Jedro

Zmotno je stališče obeh sodišč, da za odškodninsko odgovornost šole zadostuje dejstvo, da smučanje v ugotovljenih razmerah ni bila tožnikova (učenčeva) prostovoljna odločitev. Če pa bi bila odgovornost šole ugotovljena iz kakega drugega razloga, bi šlo za primer solidarne odškodninske odgovornosti dveh povzročiteljev škode. V takem primeru ima upnik možnost tudi, da zahteva plačilo celotne solidarne obveznosti od samo enega solidarnega dolžnika.

Izrek

Revizija proti odločitvi o odškodnini za premoženjsko škodo se zavrže. V ostalem se reviziji delno ugodi, delno pa zavrne tako, da se ob nadaljnji delni ugoditvi tožnikovi pritožbi sodbi obeh sodišč v odločitvi o odškodnini za nepremoženjsko škodo spremenita tako, da mora toženka tožniku plačati 3,100.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.5.2002 dalje v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, presežni tožbeni zahtevek (300.000 SIT) pa se zavrne.

Toženka mora tožniku povrniti: - 878.485,80 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.5.2002 dalje, - 159.789,40 SIT pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.3.2005 dalje ter - 117.240 SIT revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.3.2006 dalje, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Tožnik se je 9. februarja 1994 v šoli v naravi, ki jo je organizirala Osnovna šola L., poškodoval pri smučanju na smučišču R. Ob zaustavljanju na prelomnici je zadel v ledeno grudo in padel ter pri tem utrpel zlom gležnja. Od toženke, pri kateri je imel upravljalec smučišča SK A. zavarovano svojo civilno odgovornost, je zahteval plačilo 40.186 SIT odškodnine za premoženjsko škodo, 3,400.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in povrnitev pravdnih stroškov, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje je tožbenim zahtevkom delno ugodilo. Presodilo je, da so za nastalo škodo odgovorni trije: upravljalec smučišča (oziroma njegova zavarovalnica), osnovna šola in tožnik. Upravljalec smučišča, ker je bil glede na vremenske razmere in stanje smučišča v času škodnega dogodka po določbi prvega odstavka 10. člena Zakona o varnosti na javnih smučiščih (Ur. l. SRS, št. 16/77 s spremembami - ZVJS) dolžan ukrepati, pa tega ni storil. Osnovna šola, ker je bil tožnik udeleženec šole v naravi, ki jo je organizirala, in zato smučanje v takih razmerah ni bila tožnikova prostovoljna odločitev. Tožnik pa zato, ker ni bil dober smučar, čeprav je bil razporejen v najboljšo skupino, in so mu bile razmere na smučarski progi v času škodnega dogodka dobro znane, saj se je pred padcem s svojo skupino že nekajkrat spustil po tem smučišču. Delež odgovornosti upravljalca smučišča je ocenilo na 50%. Deležev odgovornosti šole in tožnika ni določilo, ker, kot navaja, to ni bilo potrebno, saj je bila tožena le upravljalčeva zavarovalnica, sodišče pa sodi v okviru postavljenega tožbenega zahtevka. Skupno odškodnino za nepremoženjsko škodo je odmerilo na 2,800.000 SIT. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je (od zahtevanih 1,500.000 SIT) odmerilo 1,200.000 SIT, za strah (od zahtevanih 200.000 SIT) 100.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti vso zahtevano odškodnino 1,500.000 SIT. Za duševne bolečine zaradi skaženosti tožniku, ki je iz tega naslova zahteval 200.000 SIT, ni priznalo odškodnine. Glede gmotne škode je ugotovilo, da je tožniku nastala v višini 10.186 SIT. Obe odškodnini je nato znižalo za 50 % in toženki naložilo plačilo 1,400.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje ter 5.093 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.10.1995 dalje. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

Proti prvostopenjski sodbi se je pritožil tožnik. Sodišče druge stopnje je njegovi pritožbi delno ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo. Odmero odškodnine za strah je zvišalo za 100.000 SIT (na zahtevanih 200.000 SIT), odmerilo odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti v zahtevanem znesku 200.000 SIT ter nato ob upoštevanju toženkine 50% odškodninske odgovornosti tožniku za nepremoženjsko škodo prisodilo 1,550.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje izpodbijane sodbe dalje. Drugače je odločilo tudi o pravdnih stroških. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo. Odločilo je še o pritožbenih stroških.

Proti zavrnilnemu delu drugostopenjske sodbe je tožnik pravočasno vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da mu prisodi tudi zavrnjeni del odškodnine. Revident pritrjuje nižjima sodiščema, da je upravljalec smučišča zaradi kršitev dolžnosti po ZVJS krivdno odškodninsko odgovoren, ne strinja pa se s pritožbenim sodiščem, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Z odločitvijo, da je osnovna šola, ki je organizirala šolo v naravi, delno odgovorna za škodni dogodek, ker smučanje v konkretnih razmerah ni bila njegova prostovoljna odločitev, je sodišče prve stopnje kršilo pravilo o deljeni odgovornosti, ki se sme uporabiti le v primeru sokrivde oškodovanca. Sicer pa v izpodbijani odločbi sploh ni navedlo, zaradi kakšne kršitve je osnovna šola delno odškodninsko odgovorna. Deleža njene odgovornosti tudi ni določilo. Glede na to, da je vzrok za njegov padec v tem, da je s smučmi zapeljal na ledeno grudo, skrito pod novozapadlim snegom, ker smučišče ni bilo dovolj skrbno urejeno, je brez pomena razpravljati o odgovornosti šole. Za stanje smučišča šola ne more biti odgovorna, ampak je zanj odgovoren njegov upravljalec. Tožnik graja tudi pravni zaključek nižjih sodišč, da je sokriv za nastanek škode, in opozarja, da delež njegove odgovornosti ni določen. Imel je izpravno smučarsko opremo in je vožnjo prilagodil svojemu znanju in vremenskim razmeram, zato mu ni mogoče očitati nobene kršitve določb ZVJS. Vzrok za padec je povsem izven njegove sfere, v neurejenem smučišču oziroma v upravljalčevih malomarnih kršitvah dolžnosti po prvem odstavku 10. člena ZVJS. Zato bi sodišče ob pravilni uporabi določbe 154. člena ZOR moralo odločiti, da je za nastalo škodo upravljalec smučišča odgovoren v celoti. Tožnik opozarja še na odločbo revizijskega sodišča z dne 26.6.1084 pod opr. št. II Ips 66/84, v kateri je bila ugotovljena dolžnost upravljalca smučišča zagotoviti pogoje za varno smučanje, ki obsega tudi vzdrževanje smučarske proge med obratovanjem smučišča. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija v delu, ki se nanaša na odločitev o premoženjski škodi, ni dovoljena.

V premoženjskih sporih, za kar gre v tej pravdi, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Kot vrednost spornega predmeta se vzame samo vrednost glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP). Tožnik je v tožbi uveljavljal dva zahtevka. Zahteval je plačilo 3,400.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo ter 40.186 SIT odškodnine zaradi materialnih stroškov zdravljenja. Ker imata zahtevka različno dejansko in pravno podlago ter se v primeru takih zahtevkov vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP), je treba dovoljenost revizije presojati za vsakega od tožnikovih zahtevkov posebej. Že v tožbi postavljeni zahtevek za povrnitev premoženjske škode ne dosega mejnega zneska za dovoljenost revizije, zato revizija v tem delu ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

V ostalem, proti odločitvi o nepremoženjski škodi, je revizija dovoljena (vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe znaša 1,850.000 SIT) in pretežno tudi utemeljena.

Pravno podlago za odločitev o vtoževani terjatvi predstavljajo določbe ZOR o povzročitvi škode (členi 154 do 209). Ob preizkusu pravilnosti materialnopravne odločitve nižjih sodišč je revizijsko sodišče vezano na pravno odločilna dejstva, ki sta jih ugotovili nižji sodišči (tretji odstavek 370. člena ZPP). Pravno relevantno dejansko stanje glede temelja tožbenega zahtevka obsega sledeče ugotovitve nižjih sodišč. Tožnik se je tretji dan šole v naravi z učenjem smučanja, ki jo je organizirala njegova osnovna šola, poškodoval na smučišču, katerega upravljalec je toženkin zavarovanec. Ko je se je hotel zaustaviti na prelomnici, je zaradi slabe vidljivosti zadel v ledeno grudo in padel. V času škodnega dogodka so bile vremenske razmere za smučanje slabe. Snežilo je, bila je megla in pihal je veter. Na smučišču je bilo od 10 do 15 cm novozapadlega snega, po njem pa ledene grude različne velikosti, pritrjene na podlago ali proste, ki so bile prekrite z novim snegom. Toženkin zavarovanec je smučišče teptal pred začetkom obratovanja vlečnic (začel je ob 4.00 in zaključil ob 7.30 uri) s tremi teptalnimi stroji, ki tudi najtrše ledene kepe zdrobijo v drobne snežne kristale. Zatem, vsaj do tožnikove nezgode ob 11.20 uri, smučišče ni bilo teptano. Toženkin zavarovanec tudi drugače ni reagiral na vremenske pogoje in stanje smučišča. Tožnik je smučal s smučarsko opremo, ki je zagotavljala varno smuko in ni bila vzrok za njegov padec. Razporejen je bil v skupino najboljših smučarjev, ni pa bil dober smučar. V času škodnega dogodka je vozil v skupini pod vodstvom smučarskega vaditelja A. K., ki je učencem naročil, naj vozijo za njim. Do padca se je s svojo skupino že nekajkrat spustil po pobočju smučišča R., zato so mu bile razmere na smučarski progi znane.

Stališče nižjih sodišč, da je toženkin zavarovanec glede na ugotovljene vremenske razmere in z njimi povezano povečano nevarnost smučišča kršil svoje dolžnostno ravnanje po prvem odstavku 10. člena ZVJS (po ugotovitvah prvega sodišča bi v ugotovljenih razmerah moral reagirati s ponovnim teptanjem proge ali njenim zaprtjem) in je zato za nastalo škodo krivdno odškodninsko odgovoren (prvi odstavek 154. člena ZOR), je materialnopravno pravilno, kar pa ni mogoče trditi tudi za njuno odločitev o odškodninski odgovornosti osnovne šole in tožnikovem soprispevku k nastanku škode.

Pravnomočno ugotovljena dejstva na strani osnovne šole (pa tudi trditve pravdnih strank) ne dopuščajo materialnopravnega zaključka o njeni odškodninski obvezi. Sodišči sta na strani šole ugotovili odgovornost zato, ker smučanje v takih razmerah ni bila tožnikova prostovoljna odločitev. To ne zadošča niti za krivdno niti za objektivno odškodninsko odgovornost šole, zato so materialnopravno zmotni razlogi nižjih sodišč o njeni odgovornosti. Res se je toženka branila, da šola tožnika, ki ni bil dober smučar, ne bi smela razporediti v najboljšo skupino (pustimo ob strani, da taka trditvena podlaga ni dovolj, saj bi morala toženka zatrjevati tudi vzročno zvezo npr. da je zato tožnik smučal na težji progi, ki zanj ni bila primerna), vendar četudi bi bilo mogoče šoli očitati to ravnanje (in spregledati vprašljivo vzročno zvezo), bi v takem primeru šlo za situacijo iz 206. člena ZOR, torej za solidarno odškodninsko odgovornost obeh povzročiteljev škode. Pri solidarni obveznosti pa ima upnik, v našem primeru tožnik, možnost, da zahteva plačilo celotne solidarne obveznosti od samo enega solidarnega dolžnika (prvi odstavek 414. člena ZOR). Ugotavljanje deležev med samimi solidarnimi dolžniki se rešuje posebej v morebitni regresni pravdi.

Nižji sodišči sta materialnopravno zmotno uporabili tudi določbe o deljeni odgovornosti (192. in 205. člena ZOR). Tožnikov prispevek k nastanku škode je neopredeljen. Obe sodišči navajata le prepis abstraktne norme iz 21. člena ZVJS, kako mora smučar voziti. Konkretizacije nepravilnosti tožnikovega ravnanja v sodbah ni (če je tožnik vozil v skupini za smučarskim učiteljem, mu tudi ni mogoče očitati neprimerne ali prehitre vožnje). So le razlogi, da ni bil dober smučar in da je razmere na progi poznal, kar je ob ugotovljenem vzroku padca (da je s smučko zadel v ledeno kepo, pokrito z novozapadlim snegom v višini 10 do 20 cm) premalo za pravni zaključek o tožnikovem prispevku, pa čeprav je bilo takih kep več. Tudi toženka ni uveljavljala tožnikove morebitne prehitre ali nepravilne vožnje. Njegov prispevek je videla le v zatrjevano stari in nepregledani opremi, vendar je sodišče glede tega ugotovilo drugače. Iz razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je takrat dvanajstletni tožnik v škodnem dogodku utrpel zlom v predelu rastnega hrustanca notranjega okrajka golenične kosti levega gležnja - tip Aitken II. Zdravljenje je trajalo šest mesecev. V tem čas je tožnik prestal več nevšečnosti: dve hospitalizaciji (skupaj 10 dni), dve operaciji v splošni anesteziji (osteosinteza, odstranitev osteosintetskega materiala), dva meseca mavčne imobilizacije (nehodilna dokolenčna longeta, hodilni dokolenčni škorenj), dva meseca hoje ob pomoči dveh bergel, štiriindvajset fizioterapij ter druga razgibavanja in kopeli, laboratorijske preiskave krvi in urina, infuzije, uporabo analgetikov v injekcijah in tabletah ter prevoz v bolnišnico z reševalnim vozilom. Poleg tega je tožnik trpel telesne bolečine različne intenzivnosti v daljšem obdobju: deset dni hude, dva meseca srednje hude ter štiri mesece občasne lahke do zmerne. Tožnikov primarni strah je bil kratkotrajen in intenziven, sekundarni strah pa tri tedne srednje hud in dva meseca lahek do zmeren. Zaradi poškodbe je njegov gleženj zadebeljen, z zatrdlino v notranjem delu ter 10 cm dolgo brazgotino. Gibljivosti gležnja je zavrta, kar tožniku pri športnih aktivnostih povzroča težave in bolečine. Te so pričakovane tudi v prihodnje pri večjih obremenitvah noge, teku, daljši hoji, hoji navkreber, po neravnem terenu ali stopnicah. Težave ima tudi z obutvijo. Po oceni izvedenca medicinske stroke je tožnikova življenjska aktivnost zmanjšana za 8%.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) preizkusilo, ali je bilo tožniku za nastalo nepremoženjsko škodo odmerjeno ustrezno denarno zadoščenje. Pri presoji pravilnosti uporabe materialnega prava (200. in 203. člena ZOR) je upoštevalo zgoraj navedena pravnomočno ugotovljena dejstva glede pretrpljene in bodoče nepremoženjske škode (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijski preizkus je pokazal, da je bilo pri odmeri denarne odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo spoštovano tako načelo individualizacije odškodnine, ki je terjalo upoštevanje vseh konkretnih okoliščin tožnikovega škodnega primera, kot tudi načelo objektivne pogojenosti odškodnine, ki je zahtevalo odmero takšne satisfakcije tožniku, ki je primerljiva s prisojo odškodnin v odškodninskih zadevah s podobno škodo. Tožniku odmerjena odškodnina v znesku 3,100.000 SIT ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz 200. člena ZOR in je uvrščena znotraj širšega okvira odškodnin za primerljivo škodo.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP tožnikovi reviziji delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je toženki naložilo plačilo 3,100.000 SIT odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zavrnilo presežni tožbeni zahtevek glede nepremoženjske škode v višini 300.000 SIT. Zaradi delne ugoditve tožnikovi reviziji in delne spremembe izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče odločilo o stroških vsega pravdnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnik ni uspel le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka in zaradi tega dela niso nastali posebni stroški, mu je toženka dolžna povrniti vse njegove pravdne stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP). Stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje je revizijsko sodišče odmerilo v enakem obsegu kot drugostopenjsko sodišče (drugi in četrti odstavek obrazložitve pravdnih stroškov v sodbi sodišča prve stopnje v zvezi z drugim odstavkom 6. strani sodbe sodišča druge stopnje in 7. stran te sodbe) ter tožniku prisodilo 878.485,80 SIT SIT stroškov prvostopenjskega postopka ter 159.789,40 SIT stroškov pritožbenega postopka, oboje s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poleg tega je tožniku priznalo tudi stroške za revizijo v višini 600 odvetniških točk, 1.000 SIT z njo nastalih materialnih stroškov in 20 odvetniških točk za končno poročilo stranki, vse povečano za 20% DDV na odvetniške storitve, ter sodno takso za revizijo (tretja točka tar. št. 21, tretji odstavek 13. člena ter četrta točka tar. št. 39 Odvetniške tarife - OT; Uradni list RS, št. 67/2003 in 70/2003, in šesta točka tar. št. 3 Zakon o sodnih taksah; ZST-UPB1). Ob upoštevanju, da vrednost odvetniške točke znaša 110 SIT (drugi odstavek 14. člena v zvezi s prvim odstavkom 15. člena OT), taksne točke pa 19 SIT (drugi odstavek 7. člena ZST-UPB1), je torej tožniku priznalo 117.240 SIT revizijskih stroškov z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.