Jedro

Pravno podlago v zvezi z razlago določila 5. člena Pogodbe v delu, kjer je bila med pravdnima strankama dogovorjena oblika oziroma način podaje tožnikove odpovedne (odstopne) izjave, predstavljajo določila 82. člena OZ, pa tudi Zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu še zlasti v prvem odstavku 13. člena, ki določa, da kadar zakon ali drug predpis določa pisno obliko, se šteje, da je elektronska oblika enakovredna pisni obliki, če so podatki v elektronski obliki dosegljivi in primerni za kasnejšo uporabo.

Po elektronskem sporočilu poslana izjava o odstopu od pogodbe toženki, ki pomeni trajen pisen zapis, pomeni pisno sporočilo v obličnosti, kot je bila dogovorjena v 5. členu Pogodbe. Izražena volja zakonitega zastopnika tožnika, kot pravne osebe, pomeni namreč izraženo voljo tožnika. Podatki o tožniku in njegovem zakonitem zastopniku (direktorju) v samem ES, ki so namenjeni preverjanju pristnosti podatkov samega sporočila in identifikacije podpisnika, pa se glede na določilo tretjega in desetega odstavka 2. člena ZEPEP štejejo za elektronski podpis podpisnika, ki ga je ustvaril (ali je v njegovem imenu in v skladu z njegovo voljo bil ustvarjen).

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti pritožbene stroške v znesku 653,31 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 20. 2. 2019 zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik), s katerim je ta od tožene stranke (v nadaljevanju: toženka) zahtevala plačilo 26.113,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2017 dalje do plačila. Odločilo je tudi o pravdnih stroških in tožniku naložilo, da v 15 dneh toženki povrne 2.387,78 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje, do plačila.

2. Tožnik je v pritožbi uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi, sodba sodišča prve stopnje razveljavi, tožbenemu zahtevku tožnika pa v celoti ugodi, podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tokrat pred drugim sodnikom. V pritožbi je zatrjeval, da sodba zanj predstavlja sodbo presenečenja. Bistvena vprašanja spora so bila vprašanja, ali je direktor tožnika M. P. z elektronskim sporočilom (v nadaljevanju ES) dne 26. 12. 2016 odpovedal Pogodbo o sodelovanju in ekskluzivnem zastopanju 2016 (v nadaljevanju Pogodba), ki sta jo dne 1. 4. 2016 sklenili pravdni stranki, ali se zapis v ES šteje kot pisna oblika odpovedi pogodbe in ali je tožnik s tem ES izrazil resnično in dejansko voljo za odpoved Pogodbe. Tožnik ocenjuje, da je sodišče zaradi nepoznavanja pravil in narave poslov izvršnega producenta sledilo neresničnemu prikazovanju okoliščin toženke, ki bi naj nakazovale motiv in nagib zakonitega zastopnika tožnika ob sestavi in pošiljanju tega ES z dne 26. 12. 2016. Sodišče prve stopnje je pravno zmotno štelo, da je elektronska komunikacija med pravdnima strankama kot pogodbenima strankama zavezujoča in se z njo lahko neposredno izrazi pogodbena volja. Iz vsebine Pogodbe jasno izhaja pogodbeni namen pogodbenih strank, da se Pogodba sklepa v pisni obliki, da izvršni producent toženko (izvajalko) o vseh podrobnostih o koncertih seznanja izključno preko elektronske pošte in da je v primeru odpovedi s strani katerekoli pogodbene stranke Pogodbe določena pisna odpoved pogodbe z upoštevanjem odpovednega roka. Pisna oblika odpovedi je bila dogovorjena oblika, s katero se izraža volja strank in je pomenila nekaj več od dogovorjene neformalne komunikacije preko ES v zvezi z nastopi skupine N. Obe stranki Pogodbe sta razumeli pisno obliko kot obliko, s katero je mogoče Pogodbo odpovedati ali odstopiti od nje. Zato pa je glede na ES z dne 26. 12. 2016 in njegovo vsebino, sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je toženka tega razumela kot tožnikovo odpoved Pogodbe. Tožnik v vsebini tega ni navedel, da odpoveduje toženki in drugim članicam N. Pogodbo. Sodišče ne bi smelo slediti naučenim in identičnim izpovedbam toženke ter prič V., P. in D. Z., ampak več pozornosti nameniti okoliščinam dogajanja v mesecu decembru 2016. Da nobena od članic skupine N. ni razumela ES z dne 26. 12. 2016 kot odpoved, kaže dejstvo, da je nanj odgovorila le toženka in v ES z dne 26. in 27. 12. 2016 P. opozorila, da bi želela njegovo odpoved na papirju, saj ji je nekdo enkrat povedal, da samo to drži, sama pa se bo tega, kar je zapisala v svoji odpovedi, v celoti držala. Sodišče prve stopnje je pri uveljavljanju volje tožnika prezrlo ES P. z dne 27. 12. 2016 ob 14.05 uri, ki ga je ta naslovil na vse članice skupine N. in v katerem je pojasnil, kaj ga moti v zvezi z delovanjem toženke ter kdaj nastopi dan njenega odhoda oziroma kako lahko toženka zapusti skupino tudi prej. Sodišče prve stopnje temu ES ni namenilo pozornosti, ob njegovi povezavi z ES z dne 26. 12. 2016 pa bi lahko ugotovilo, da ES z dne 26. 12. 2016 ni mogoče razumeti kot odpovedi pogodbe. Sicer je, kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, toženka v pogodbeno razmerje s tožnikom stopila prostovoljno, pred podpisom pogodbe je bila seznanjena z njeno vsebino, to pa sta stranki tudi skupaj dorekli. Toženka je tekom postopka neresnično zatrjevala, da ji je bila Pogodba ponujena v podpis ″vzemi ali pusti″, neresnično pa je tudi zatrjevala in izpovedovala, da je ES P. z dne 26. 12. 2016 dojemala kot odpoved Pogodbe in da se je bala P. Iz vsebine elektronskih komunikacij med strankama kakšen strah do P. ne izhaja, tudi iz takšnih izpovedb prič V. in P., ki sta povsem skladni s tožničino, pa izhaja, da so bila ta njihova pričanja neresnična in neverodostojna. Zato sodišče prve stopnje izpovedbe toženke ne bi smelo šteti za verodostojne. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da so bila nesoglasja med pravdnima strankama (izhajajoče iz komunikacije toženke s članicami skupine M.. dne 18. 11. 2016, glede nastopa na predbožični večer 24. 12. 2016 in dogodek 9. 12. 2016 ob nastopu skupine v dvorani G.), medsebojne zamere in incidenti razlog in povod za ES zakonitega zastopnika tožnika z dne 26. 12. 2016. Sodišče prve stopnje je spregledalo trditve tožnika, da je v ustanovitev in delovanje skupine N. vložil veliko finančnih sredstev in je imel z njenim delovanjem dolgoročne plane, skupina pa je že v letu 2016 kljub novi zasedbi dosegla veliko popularnost, pri tem pa posamezna trenja niso pri delovanju takšnih skupin nič nenavadna. Zato pa P. ni imel nobenega namena, da bi skupina N. prenehala delovati, saj bi s tem ravnal v svojo škodo. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da P. odpoved vaj dne 25. 11. 2016 sovpada s kasnejšo odpovedjo in da vaje niso bile plačljive. Sodišče je od tem prezrlo ES toženke z dne 26. 11. 2016 bivšima članicama skupine N., iz katerega je razvidno, da so bile vaje preklicane zaradi dogodka na koncertu Š. 18. 11. 2016, zaradi katerega je bil P. utemeljeno slabe volje. Sodišče prve stopnje je ob ugotavljanju vsebine ES z dne 26. 12. 2016, ko je v vsebini besedico ″baš″ opredelilo kot ″vaš″, ugotavljalo dejstva, ki jih ni zatrjevala nobena od pravdnih strank ter s tem prekoračilo meje svojega odločanja. Sicer pa je to tudi zmotno ugotovilo, saj je P. z zapisom hrvaške besede ″baš″ s to želel izraziti pomen ″samo″ oziroma ″prav″. Ker ES ni bilo podpisano z digitalnim kvalificiranim elektronskim podpisom, z njim tožnik ni mogel izraziti veljavne volje za odpoved, ES pa je bilo poslano z osebnega meila P., ki ga je ta kot svojega lastnega uporabljal vsa leta. Zapis na koncu vsebine ES predstavlja elektronsko vizitko in ne podpisa tožnika, ki sicer v pravnem prometu posluje z žigom in podpisom direktorja. Drugačen zaključek sodišča prve stopnje je napačen in kaže, da sodišče oziroma sodnica nima osnovnega znanja o tem, kakšen in kaj predstavlja podpis tožnika. Iz pisnega soglasja toženki za nastopanje v skupini M. je razvidno, da sta obe pogodbeni stranki šteli, da pisna komunikacija napisana na list papirja pomeni formalno komunikacijo, komunikacija prek mailov pa neformalno komunikacijo, bolj izraz ustno prenesene komunikacije, ki ni formalna obligatorna oblika. Iz Pogodbe in listin v spisu izhaja, da je bila s samo Pogodbo dogovorjena za vse pomembnejše odločitve v zvezi s pogodbo pisna oblika. Zakoniti zastopnik tožnika P. je povedal, da je tožnik vse dokumente izdajal v pisni obliki na način, da je na njih odtisnil štampiljko firme in podpis direktorja. Zato pa sodišče ne bi smelo posegati v jasna in med pravdnima strankama nesporna pogodbena določila glede dogovorjene ločljivosti elektronske in pisne oblike. Stranki pogodbe se nista sporazumeli o izenačenju vrednosti elektronske in pisne oblike, da bi sodišče lahko napravilo zaključek, da je elektronska oblika enaka pisni obliki. Zato pa je za pravno osebo upošteven le pisen dokument, opremljen z žigom in podpisom zakonitega zastopnika, tega pa ES z dne 26. 12. 2016 ne vsebuje. V zvezi s podpisom pravne osebe pritožnik opozarja na stališče VSL v zadevi II Cp 784/2016. Pisna oblika veljavnosti odpovedi Pogodbe je bila med strankama določena kot forma ad valorem. T. Č., M. K. in S. K. ES z dne 26. 12. 2016 niso razumeli kot odpoved Pogodbe, to bi naj razumele le toženka, I. V. in T. P. Tudi iz same vsebine tega ES ne izhaja, da tožnik odpoveduje Pogodbo in pogodbe članicam skupine N. Izjava tudi ni bila podana v skladu s 5. členom Pogodbe, saj ni bila podana 30 dni pred prenehanjem veljavnosti. Zato pa je sodišče prve stopnje zmotno, glede tožnikovega nagiba za odpoved pa tudi nepotrebno, ugotovilo, da je tožnik Pogodbo odpovedal. Tožnik šteje odločitev sodišča prve stopnje za pristransko, nepošteno in protispisno. Glede slednjega izpostavlja dokazno oceno sodišča v zvezi z izpovedbo in ES T. Č. in po sodišču prve stopnje ugotavljanje verodostojnosti bookinga koncertov 2017, ki ga je predložil tožnik in kateremu sodišče ni verjelo, ker ga ni potrdila toženka, pa čeprav sicer toženka takšnih trditev ni prerekala. Sicer tožnik meni, da je sodišče upoštevalo le tiste navedbe tožnika in tiste dokaze tožnika, ki jih je potrdila toženka. Tudi v zvezi s trditvami tožnika, da je bil v letu 2017 načrtovan nov album skupine N., sodišče ni verjelo, čeprav sta o delovanju na novem albumu izpovedovali Č., V. in tožnik. Zato pa je takšna ugotovitev sodišča protispisna in predstavlja eno izmed mnogih bistvenih kršitev določb 339. člena ZPP. Ker je toženka že 9. 12. 2016 dala pisno odpoved in je že tekel enoletni odpovedni rok, tožnik ni mogel odpovedati Pogodbe. Ker sta se pravdni stranki dogovorili, da se odpoved daje samo pisno, sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo 54. člena OZ.

3. Toženka je na pritožbene trditve tožnika odgovorila, da glede na neprimernost, nedostojnost in žaljivost pritožbenih navedb zoper razpravljajočo sodnico pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožnika skladno z določilom 11. člena ZPP kaznuje. Tožnikove pritožbene trditve temeljijo na enostranski dokazni oceni tožnika in ne upoštevajo 8. člena ZPP. Ker je določilo 5. člena Pogodbe jasno in razumljivo, ga sodišče ni moglo razlagati drugače kot je zapisano. Tožnik je z ES dne 26. 12. 2016 odstopil od Pogodbe na način, kot je bil določen v Pogodbi, saj je bilo dano v formatu, ki ima značaj trajnosti, pod odpovedjo je naveden zastopnik tožnika s firmo in sedežem, tožnik pa tega ES ni naknadno nikoli preklical, ampak ga je z ES naslednji dan še potrdil. Pritožnik kompleksno dokazno oceno sodišča prve stopnje izpodbija le v posameznih segmentih, glede očitka o spregledanosti ES tožnika z dne 27. 12. 2016 pa mimo relevantnih trditev tožnika. Ta je v zvezi s tem le zatrjeval, da je toženka v njem zatrjevala, da se bo tega, kar je napisano v njeni odpovedi tudi držala. Zato pa tožnik ES toženke z dne 27. 12. 2016 v pritožbi ne more razlagati širše, kot je sam to pravočasno zatrjeval pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo kot ključnih za predmetno zadevo tožnikovih trditev o domnevno velikih vložkih tožnika v skupino. Nedovoljene pritožbene novote pa so tudi tožnikove pritožbene trditve o tolmačenju besed ″bas″ z ″samo″ oziroma ″prav″ v ES tožnika z dne 26. 12. 2016. Toženka je ves čas postopka glede besedila tega ES zatrjevala, da je v njem zapisano, da gre ″za vaš zadnji nastop″, tožnik pa teh navedb ni nikoli prerekal. Sodišče prve stopnje ni presojalo elektronske vizitke, pač pa celotno ES z dne 26. 12. 2016, ki ima jasno izraženo vsebino ter navedbo pošiljatelja, naslovljeno pa je bilo na določeno osebo. Zato pa je bila s tem ES odpoved pogodbe s strani tožnika veljavno podana. Predlagala je zavrnitev pritožbe in priglasila pritožbene stroške.

4. Pritožbene trditve in navedbe pooblaščenca tožnika v pritožbi v zvezi z razpravljajočo sodnico sodišča prve stopnje mestoma niso primerne. Vendar pa ne pomenijo takšnega žaljenja razpravljajoče sodnice ali napada na ugled sodstva, da bi narekovale kaznovanje pooblaščenca tožnika po 109. členu ZPP, kot je to predlagala v odgovoru na pritožbo toženka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Upoštevajoč določilo drugega odstavka 350. člena ZPP, pritožbeno sodišče ob presojanju pritožbe podanost določenih (absolutnih) bistvenih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP presoja po uradni dolžnosti, podanost preostalih bistvenih kršitev iz drugega odstavka in iz prvega odstavka 339. člena ZPP pa le, če jih pritožnik v pritožbi konkretizirano uveljavlja. Očitki pritožnika o ″pristranosti″ ugotavljanja spornih dejstev in o neupoštevanju posameznih dokazov, ne predstavljajo kršitve določb pravdnega postopka, ampak očitek o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Pritožbeni očitek o ″sodbi presenečenja″ za tožnika bi sicer lahko predstavljal očitek o podani absolutni bistveni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa ni utemeljen. Glede na to, da je med pravdnima strankama že od toženkine vložitve odgovora na tožbo dalje bilo znano odločilno sporno dejstvo ali ES zakonitega zastopnika tožnika z dne 26. 12. 2016 predstavlja njegovo odpoved Pogodbe in so se v zvezi s tem izvajali tudi dokazi, so neutemeljeni pritožbeni očitki tožnika, da je, na teh ugotovljenih spornih dejstvih temelječa sodbena odločitev za tožnika presenečenje.

7. Očitek o podanosti bistvene kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP bi lahko bil le tožnikov očitek, da je z ugotavljanjem pomena zapisa besedice ″bas″ v ES zakonitega zastopnika tožnika z dne 26. 12. 2016 tega sodišče ugotavljalo mimo trditev pravdnih strank. Vendar takšen očitek ni utemeljen. Že iz v sodbi povzetih pravočasnih in upoštevnih trditev pravdnih strank (ki jih listine v spisu potrjujejo) je razvidno, da je tožnik že sam v tožbi (pod točko II navedb) v zvezi z vsebino ES z dne 26.. 12. 2016 zatrjeval, da je v njem navedel, da dela s skupino N. v letu 2017 ne bodo več izvajali in da je dne 1. 1. 2017 njihov zadnji nastop. Toženka je v odgovoru na tožbo takšno, po tožniku zatrjevano vsebino tega ES, izrecno potrdila kot nesporno dejstvo (pod točko I navedb). Tudi v pripravljalni (pravočasni) vlogi z dne 11. 9. 2018 je toženka pri povzemanju vsebine tega ES podala zapis ″vaš″ zadnji nastop. Toženec pa se do zaključka prvega naroka o zapisu vsebine tega ES ni več opredeljeval oziroma ga povzemal. Zato pa zapis in pomen besedice ″bas″ kot ″vaš″ v ES zakonitega zastpnika tožnika z dne 26. 12. 2016 med pravdnima strankama ni bil sporen ter ga je zato sodišče prve stopnje v taki vsebini tudi pravilno obravnavalo.

8. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je ta od toženke zahteval plačilo pogodbe kazni, dogovorjene v 5. členu Pogodbe, zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da toženka s tem, ko se po pozivu tožnika z dne 14. 2. 2017 ni udeležila vaj 24. 2. 2017 in za tem ni več izpolnjevala obveznosti iz Pogodbe, ni kršila pogodbenega dogovora v zvezi z odpovednim rokom ob lastni odpovedi pogodbe, ki jo je podala 10. 12. 2016, saj je tožnik s pisno izjavo z dne 26. 12. 2016, podano z ES zakonitega zastopnika tožnika toženki (in ostalim članicam skupine N.), v skladu s 5. členom Pogodbe odstopil (odpovedal) od pogodbe. Ker pa so glede na v pogodbi dogovorjeno učinkovanje njegove odpovedi (da lahko brez obveznosti odpove pogodbo, mora pa to pisno sporočiti toženki najmanj 30 dni prej) takrat ti učinki že nastopili, Pogodba ni učinkovala več.

9. Kot je izpostavilo tudi sodišče prve stopnje (pritožnik pa to izrecno izpostavlja), so bila, glede na trditve pravdnih strank, za odločitev o tožnikovem tožbenem zahtevku bistvena sporna vprašanja, ali je ES zakonitega zastopnika tožnika z dne 26. 12. 2016 pomenilo tožnikovo izjavo volje odstopiti od Pogodbe in ali je to, glede na 5. člen Pogodbe, ki določa med pogodbenima strankama dogovorjene pogoje tožnikovega odstopa (odpovedi) od pogodbe, pomenilo (glede na vsebino in pogodbeno dogovorjeno ″pisno″ obliko) učinkovit odstop od pogodbe in s tem nastop posledice, kot je bila dogovorjena v tem pogodbenem določilu.

10. V zvezi s spornim dejanskim vprašanjem, ali je tožnik z dne 26. 12. 2016 poslanim ES zakonitega zastopnika toženki (in ostalim članicam skupine N.) izjavil voljo odstopiti od pogodbe (saj je odločilna izjava tožnikove volje, ne pa resničnost izjavljene volje tožnika), je sodišče prve stopnje izvedlo obsežen dokazni postopek in izvedlo vse dokaze, predlagane po pravdnih strankah za ugotavljanje zatrjevanih spornih dejstev. Na podlagi njihove vsestranske dokazne ocene, kot to nalaga določilo 8. člena ZPP, je sodišče prve stopnje tako ugotavljalo ne samo vsebino tega ES in okoliščin, v katerih je zakoniti zastopnik tožnika dne 26. 12. 2016 toženki (in ostalim članicam skupine N.) poslal obravnavano ES, ampak tudi okoliščine dogajanja in stopnjevanja in zaostrovanja odnosov med zakonitim zastopnikom in toženko ter zakonitim zastopnikom tožnika in preostalimi članicami skupine N. od meseca novembra 2016 do 26. 12. 2016, ki bi lahko predstavljali povod in razlog za tožnikov odstop od Pogodbe (in od pogodb z ostalimi tedanjimi članicami skupine), saj ni želel več nadaljevati dela s skupino N. v dotedanji zasedbi. Ugotavljalo pa je tudi okoliščine po 26. 12. 2016, ko je zakoniti zastopnik tožnika poslal sporno ES, pa vse do konca meseca februarja 2017, ko je po neobstoju vsakršne komunikacije tožnika s toženko (in ostalimi članicami skupine N.) po 1. 1. 2017 tožnik toženko (in ostale članice skupine ) 14. 2. 2017 pozval na vaje 24. 2. 2017. Tako je sodišče prve stopnje na podlagi jasne vsebine zapisa ES z dne 26. 12. 20161, ki ga je toženki (in ostalim članicam skupine N.) poslal zakoniti zastopnik tožnika, skladnih izpovedb toženke in članic skupine N. ... I. V., T. P. in M. K., da so vsebino tega prejetega ES razumele kot tožnikovo odpoved z njimi sklenjenih pogodb (zato pa so po 1. 1. 2017 tudi pri pravnih strokovnjakih preverjale, ali ga je šteti kot dokončno odpoved), ES T. Č. toženki z dne 26. 12. 2016 ter na podlagi skladnih izpovedb toženke, V., P. in K., ter zakonitega zastopnika tožnika ugotovljenih okoliščinah stopnjevanega zaostrovanja odnosov med zakonitim zastopnikom tožnika in toženko ter ostalimi članicami skupine N. do 26. 12. 2016 ter na podlagi (sicer nesporne) ugotovitve, da od 1. 1. 2017 do 14. 2. 2017 tožnik s toženko (in ostalimi članicami skupine, razen Č.) ni imel nobenega kontakta, življenjsko logično in prepričljivo zaključilo, da je v ES z dne 26. 12. 2016 izražena volja pomenila izjavo zakonitega zastopnika tožnika o odpovedi (oziroma odstopu) od Pogodbe s toženko (pa tudi od pogodb, ki jih je imel sklenjene z drugimi članicami skupine N.). Pritožbene trditve tožnika, temelječe na pritožnikovi lastni, drugačni dokazni oceni oziroma dokazni oceni zgolj posameznih dokazov oziroma utemeljevane z očitkom nepolnosti dokazne ocene dokaza s trditvami, ki jih pravočasno pred sodiščem prve stopnje niti ni zatrjeval, ne morejo omajati prepričljivosti takšne dokazne ocene in dokaznih zaključkov. To pa tudi ne s trditvami o upoštevnosti zgolj trditev in dokazov toženke, saj te, glede na vsestransko dokazno oceno vseh dokazov in v zvezi z vsemi ugotovljenimi okoliščinami, niso resnične. Ker za ugotavljanje spornih dejstev o tem kakšna je bila prava vsebina v ES z dne 26. 12. 2016 izjavljene volje zakonitega zastopnika, ni potrebno kakšno specialistično znanje o pravilih poslovanja izvršnega producenta, s takšnimi pritožbenimi trditvami tudi ni mogoče omajati prepričljivosti dokazne ocene in dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje.

11. Pravno podlago v zvezi z razlago določila 5. člena Pogodbe v delu, kjer je bila med pravdnima strankama dogovorjena oblika oziroma način podaje tožnikove odpovedne (odstopne) izjave, predstavljajo določila 82. člena OZ. Ta določajo, da se določila Pogodbe uporabljajo tako kot se glasijo, pri razlagi spornih določil pa se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je potrebno iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Glede na pisno obliko Pogodbe, pa pride v upoštev tudi določilo prvega odstavka 56. člena OZ, ki določa, da v primeru pisne oblike pogodbe velja samo tisto, kar je izraženo v tej obliki (domneva popolnosti listine). Ker je med pravdnima strankama obstajal spor o razlagi posameznega določila pogodbe in ne o veljavnosti oblike pogodbe, določila 54. člena OZ niso upoštevna v predmetnem sporu. Pravno podlago pa predstavljajo tudi določila Zakona o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu (Uradni list RS, št. 57/2000, 30/2001, 25/2004, 73/2004, 61/2006 in 46/2014 - v nadaljevanju ZEPEP), še zlasti prvega odstavka 13. člena, ki določa, da kadar zakon ali drug predpis določa pisno obliko, se šteje, da je elektronska oblika enakovredna pisni obliki, če so podatki v elektronski obliki dosegljivi in primerni za kasnejšo uporabo.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (in te ugotovitve pritožbeno niso izpodbijane), da je pisni osnutek pogodbe pred sklenitvijo pripravil tožnik, vendar pa je nanj toženka dala pripombe, ki jih je pri sestavi pisne pogodbe, ki sta jo sicer sklenili in podpisali pravdni stranki, tožnik upošteval. Tako vsebina sklenjene pisne Pogodbe ni bila enostransko določena s strani tožnika, na osnutek pogodbe v delu, kjer so bili določeni pogoji za odstop pogodbenih strank od pogodbe (5. člen Pogodbe), pa toženka ni imela pripomb. 5. člen Pogodbe kot dogovorjen način tožnikovega odstopa od pogodbe določa, da lahko ta pogodbo izvajalcu (toženki) odpove zaradi kakršnihkoli razlogov, se pa zaveže izvajalcu ″sporočiti pisno odpoved pogodbe″ najmanj 30 dni prej, brez obveznosti do izvajalca. Glede na takšen zapis, ki tožniku v primeru odstopa od pogodbe nalaga zgolj, da toženki pisno sporoči odpoved in gleda na ostala določila pogodbe, iz katerih ne izhaja, da pomeni komunikacija pogodbenih strank preko ES zgolj neformalno komunikacijo, s katero je možno le obveščanje o nastopih oziroma o manj pomembnih stvareh, za tožnikovo odpoved pa je potrebna posebna pisna oblika tožnikove izjave z žigom in podpisom tožnika, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljene tožnikove takšne trditve o pogodbeno dogovorjeni posebni pisni obliki tožnikove izjave z žigom in podpisom tožnika. Vsebina Pogodbe, kjer je ob gornjem zapisu tožnikovega obvestila toženki v 5. členu Pogodbe zgolj v 2. členu Pogodbe, kjer so zapisane pogodbene obveznosti izvršnega producenta (tožnika) do izvajalke (toženke), v zadnjem odstavku naštetih obveznosti zapisana tudi zaveza izvršilnega producenta, da izvajalko seznani z vsemi podrobnostmi o koncertih izključno preko E-pošte, potrjuje pravilnost takšnega zaključka sodišča prve stopnje. Na podlagi takšnih ugotovitev pa je (tudi glede na določilo prvega odstavka 13. člena ZEPEP) pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da po zakonitem zastopniku tožnika dne 26. 12. 2016 po elektronskem sporočilu poslana izjava o odstopu od pogodbe toženki, ki pomeni trajen pisen zapis (oz. podatke v elektronski obliki, ki so dosegljivi in primerni tudi za kasnejšo uporabo, kar potrjujeta tudi po strankah predložena izpisa ES z dne 26. 12. 2016), pomeni pisno sporočilo v obličnosti, kot je bila dogovorjena v 5. členu Pogodbe. Izražena volja zakonitega zastopnika tožnika, kot pravne osebe, pomeni namreč izraženo voljo tožnika. Podatki o tožniku in njegovem zakonitem zastopniku (direktorju) v samem ES, ki so namenjeni preverjanju pristnosti podatkov samega sporočila in identifikacije podpisnika, pa se glede na določilo tretjega in desetega odstavka 2. člena ZEPEP štejejo za elektronski podpis podpisnika, ki ga je ustvaril (ali je v njegovem imenu in v skladu z njegovo voljo bil ustvarjen). Zaradi tega, ker elektronski podpis v elektronski obliki ne temelji na kvalificiranem potrdilu ali ker ni oblikovan s sredstvom za varno podpisovanje, pa temu (po določbi 14. člena ZEPEP) ni mogoče odreči veljavnosti. Med pravdnima strankama sicer ni bilo sporno, da je M. P. zakoniti zastopnik (direktor) tožnika ter da je bil P. pošiljatelj spornega ES z dne 26. 12. 2016, katerega naslovnica in prejemnica je bila toženka. Pritožbeni očitki o zmotnosti takšnih ugotovitev in takšnega razlogavanja ter zaključkov sodišča prve stopnje se tako izkažejo kot neutemeljeni.

13. Ob ugotovitvi, da je tožnik s pisnim sporočilom toženki 26. 12. 2016 podal pravilno (skladno s pogodbeno dogovorjenim načinom) izjavo o odstopu od pogodbe, ki je glede na pogodbeni dogovor med pravdnima strankama začela učinkovati po 30. dneh (torej po 26. 1. 2017), je sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, saj toženka zaradi prenehanja pogodbenega razmerja (zaradi tožnikovega odstopa od pogodbe) z neodzivanjem na poziv tožnika 14. 2. 2017 pogodbenih obveznosti ni mogla (več) kršiti.

14. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje pritožbene stroške, toženki pa je dolžan povrniti njene pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

16. Pritožbeni stroški toženke predstavljajo nagrado pooblaščenki za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 21/1 OT 875 točk (1 točka je 0,60 EUR), 2 % materialni stroški v znesku 10,50 EUR, 22 % DDV v znesku 117,81 EUR. Skupaj tako znašajo pritožbeni stroški toženke 653,31 EUR.

1 da jih obvešča, da se je odločil, da v letu 2017 ne nadaljuje več dela z N., da je 1. 1. 2017 njihov zadnji nastop in da se jim zahvaljuje za vse