ko je uslužbenec v času pripravljenosti dejansko tudi pozvan na delo, in nato za ure opravljenega dela prejme plačilo. Za odločitev nepomembna je tudi v pritožbi izpostavljena okoliščina, da je toženka tožniku za čas, ko se je vključil v delovni proces, izplačala nadure. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, tožnik ne zahteva plačila za opravljeno nadurno delo za čas, ko se je v okviru pripravljenosti dejansko vključil v delo in opravil delovne obveznosti, ampak (le) dodatek za stalno pripravljenost za čas, ko je moral biti dejansko v pripravljenosti za delo (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 28).

3.Na pravilnost zaključka o dejanski stalni pripravljenosti tožnika ne vpliva pritožbena navedba, da ne bi utrpel nobenih sankcij, če se na klic ne bi javil. Zatrjevana drugačna organizacija dela v primeru neodzivnosti tožnika in (hipotetično) nesankcioniranje njegove neodzivnosti ne pomenita, da tožniku dejansko ni bila odrejena pripravljenost. Ugotovljeno je bilo, da se je od tožnika v vtoževanem obdobju, ko je bil na razporedu označen kot dežurni starešina, pričakovalo, da se na klice odzove in se v najkrajšem možnem času vključi v delo, kar je tudi vedno storil (potrjeno z izpovedbami tožnika in na podlagi pisnih izjav prič, izrecno priča F.F.). Sicer pa je že sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavilo, da pri presoji obstoja pripravljenosti ni odločilen obstoj neposrednih delovnopravnih sankcij, temveč narava nalog in resnost posledic, ki bi nastale zaradi tožnikove neaktivnosti, te okoliščine pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi izpovedb prič A.A. in B.B. (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 26). Če se v času dejanske pripravljenosti tožnik ne bi odzval, bi s tem kršil svoje delovne obveznosti.

4.Iz izpodbijane sodbe izhaja, da pri izmenjavi vodstvenih delavcev PPP H. pri opravljanju dejanske pripravljenosti ni šlo za njihovo samovoljo ali organizacijo dela na podlagi 41. člena Pravil policije. Ugotovljeno je bilo, da je bilo s strani policijske uprave zahtevano, da se vodstveni delavci vključujejo v nujne primere. Utečeni način dela je bil, da so vodje izmene obveščali dežurnega vodstvenega delavca o nujnih postopkih, saj niso imeli pooblastila urejati določenih nujnih zadev, toženka pa je bila ob opravljenih strokovnih nadzorih s takim načinom dela, tudi z vključitvijo vodstvenih delavcev v navedenih primerih, seznanjena in na to ni imela pripomb. Zgolj dejstvo, da ne generalni direktor policije ne direktor policijske uprave oziroma osebe, ki bi jih za to pooblastila, niso pisno odredili pripravljenosti, kot to določa šesti odstavek 71. člena ZODPol, ne vpliva na utemeljenost tožnikovega zahtevka. Tožnik je do dodatka za stalno pripravljenost upravičen, čeprav mu pristojni pisnih odredb niso izdali, saj mu je bila pripravljenost dejansko odrejena s strani nadrejenega z vpisom v razporede patrulj, ker je bilo to njuno za nemoteno zakonito opravljanje operativnih nalog toženke. Toženka je bila s takšnim načinom dela seznanjena, zato se neutemeljeno sklicuje na to, da s strani vodstva PPP H. ni bilo predlagano, da se odredi pripravljenost niti se ni tožnik pritožil nad takšnim načinom dela oziroma ga odklonil.

5.Pritožba sicer pravilno izpostavlja, da ni v pristojnosti sodišča, kako naj delodajalec organizira delovni proces, temveč je to pridržano odločitvi delodajalca. Vendar pa sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo v tako delodajalčevo pristojnost ni poseglo. V obrazložitvi je sicer omenilo tudi okoliščino, da je toženka po vtoževanem obdobju spet uvedla pripravljenost operativnih vodij, vendar to ni bila odločilna okoliščina, na kateri bi sodišče prve stopnje temeljilo svojo odločitev, ampak zgolj pokazatelj o zaznani pomanjkljivosti v utečeni praksi in načinu dela, kot to jasno izhaja iz 23. točke obrazložitve prvostopne sodbe.

6.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do tega, da se lahko razpored dela izjemoma spremeni najmanj v 24 urah pred nastopom dela zaradi nepredvidenih dogodkov, v takem primeru pa se šteje, da gre za delo po posebnem razporedu oziroma za delo preko polnega delovnega časa, če se spremeni v manj kot 24 urah (četrti odstavek 16. člena KPP). Tožnik namreč ni zahteval plačila dodatka za delo po posebnem razporedu6 ali dodatka za nadurno delo, ampak dodatek za pripravljenost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožniku, ko je bil pisan kot dežurni starešina, dejansko odrejena pripravljenost na delo, s čimer je posredno ovrglo pavšalne navedbe toženke, da je potrebno razlikovati med stalno pripravljenostjo po 71. členu ZODPol in spremembo razporeda dela po četrtem odstavku 16. člena KPP.

7.Ker niso bili podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

8.Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT) in prvega odstavka 155. člena ZPP znašajo: 625 točk za odgovor na pritožbo in priglašenih 10 točk za materialne stroške (kar je manj od 2 % vrednosti storitve - tretji odstavek 11. člena OT). Tožniku priznani stroški pritožbenega postopka glede na vrednost točke (0,60 EUR) znašajo 381,00 EUR, povečano za 22 % DDV pa 464,82 EUR. Tožniku ni bil priznan strošek poročila za stranko, saj je to opravilo že zajeto v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo.