Jedro

Notar je povedal, da je notarski zapis pripravil v pisarni (tega ZN ne prepoveduje) in je pogodbenima strankama na glas in razločno povzel vsebino pogodbe. Pomembnejše je, da je udeležencu pogodbenega razmerja pogodba obrazložena tako, da jo razume in se nato lahko sam odloči, ali jo bo podpisal ali ne, kot če notar pogodbo dobesedno prebere, stranka pa je niti ne razume. Glede na to pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da je bilo v celoti zadoščeno formi in ZN ter ima potrjena pogodba status notarskega zapisa, zato pogodba o dosmrtnem preživljanju ni nična.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Toženec sam nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je nična pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo sklenila M.K. kot preživljanka in S.K. kot preživljalec dne 22.01.1999 v S. in potrdila pri notarju A.T. dne 25.01.1999 pod Sv 27/99, kar je toženec dolžan priznati, in podrejene tožbene zahtevke: - na ugotovitev, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju neveljavna; - da se pogodba razveljavi in - da se pogodba razveže. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov v višini 304.884,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 09.10.2003 dalje.

Proti sodbi se pritožuje tožnica po svojem pooblaščencu in jo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju strogo formalen pravni akt. Ko se je zakonodajalec za to odločil, to ni bilo storjeno kar tako, ampak iz razloga, ker se šteje, da je ta pogodba življenjskega pomena predvsem za preživljanca. Zaradi tega se tako v pravni teoriji kot v pravni praksi šteje, da je forma bistveni element pogodbe o dosmrtnem preživljanju in iz tega razloga se šteje, da pogodba ni niti sklenjena, če ni spoštovana predpisana forma. Ko gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, je Zakon o notariatu (v nadaljevanju: ZN) prevzel v bistvu določilo 4. in 5.odst. 117.čl. Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD), saj v 5.tč. 1.odst. 43.čl. predpisuje, da mora biti notarski zapis strankam prebran, v 1.odst. 45.čl. pa predpisuje sankcijo za neupoštevanje tega določila, ko določa, da notarski zapis, pri katerem ni upoštevano določilo 5.tč. 1.odst. 43.čl., nima pravnega učinka javne listine. Notar, ki je sporni notarski zapis sestavil, je priznal, da pogodbe o dosmrtnem preživljanju strankam ni prebral. Odvetnik V., ki je bil priča pri zapisu notarskega zapisa in je bil zaslišan kot priča v tej pravdi, je to potrdil in še povedal, da ima notar T. prakso, da strankam ne bere listin, ki jih sestavlja, ampak da jim po domače pove, kaj podpisujejo. Tudi notar je priznal, da strankam le po domače pove, za kaj gre v konkretni zadevi. Iz tega je nesporno, da strankama dne 25.01.1999, ko sta pri notarju podpisali notarski zapis, ni bilo ničesar prebrano. Na podlagi teh dejstev nastane veliko pravno vprašanje, ali je potem v tem konkretnem primeru zadoščeno formi, ki jo zakon predpisuje in ali ima sporna listina pravni učinek javne listine. Po mnenju tožnice sporna listina nima pravnega učinka javne listine. Zakon izrecno zahteva, da se listina strankam prebere. Samo izjemoma se lahko branje nadomesti, v takem primeru pa mora biti v notarski listini zapisano, da so upoštevane formalnosti, ki nadomeščajo branje in da so stranke notarski zapis odobrile. Sporni notarski zapis ne ustreza niti v ostalih elementih, ki jih predpisuje ZN. Notar je priznal, da je zapis napisal že v svoji pisarni in tam je tudi napisal, da je notarski zapis strankam prebral. Zaslišan kot priča je potrdil, da ni ničesar bral, ampak da je zaradi pogojev, ki vladajo v domu za ostarele, le po domače povedal, za kaj gre. Med drugim je notar izjavil, da je preživljanki po domače povedal, da je preživljalec njen sin. Ali ni malo čudno, da se materi pove, da je sin njen sin? Pravno zgrešeno je stališče napadene sodbe, ko išče razloge za veljavnost sporne pogodbe o dosmrtnem preživljanju v določilih 49. in 50.čl. ZN. Navedeni določbi ZN sta v posebnem poglavju, ki ureja potrjevanje zasebnih listin. Pogodba o dosmrtnem preživljanju pa spada v posebno poglavje, ki predpisuje vsebino notarskega zapisa. Zaradi tega ne more biti zadoščeno strogo predpisani formi o pogodbi o dosmrtnem preživljanju, če so kršene določbe od 39. do 47.čl. ZN z ravnanjem po določbah 49. in 51.čl. ZN. Pogodba o dosmrtnem preživljanju po mnenju tožnice ne more biti sestavljena v obliki zasebne listine, ki jo potem notar potrdi. Notar je priznal, da je notarski zapis napisal že v svoji pisarni. Takrat preživljanke ni ne videl in ne poznal, zato ni mogel vedeti, če je na pogodbi o dosmrtnem preživljanju preživljankin podpis. Ko je prišel v dom za ostarele k preživljanki, je sploh ni vprašal, če je na tej pogodbi njen podpis. Preživljanka se o tem ni izjavila in ničesar od podpisanega preživljanki ni bilo prebrano. Notar je že v svoji pisarni pogodbo o dosmrtnem preživljanju spojil s papirjem notarski zapis, ki ga je tudi napisal v pisarni. Napadena sodba pravi, da je vse to skupaj notarski zapis o pogodbi o dosmrtnem preživljanju. Če se s tem strinjamo, potem ugotovimo, da ima ta notarski zapis več strani. Ko pa se to listino pogleda, potem se ugotovi, da ni zadoščeno določbam 35., 36. in 37.čl. ZN. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da lahko zahtevajo dediči razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju, če menijo, da je bila pogodba sklenjena z namenom izigrati dedne pravice ostalih dedičev, in da je nična pogodba o dosmrtnem preživljanju, ko se ugotovi, da je bila sklenjena z namenom doseči nesorazmerno premoženjsko korist, ker je preživljalec pričakoval bližnjo smrt preživljanca. Napadena sodba v zvezi s tem navaja, da je preživljanka sicer res bila hudo bolna, da pa je njeno stanje bilo tako, da bližnje smrti ni bilo pričakovati. To stališče napadene sodbe ni pravilno. Omenjena sodna praksa ne temelji na objektivnem stanju preživljanca, ampak temelji na subjektivnem stanju preživljalca. Za neveljavnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju je bistvenega pomena to, kar je preživljalec imel namen doseči, mislil in pričakoval. Ravnanje preživljalca in vsebina pogodbe potrjujeta tožničine navedbe v zvezi s tem. Preživljanka sploh ni rabila denarne pomoči. Imela je toliko denarja od pokojnin, da ga je lahko dajala tudi preživljalcu za potovanje v tujino. Res ji je preživljalec pomagal nekaj let pred smrtjo tako, da ji je kaj prinesel iz trgovine ali šel z njo na sprehod. Toda vse to ni bil razlog za sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Potem pa je preživljalec preživljanko najprej odpeljal v dom za ostarele v I., čeprav enak dom obstaja v S. Takoj zatem je sklenil sporno pogodbo, čeprav je notariat tudi v S.. Iz tega se jasno vidi, da je preživljalec vse to delal v tajnosti, da tožnica ne bi izvedela za vse to. Očiten je torej namen preživljalca, da izigra pravice tožnice kot dediča. Dejstvo, da je preživljalec mater odpeljal v dom za ostarele, kaže, da je pričakoval njeno bližnjo smrt. V 4.čl. pogodbe se je zavezal preživljanki prinašati sveže sadje, jo obiskovati, kupovati priboljške enkrat tedensko, kupovati oblačila in tri pare čevljev na leto ter dva para copat, in skrbeti za čiščenje stanovanja, ki ga dobi po tej pogodbi. Očitno se je zavedal nesorazmerja prestacij in je zato nalagal sebi obveznosti, ki jih sploh ni bilo treba izvrševati. Kaj bodo ostareli osebi v domu za ostarele trije pari čevljev na leto in dva para copat, če je v času, ko je bila doma, rabila en par copat za več let in par čevljev vsaj za dve leti. Toženec ni nadaljeval z izvrševanjem sklenjene pogodbe po smrti svojega očeta. Bil je in je še vedno študent. Sredstev za to ni imel in ga tudi ni bilo doma. Napadena sodba trdi, da temu ni tako in tako stališče temelji na izpovedi toženca in njegove matere. Iz teh izpovedi pa ni bilo pričakovati kaj drugega, kot potrditev toženčevih navedb. Dokazno breme glede tega dejstva ni na tožnici, ampak na tožencu, zato je šteti, da toženec tega dejstva ni dokazal. Na pritožbo je odgovoril toženec in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi prvostopno sodbo. V odgovoru na pritožbo navaja, da je pravilno stališče pritožbe, da so notarska listina in formalizmi pri sestavi pogodbe o dosmrtnem preživljanju namenjeni zaščiti preživljanca, v tem primeru pa tožbe ni vložila preživljanka, temveč tožeča stranka. 5.tč. 1.odst. 43.čl. ZN določa, da mora notarski zapis vsebovati navedbo, je bil udeležencem prebran, ali da so bile upoštevane formalnosti, ki po določbah tega zakona nadomeščajo branje in da so udeleženci notarski zapis odobrili. Vse to je v notarskem zapisu napisano in notar je to tudi izvedel. Pomembno je, da se je volja udeležencev zapisala in ujemala z vsebino samega zapisa. Glede tega ni bilo nikoli spora, da zapis ni odraz dejanske in pristne volje strank, ki so ga podpisale. Notarski zapis je pridobil s tem, ko so bili izpolnjeni pogoji iz 43.čl. ZN, pomen notarskega zapisa in ni pomembno, kje je bil ta zapis napisan, kdo ga je napisal in druge tehnične podrobnosti samega nastanka zapisa. Pogodba o dosmrtnem preživljanju je po svoji naravi tvegana pogodba, pri kateri je zaveza in trajanje te zaveze odvisno od negotovega dejstva. Treba je upoštevati, da ni bilo vnaprej določeno, koliko časa bo pogodba trajala, niti to, ali se bodo potrebe preživljanke spreminjale, na primer povečale. Tudi ugotavljanje vrednosti dajatev ene in druge stranke pogodbe bi bilo v nasprotju s samo naravo pogodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki pa jih ni posebej opredelila in obrazložila, zato je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah navedb v pritožbi, po uradni dolžnosti pa v obsegu, ki ga določa 2.odst. 350.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka je izpodbijala pogodbo o dosmrtnem preživljanju in s svojimi zahtevki uveljavljala ničnost pogodbe (primarni zahtevek) in ugotovitev neveljavnosti pogodbe, razveljavitev pogodbe in razvezo pogodbe (podrejeni zahtevki). Med pravdnima strankama je bilo nesporno, da je bila M.K. sladkorni bolnik, da je za njo do spora med družinama leta 1996 skrbela tožnica, od takrat dalje pa so zanjo skrbeli njen sin S.K. (oče toženca), njegova žena in njegov sin - toženec in da sta toženčev oče in njegova mati 22.01.1999 sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je bila 25.01.1999 predložena notarju A.T. Iz notarskega zapisa (priloga C3) izhaja, da je notar potrdil, da so podani pogoji iz 49. in 50.čl. ZN, zaradi česar je predloženo listino - pogodbo o dosmrtnem preživljanju spojil s tem zapisom in potrdil. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključke sodišča prve stopnje, da gre v danem primeru za zasebno listino, ki je bila potrjena v skladu z določili ZN in ima zato status notarske listine (notarskega zapisa) in ne drži pritožbeni očitek, da ni bila upoštevana predpisana forma. Pritožnica pavšalno očita, da so bile kršene določbe 39. do 47.čl. ZN (način sestavljanja notarskih listin, vsebina notarskega zapisa), obrazlaga pa le dejstvo, da je notar zapis napisal v svoji pisarni in ga strankama ni prebral. Notar A. T. je res povedal, da pogodbe M.K. ni dobesedno prebral, ji je pa po domače razložil vsebino pogodbe, kar je potrdila tudi priča M.V.. 5.tč. 1.odst. 43.čl. ZN določa, da mora notarski zapis vsebovati navedbo, da je bil udeležencem prebran ali da so bile upoštevane formalnosti, ki po določbah tega zakona nadomeščajo branje in da so udeleženci zapis odobrili. Notar je povedal, da je notarski zapis pripravil v pisarni (tega ZN ne prepoveduje) in je pogodbenima strankama na glas in razločno povzel vsebino pogodbe, saj iz prakse ve, da nima smisla, da bi na glas bral pogodbo, še posebej, če gre za starejše osebe, ki pravniških izrazov ne razumejo in niti ne poslušajo. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je pomembnejše, da je udeležencu pogodbenega razmerja pogodba obrazložena tako, da jo razume in se nato lahko sam odloči, ali jo bo podpisal ali ne, kot če notar pogodbo dobesedno prebere, stranka pa je niti ne razume. Glede na to pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da je bilo v celoti zadoščeno formi in ZN ter ima potrjena pogodba status notarskega zapisa, zato pogodba o dosmrtnem preživljanju ni nična. Stroga obličnost je namreč predpisana le v interesu pogodbenih strank. Obe stranki pogodbe sta pogodbo izvrševali in je bila torej sklenjena v skladu z njuno voljo in v interesu preživljanke, saj bi sicer sama zahtevala razvezo pogodbe zaradi neizpolnjevanja. Pogodba o dosmrtnem preživljanju tudi ni neveljavna, kot trdi tožnica. Neveljavnost je pravni pojem, ki obsega tako ničnost kot izpodbojnost. Razlogi neveljavnosti se nanašajo na okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja pravnega posla oziroma v obravnavanem primeru v času sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da S.K. v času sklepanja pogodbe ni mogel pričakovati skorajšnje smrti matere, ki je umrla dober mesec za njim. Nepoštenih namenov tožnica toženčevemu očetu tudi ni dokazala in teh ugotovitev v pritožbi niti ne izpodbija. Pogodba o dosmrtnem preživljanju je po svoji naravi tvegana pogodba, pri kateri sta zaveza in trajanje odvisna od negotovega dejstva, zato tudi čas izpolnjevanja take pogodbe ni bistven za njeno veljavnost in tudi ni utemeljena nikakršna računska primerjava vrednosti izročenega premoženja z vrednostjo opravljenih dajatev in storitev preživljalca. Glede na navedeno za ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni nobene zakonske podlage in isto velja tudi za njeno izpodbojnost. Tožeča stranka je podrejeno uveljavlja še razveljavitev pogodbe in razvezo pogodbe. Tožeča stranka ni z ničemer dokazala, da bi pri sklenitvi pogodbe šlo za napake volje, posledica tega pa bi bila razveljavitev pogodbe. Materialno pravna podlaga za razvezo pogodbe je v 120.čl. ZD. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da niti priče niti sama tožnica niso potrdile njenih trditev, da toženčev oče ni izpolnjeval obveznosti iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in je tožena stranka s svojimi navedbami v pritožbi ni uspela omajati. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP), na pravno nerelevantne očitke v pritožbi pa ni odgovarjalo.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1, odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče tudi ni priznalo toženi stranki stroškov odgovora na pritožbo, saj z odgovorom toženec ni doprinesel k razjasnitvi zadeve in torej niso bili potrebni.