Jedro

Da bi bilo mnenje izvedenca za sodišče in stranke sprejemljivo, mora biti ustrezno obrazloženo, saj ga je le tako moč preiskusiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se zato r a z v e l j a v i ter zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke terjal plačilo odškodnine v višini 4.150.000,00 SIT za škodo, ki naj bi jo utrpel zaradi dogodka z dne 12.08.1995, ko ga je drugi toženec na delovnem mestu napadel in hudo telesno poškodoval. Po izvedenem dokaznem postopku je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da je ugovor zastaranja, ki sta ga uveljavljali v postopku toženi stranki, utemeljen. Glede na neuspeh tožeče stranke pa je še odločilo, da je tožnik dolžan povrniti prvi toženi stranki 313.650,00 SIT pravdnih stroškov, drugi toženi stranki pa 350.760,00 SIT. Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sicer prvostopenjsko sodišče pravilno izhajalo iz določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki predpisuje triletni zastaralni rok za odškodninske terjatve, vendar pa je napačno ugotovilo, kdaj je ta zastaralni rok za tožnika pričel teči. Tožnik je namreč za škodo izvedel šele po končanem zdravljenju, iz mnenja izvedenca, ki ga je sodišče postavilo v zadevi z namenom ugotovitve, kdaj je bilo zdravljenje končano, pa izhaja, da je bil tožnik na zdravniških pregledih tudi v letu 1996, nakar je bil dne 11.11.1997 spoznan z odločbo ZPIZ za invalida III. kategorije zaradi poškodbe na delu. Od zadnjega pregleda pri zdravniku 10.06.1996 do vložitve tožbe pa ni poteklo obdobje treh let. O tem pomembnem dejstvu izpodbijana sodba nima razlogov, kot tudi pri oceni izvedeniškega mnenja ne omenja pregledov v letu 1996, kar pomeni, da dokazna ocena ni bila vestna in skrbna. Pritožba še navaja, da poškodovanec ne ve za višino škode vse dokler traja zdravljenje, saj ima ves ta čas tako bolečine kot skrbi, saj zdravljenje predstavlja proces nastajanja škode in dokler ta proces ni končan, zastaranje ne more začeti teči. Sodišče tudi ni prebralo odločbe ZPIZ, čeprav je v sodni praksi bilo izdanih več odločb iz katerih izhaja, da začne teči zastaralni rok od dneva izdaje odločbe ZPIZ, s katero je bil oškodovanec spoznan za invalida. Pritožba je utemeljena. Ne drži sicer, da izhaja sodna praksa praviloma iz stališča, da naj bi začel teči zastaralni rok za odškodninske terjatve v zvezi z nematerialno škodo šele od dneva izdaje odločbe ZPIZ, s katero je bil oškodovanec spoznan za invalida. To stališče, na katero se pritožba sklicuje, je bilo sprejeto v povsem drugačnih primerih od tožnikovega, medtem ko je v računalniški bazi odločb Vrhovnega sodišča zaslediti povsem jasno stališče, da odločba invalidske komisije, ki je bila izdana po koncu dolžnikovega bolniškega staleža, ne more biti odločilna za čas nastanka škode (prim. sodbo opr.št. II Ips 262/94, II Ips 454/98). Utemeljeno pa pritožba graja dokazno presojo prvostopenjskega sodišča, ki temelji na mnenju izvedenca, kateremu je med drugim dalo nalogo, naj ugotovi, kako je v tožnikovem primeru potekalo zdravljenje in kdaj so se posledice poškodb ustalile. V sodbi navedeno izhodišče prvostopenjskega sodišča, da je za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja pomembna ustalitev posledic škodnega dogodka, je sicer pravilno, saj za nepremoženjsko velja, da začne ta rok teči šele takrat, ko je ta škoda oziroma njen obseg znana, ko se torej stabilizira. Pri tem glede telesnih bolečin velja, da začne zastaralni rok teči, ko bolečine prenehajo oziroma najkasneje, ko je zdravljenje končano, podobno kot pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je tudi v tem primeru pomemben zaključek zdravljenja oziroma čas, ko se oškodovančevo zdravstveno stanje stabilizira. Iz sklepnih ugotovitev izvedenca Ž. V. sicer izhaja, da naj bi bile posledice tožnikovih poškodb res po treh mesecih ustaljene, vendar je izvedeniško mnenje tako kot tudi vsi drugi dokazi podvrženo prosti dokazni presoji sodišča. Da bi bilo mnenje izvedenca za sodišče in stranke sprejemljivo, pa mora biti ustrezno obrazloženo, saj ga je le tako moč preiskusiti (2.odst. 253.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V obravnavanem primeru pa zaključka izvedenca, da naj bi se posledice poškodb pri tožniku ustalile po poteku treh mesecev, ni mogoče brezpogojno sprejeti, saj iz podatkov o poteku tožnikovega zdravljenja, ki jih izvedenec povzema, izhaja, da se je tožnik zdravil v ORL ambulanti tudi v letu 1996 ter da naj bi mu bila postavljena diagnoza kombinirane naglušnosti levega ušesa (v zvezi s katero tožnik zahteva plačilo odškodnine) šele 28.05.1996. Tako podano izvedeniško mnenje torej za sodišče ni predstavljalo dovolj zanesljive podlage za odločitev, zaradi česar bi moralo sodišče od izvedenca zahtevati konkretna pojasnila na obravnavi (1.odst. 253.čl. ZPP). Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je bilo posledica pomanjkljivo izpeljanega dokaznega postopka in enostranske dokazne ocene, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (355.čl. ZPP). Zaradi zgoraj navedenih pravno relevantnih dejstev v zadevi bo torej moralo prvostopenjsko sodišče pomanjkljivosti in nejasnosti izvedenskega mnenja z izvedencem razčistiti.