Jedro

Tožnik pravilno navaja, da je v skladu s 1. točko prvega odstavka 459. člena OZ na njem dokazno breme glede obstoja stvarne napake, torej da predmetna hidroizolacijska masa ni imela lastnosti, potrebnih za njeno običajno rabo ali za promet, zmotno pa ob tem zaključuje, da je to njegovo edino dokazno breme, pa tudi da mu je obstoj te stvarne napake uspelo dokazati oziroma da je bil dokazan že s tem, da se je masa luščila in so na njej nastali mehurji. Poleg obstoja stvarne napake mora namreč tožnik kot oškodovanec v skladu z določilom 3. odstavka 468. člena OZ, ki določa, da odgovarja prodajalec kupcu tudi za škodo, ki je temu zaradi napake stvari nastala na drugih njegovih dobrinah, in sicer po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, v zvezi s 1. odstavkom 131. člena OZ, pa tudi v skladu s 7. členom ZVPot, ki določa, da mora oškodovanec dokazati napako, škodo in vzročno zvezo med njima, temu dokaznemu bremenu pa ni zadostil, saj ni dokazal niti stvarne napake niti vzročne zveze, oziroma je tožena stranka, na katero se je prevalilo dokazno breme, dokazala, da je bil vzrok luščenja in nastajanja mehurjev drugje, t.j. v (preveliki) vlagi podlage, na katero se je masa nanašala. Ta dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo s potrebno zanesljivostjo, ko se je na podlagi izvedenih dokazov prepričalo o njihovem obstoju, saj se dokazni standard t.i. gotovosti za odločitev v pravdnem postopku v skladu s sodno prakso in pravno teorijo udejanja s t.i. prepričanjem. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da so bila v tem konkretnem primeru tehnična navodila za vgradnjo hidroizolacijske mase popolna, razumljiva in povsem jasna, saj so določala, da mora biti (betonska) podlaga pred nanosom mase čvrsta, čista in suha.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 317,32 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v točki I. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je le-ta zahtevala plačilo odškodnine v višini 5.683,24 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje do plačila in povrnitev stroškov tega pravdnega postopka, v točki II. izreka pa je tožeči stranki še naložilo, da mora v roku 15 dni povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 2.481,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik), ki sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma, da sodbo spremeni tako, da izreče, da je tožbeni zahtevek tožnika po temelju utemeljen, zadevo pa zaradi odločanja o višini tožbenega zahtevka in odločitve o stroških vrne v nadaljnje odločanje sodišču prve stopnje, ter izreče, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove pritožbene stroške. V pritožbi najprej povzame odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, nato pa takšni odločitvi sodišča prve stopnje nasprotuje. V nadaljevanju svoje pritožbe tožnik sodišču prve stopnje očita, da je nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, posledično, pa tudi neodvisno od tega, je zmotno uporabilo materialno pravo, pri tem pa zagrešilo tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču prve stopnje očita necelovito oz. nepopolno, nekritično in mestoma protispisno, v vsakem primeru pa neprepričljivo, dokazno oceno. Navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, obrazložena v točkah 13. do 19., da je vzrok za nastanek mehurjev in luščenja na naneseni predmetni masi v tem, da je tožnik dne 18. 8. 2014 nanesel maso na vlažno oziroma ne dovolj suho podlago, razlogi sodišča prve stopnje pa po njegovem mnenju ne zadostijo dokaznemu standardu gotovosti, ki je potreben za vsebinsko odločanje o pravno relevantnih dejstvih, čeprav sodna praksa sicer dopušča znižanje dokaznega standarda, kadar je dokazni standard verjetnosti zaradi specifičnosti relevantnega dejstva praktično nedosegljiv, a temu v konkretnem primeru dokazovanja dejstva, ali je tožnik nanesel maso na vlažno oziroma ne dovolj suho podlago, po njegovi oceni ni tako. Ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, da je za dokazovanje omenjenega dejstva uporabilo kakšen nižji dokazni standard, je za dokazovanje omenjenega dejstva uporabilo dokazni standard gotovosti, ki pa mu po mnenju tožnika ni zadostilo. Tožnik izpostavlja, da je sodišče prve stopnje svojo ugotovitev, da naj bi tožnik kritično hidroizolacijsko maso položil na vlažno oziroma ne dovolj suho podlago, oprlo na ″ugotovitve″ tožene stranke, ki izhajajo iz dopisov (B2, B3, B5, B7), izpovedbe prič A. K., J. C. in M. K., predvsem pa na izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke B. K. in podatke ARSO (priloge B9 do B12). Tožnik pa v zvezi z ugotovitvami tožene stranke, ki izhajajo iz dopisov tožene stranke, poudarja, da je teža oziroma verodostojnost takšnih dokazov majhna, saj gre za dopise, katerih avtor je tožena stranka sama, zato pravzaprav predstavljajo zatrjevanja tožene stranke in ne dokazov (še toliko bolj, ker jih tožnik ne sprejema). Ker se sodišče prve stopnje v obrazložitvi obširno sklicuje na priloge B2, B3, B5 in B7, tožnik zaključuje, da je tovrstnim dokazom pripisalo prevelik pomen, čeprav gre pravzaprav za nedokazana zatrjevanja tožene stranke. Tožnik še poudarja, da se prvostopenjsko sodišče niti ni (oziroma se je minimalno, torej nezadostno) opredelilo do omenjenih dopisov in njihove vsebine, prav tako pa se ni obširneje opredelilo do izpovedb prič A. K., J. C. in M. K., saj je navedlo zgolj to, da so omenjene priče potrdile zatrjevanja tožene stranke. S tem, ko se torej prvostopenjsko sodišče ni opredelilo (oziroma je samo neobrazloženo omenilo omenjene ponujene dokaze) v zvezi z omenjenimi dopisi in do izpovedb omenjenih prič, je po mnenju tožnika zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Nadalje tožnik še izpostavlja, da je sodišče prve stopnje sicer po njenem mnenju napačen zaključek, da je tožnik predmetno maso polagal na mokro oziroma ne dovolj suho podlago, oprlo predvsem na izvedensko mnenje, ki mu tožnik ne nasprotuje v delu, kjer ta obrazloži, da najverjetnejši vzrok za odstopanje in luščenje (poljubne) hidroizolacijske mase predstavlja vlaga v podlagi, zato tudi ne nasprotuje takšni ugotovitvi sodišča prve stopnje. Je pa po njegovem mnenju sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno in nezakonito, potem ko je upoštevalo ugotovitve izvedenca, da je bila podlaga zunanje terase glede na ARSO podatke (priloge B9 do B12) neprimerna za nanos predmetne hidroizolacijske mase. Ob tem poudarja, da je že tekom postopka na prvi stopnji izpostavljal, da se je izvedenec pri omenjenem delu mnenja opiral na ARSO podatke za kraje D..., S... in K..., ki pa so vsi več kot 10 km zračne linije oddaljeni od kraja, kjer je bila nanošena predmetna masa. Četudi je v teh krajih v dneh pred nanašanjem mase namreč res deževalo, po njegovem mnenju to še ne pomeni, da je deževalo tudi v K..., še posebej pa v poletnem avgustu, ko večina padavin nastane v obliki ploh in neviht. Le te pa so krajevne, kar pomeni da se lahko pojavijo tudi v premeru le nekaj kilometrov. Omenjeni ARSO podatki tako po oceni tožnika niso relevantni za oceno, ali je kritičnega dne in v dneh pred njim v K... kaj deževalo, zato tudi meni, da sodišče prve stopnje svoje dokazne ocene ne bi smelo graditi na omenjenih dokazih. Nepravilno je po njegovem mnenju stališče sodišča prve stopnje, da so navedbe tožnika o nerelevantnosti podatkov ARSO, prepozne, saj tem podatkom ARSO per se tožnik ni nasprotoval, ker ni dvomil o njihovi resničnosti, torej da je v D..., S... ter K... zares deževalo; nasprotoval pa je relevantnosti omenjenih dokazov, torej temu, ali naj bo dokaz izveden, ali ne, predvsem pa, kakšna je dokazna vrednost teh listin, t.j. po njegovem mnenju nikakršna. Tožnik meni, da gre pri tem za vprašanje, ali bo sodišče nek dokaz izvedlo ali ne, gre torej za stvar dokazne presoje sodišča prve stopnje, v zvezi s čemer pa lahko po njegovem mnenju stranka podaja svoje navedbe ves čas postopka. Četudi takšne navedbe tožnika ne bi držale, pa je tožnik v prvostopenjskem postopku utemeljeno zastopal stališče, da iz sodne prakse jasno izhaja, da ni treba, da obrazložena izjava stranke časovno sledi navedbam nasprotne stranke, če smiselno prerekanje dejstev izhaja iz strankinih predhodnih vlog. Tožnik nasprotuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da v predmetni zadevi ne gre za tak primer, saj je tožnik že v tožbi trdil, da je maso nanesel na (na videz in otip) suho podlago, kar je tožena stranka prerekala na podlagi svojih že predhodnih testiranj, analiz in meritev vlage v podlagi, kasneje pa tudi na podlagi predloženih podatkov ARSO. Meni namreč, da iz sodne prakse izhaja, da tožeči stranki ni potrebno še enkrat nasprotovati toženi stranki, če je prva nekaj trdila, druga pa ji je nato nasprotovala. Tožnik je tako že v tožbi zatrjeval, da je kritično maso položil na na videz in otip suho podlago, temu je v odgovoru na tožbo nato nasprotovala tožena stranka, čemur pa tožniku ne bi bilo potrebno še enkrat oporekati (kar pa je kljub temu storil, saj je ves čas zatrjeval, da je predmetno maso položil na vizualno in na otip suho podlago, kar pomeni, da je smiselno zanikal tudi navedbe tožene stranke, da je v dneh pred kritičnim polaganjem predmetne mase deževalo). Po njegovem mnenju tako tudi s tega vidika z navedbami v zvezi z ARSO podatki ni prekludiran in je neupoštevanje takih navedb s strani sodišča nepravilno in nezakonito in predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik nadalje še dodaja, da skladno z 2. odstavkom 287. člena ZPP sodišče lahko zavrne predlagan dokaz, za katerega misli, da ni pomemben za odločbo; sodišču tako ni treba izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, ni pravno odločilno ali pa gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev določenega dejstva. Prav zato bi moralo po mnenju tožnika sodišče prve stopnje ne glede na to, ali so bile navedbe tožnika v zvezi s podatki ARSO prepozne ali ne, samo presoditi in priti do zaključka, da ARSO podatki niso relevantni za dokazovanje padavin v Kamniku v kritičnem obdobju, saj se nanašajo na druge, od Kamnika preveč oddaljene kraje in je zato po njegovem mnenju vsakršna drugačna dokazna presoja neustrezna. Po prepričanju tožnika je glede na vse to jasno, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik dne 18. 8. 2014 nanesel kritično maso na vlažno oziroma ne dovolj suho podlago, nepravilna in nezakonita. Če bi sodišče ravnalo pravilno in zakonito, tako da ne bi upoštevalo ARSO podatkov, ki jih je kot dokaz predlagala tožena stranka, ne bi zadostilo dokaznemu standardu gotovosti. "Kronski dokaz", na katerega sodišče opira svojo odločitev, to je ugotovitev izvedenca gradbene stroke, da glede na ARSO podatke o vremenskih razmerah iz zadevnega spisa v dneh pred 18. 8. 2014 betonska podlaga zunanje terase ni bila primerna za nanos hidroizolacijske mase, saj je za presušitev podlage potrebnih vsaj 48 ur lepega in suhega vremena, ob pravilnem in zakonitem postopanju sodišča prve stopnje (to je neupoštevanju ARSO podatkov) namreč sploh ne bi obstajal; preostali dokazi o vlažnosti podlage pa ne bi zadostili dokaznemu standardu, da je bila podlaga v času polaganja mase vlažna, saj gre predvsem za (neprepričljive) izpovedbe prič (zaposlenih pri toženi stranki), ki pa niso bile prisotne ob polaganju kritične hidroizolacijske mase, medtem ko se sodišče na meritve (priloga B7), ki jih je opravila tožena stranka, pravilno in zakonito ni oprlo (točka 15. obrazložitve izpodbijane sodbe). Po tožnikovem mnenju je neprepričljiva tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz fotografije na tretji strani dopisa tožene stranke s 4. 9. 2017 (priloga B2) jasno izhaja, da je bila betonska plošča pod odstranjenim slojem mase temnejša, kar kaže na vlažnost, saj je na drugi strani priča R. Š. suvereno izpovedala, da je bila površina v času polaganja sporne mase suha. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da omenjena priča ni bila prepričljiva ob izpovedbi o suhosti in barvi površine, je tako po oceni tožnika pavšalna, neprepričljiva in skopa. Tožnik tako meni, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je tožnik pri polaganju mase karkoli storil narobe, še posebej pa ji ni uspelo dokazati, da je tožnik maso neustrezno položil na vlažno oziroma ne dovolj suho podlago, kar bi ob pravilnem in zakonitem postopanju moralo po njegovem prepričanju ugotoviti tudi sodišče prve stopnje. Tožnik opozarja, da je bilo takšno dokazno breme na strani tožene stranke - tožnik pa je moral na drugi strani dokazati zgolj obstoj stvarne napake, torej da predmetna hidroizolacijska masa ni imela lastnosti, potrebnih za njeno običajno rabo ali za promet (1. točka 1. odstavka 459. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju: OZ), kar pa je bilo po njegovem mnenju dokazano že s tem, da se je masa luščila in so na njej nastajali mehurji, kar je bilo med strankama nesporno. Če sodišče prve stopnje ne bi nepravilno in nezakonito upoštevalo podatkov ARSO, pa toženi stranki nasprotnega nikakor ne bi uspelo dokazati. Kot nepravilne, neprepričljive in dokazno nepodprte tožnik označi tudi ugotovitve sodišča prve stopnje v točkah 19. do 23. obrazložitve izpodbijane sodbe, da so bila tehnična navodila za uporabo predmetne hidroizolacijske mase skladno z določili Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju: ZVPot) razumljiva in so omogočala pravilno uporabo. Opozarja, da je sam v postopku na prvi stopnji ves čas zatrjeval, da kot potrošnik ni podvržen postroženemu merilu skrbnosti, in sicer merilu skrbnosti dobrega strokovnjaka, ki mu je podvržena tožena stranka kot proizvajalka oziroma prodajalka, saj potrošnika, to je osebo, ki uporablja blago izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti, zavezuje standard skrbnosti dobrega gospodarja. Meni, da je v tem konkretnem primeru pri nanosu kupljenega materiala ravnal z zahtevano skrbnostjo, saj je dosledno upošteval tehnična navodila za uporabo in je material vgradil na otip in po videzu sodeč suho podlago. Ob tem izpostavlja pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik prepričan, da je podlaga dovolj suha za nanašanje predmetne hidroizolacijske mase (točka 15. obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede na to, da je vseeno prišlo do nezaželenega luščenja in odstopanja od podlage, je treba po mnenju tožnika napako iskati v materialu oziroma v navodilih za uporabo, ki so bila nejasna in dvoumna. Od povprečnega potrošnika (kar je tudi tožnik) namreč ne gre pričakovati, da na videz oziroma na otip loči, katera še dovoljena vrednost vlage v podlagi zadostuje kriteriju suhosti podlage. Tudi če bi tožena stranka od potrošnika res pričakovala oziroma zahtevala takšno ravnanje, bi to moralo biti jasno in nedvoumno zapisano v tehničnih navodilih, ki jih potrošnik prejme ob nakupu predmetne mase. Takšne so po mnenju tožnika tudi zahteve in namen Direktive 1999/44/ES (v nadaljevanju: Direktiva), ki jo je sodišče prve stopnje v odločitvi popolnoma prezrlo. Tožnik glede na povedano tudi meni, da je neprepričljivo razlogovanje sodišča prve stopnje, da bi se moral glede na jasna navodila tožniku, ki se je odločil, da bo delo opravil sam, porajati dvom v ustreznost (suhost) podlage, in da bi zato moral v skladu s skrbnostjo dobrega gospodarja preveriti še kakšen drug način, kako preveriti suhost površine. Glede na to, da so navodila vsebovala na videz jasno določbo, da je treba maso položiti na suho podlago, iz izvedenskega mnenja pa izhaja, da suhost nikakor ni enoznačen pojem, je že iz tega jasno zaključiti, da so navodila pomanjkljiva in ne dovolj konkretna. Nejasnost pojma suhost že sama po sebi nalaga prodajalcu/proizvajalcu, da v navodilih zapiše, na kakšen način meriti stopnjo vlage, oziroma da potrošnika za opravo take meritve napoti na ustreznega strokovnjaka. Zgrešena je po mnenju tožnika ocena sodišča prve stopnje, da bi se moral povprečnemu potrošniku porajati dvom v suhost podlage, saj bi v takem primeru šlo že za skrbnost dobrega strokovnjaka, ne pa gospodarja - če je povprečni potrošnik prepričan v suhost podlage, od njega ni moč pričakovati, da se mu bo porodil kakršenkoli dvom o njej ter da bo sam od sebe angažiral ustreznega strokovnjaka. To pa bi se morda zgodilo, če bi v večznačnost pojma suhost podlage potrošnika v navodilih opozoril prodajalec/proizvajalec in potrošniku tudi podal natančnejša navodila, kako izmeriti stopnjo vlažnosti, oziroma ga napotil na ustreznega strokovnjaka. Napotitev na ustreznega strokovnjaka oziroma kar na prodajalca/proizvajalca pa bi morala biti napisana izrecno v navodilih v zvezi s suhostjo podlage. Zgrešena in sama s seboj v nasprotju je po mnenju tožnika tudi pravna ocena prvostopenjskega sodišča, da je opravilo vgradnje mase sicer za potrošnika primerno opravilo, ni pa primerno za vsakega potrošnika. Četudi drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da vgradnja mase ni enostavno in običajno življenjsko opravilo, pa gre po mnenju tožnika sodišče prve stopnje mimo dejstva, da gre pri omenjeni masi vseeno za stvar, ki je namenjena (povprečnim) potrošnikom in je v prodaji nespecializiranim kupcem. Tako bi se moral prodajalec/proizvajalec mase, katere obdelovanje oziroma polaganje je takšne zahtevnosti, v okviru skrbnosti dobrega strokovnjaka zavedati in temu ustrezno še toliko natančneje prilagoditi navodila, pa čeprav mora potrošnik ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarja (kar tožnik, kot izhaja že iz dosedanjih navedb, nedvomno je). Povprečni potrošnik pa ob odsotnosti izrecnega navodila drugače kot z vidom in tipom stopnje vlažnosti ne preverja, oziroma tega od njega ni moč pričakovati, še posebej, če je prepričan v suhost podlage. Tudi ravnanje tožene stranke po (v posledici) zahtevku tožene stranke, ki je spremenila oziroma specificirala svoja tehnična navodila za isti produkt (z navedbo natančnega odstotka vlažnosti, nad katerim ni dovoljeno polagati mase), po mnenju tožnik jasno kaže na to, da navodila potrošnikom v kritičnem času niso bila dovolj jasna. Tožnik meni, da to dejstvo samo po sebi govori v prid tožbeni tezi in je zato drugačno razzlogovanje sodišča prve stopnje neprepričljivo. Tožnik še meni, da ne more biti dvoma, da je prišlo do luščenja in odstopanja nanesene mase (najmanj) zaradi pomanjkljivih in nekonkretiziranih tehničnih navodil tožene stranke. Ker pa Direktiva v 5. odstavku 2. člena določa, da se kot stvarna napaka šteje tudi napaka v navodilih za montažo, katere posledica je nepravilna montaža s strani potrošnika, je po mnenju tožnika obstoj stvarne napake predmetne hidroizolacijske mase podan. Ob koncu svoje pritožbe tožnik še navaja, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju, ali so bila tehnična navodila pomanjkljiva oziroma napačna, napačno ugotovilo dejansko stanje, istočasno pa zaradi pomanjkljivega materialnopravnega izhodišča tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

3. Tožena stranka je na pritožbo tožnika odgovorila, v odgovoru pa se zavzema za njeno zavrnitev in zahteva še povračilo pritožbenih stroškov.

4. Pritožba tožnika ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej pravdni zadevi je tožnik zahteval plačilo odškodnine za materialno škodo, ki mu je nastala zaradi stvarne napake, s katero je bila obremenjena vodotesna masa Hidrozan elastik komponenta A+B, katere proizvajalec je tožena stranka, tožnik pa jo je dne 18. 8. 2014 kupil in istega dne tudi vgradil na zunanji terasi individualne hiše na naslovu ... v skladu s tehničnimi navodili tožene stranke. Tožnik je trdil, da je po vgradnji maso pustil, da se posuši, po petih dneh pa je na tako pripravljeno podlago začel polagati keramične ploščice, pri čemer je opazil, da prihaja do odstopanja in luščenja vgrajenega materiala. Iz previdnosti je s polaganjem keramičnih ploščic prenehal in počakal še nekaj dni, nato pa je dne 25. 8. 2014 toženo stranko obvestil oziroma seznanil z omenjeno situacijo, ki se je pojavila ob vgradnji kupljenega materiala in jo pozval naj napako popravi, ker jo bo sicer saniral sam in od nje zahteval povrnitev nastale škode. Po dveh ogledih, ki so jih izvedlo delavci tožene stranke dne 25. 8. 2014 in 1. 10. 2014, je tožena stranka njegovo zahtevo za sanacijo napake zavrnila z obrazložitvijo, da material ni vzrok za nastalo situacijo. Tožnik je svoje očitke o obstoju stvarne napake na tem materialu gradil z navedbami, da se vgrajena masa (kupljena hidroizolacija) ni sprejela z betonsko podlago in je posledično prišlo do luščenja in odpadanja nanesenega materiala, kar je zanj pomenilo, da kupljeni material nima lastnosti, potrebnih za običajno rabo, še več, zanj je bil ta material povsem neuporaben. Do te situacije pa je potrditvah tožnika prišlo bodisi zaradi napake v kupljenem materialu bodisi zaradi napake v navodilih za montažo, saj so bila le-ta napačna oziroma nejasna in pomanjkljiva, ker je bilo v navodilih pod poglavjem "priprava podlage" navedeno zgolj to, da mora biti podlaga suha, nakar pa je tožena stranka po pozivu tožnika v ta navodila dodala jasno in natančno specifikacijo še dovoljene vlažnosti podlage (ne več kot 4%). Trdil je še, da je kupljeni material vgradil na podlago, ki je bila vizualno in na otip suha in da ni mogel oziroma moral vedeti, da se kupljen material lahko vgradi na podlago, ki ne sme vsebovati več kot 4% vlage. Tožnik je zaradi obstoja stvarne napake zoper toženo stranko uveljavljal odškodnino za škodo, ki mu je nastala iz naslova nabave novega brezhibnega blaga v višini 627,24 EUR, pa tudi iz naslova zamenjave že vgrajenega Hidrozan elastika v višini 2.650,00 EUR (za odstranitev materiala z napako v višini 1.500,00 EUR in za vgradnjo novega materiala 1.150,00 EUR), skupaj torej odškodnino v višini 3.277,24 EUR s pripadki1. Po izvedenem dokaznem postopku2 je sodišče prve stopnje v točki 9. obrazložitve izpodbijane sodbe kot nesporno med pravdnima strankama ugotovilo, da je tožnik pri toženi stranki dne 18. 8. 2014 kupil maso in jo istega dne tudi vgradil v zunanjo teraso svoje individualne hiše na naslovu ..., da je nekaj dni po nanosu mase prišlo do luščenja in odstopanja nanesenega materiala in da je tožnik pravočasno in ustrezno o tem obvestil toženo stranko, ki je še isti dan (25. 8. 2014) poslala na ogled svojega delavca M. K. V točki 12. obrazložitve izpodbijane sodbe je zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je bil vzrok luščenja in odstopanja mase napaka v kupljenem in vgrajenem materialu (masi), v točkah 13., 15. in 16. obrazložitve izpodbijane sodbe pa še, da je tvorba mehurjev in luščenje mase posledica vlage v podlagi, da je torej tožnik dne 18. 8. 2014 nanesel maso na vlažno oziroma ne dovolj suho podlago, ter da ocena tožnika, da je bila podlaga ob nanašanju mase na videz in otip suha, ni bila pravilna, čeprav ni podvomilo v to, da je bil tožnik prepričan, da je podlaga (dovolj) suha. V točki 17. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo, da mora biti v skladu z navodili betonska podlaga pred nanosom mase čvrsta, čista in suha, pri čemer je osnovni pokazatelj suhosti za povprečnega potrošnika barva betona ali estriha (svetla barva pomeni suho podlago), podlaga pa deluje na videz in otip suha, če se nahaja v njej od 0 do 5% vlage, pri višji vlagi pa se začne barva spreminjati in tudi na otip že deluje vlažno, za presušitev takšne podlage pa je potrebnih vsaj 48 ur lepega in suhega vremena in/ali vremena z močnim vetrom, takšnih vremenskih pogojev pa v dneh 16. in 17. 8. 2014 ni bilo. V točkah 20. do 22. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišča prve stopnje končno še zaključilo, da so bila navodila za vgradnjo materiala jasna in razumljiva, da so omogočala pravilno uporabo, da je bilo v navodilih jasno, da mora biti podlaga pred nanosom mase suha. Glede na vremenske podatke ARSO o obstoju in količini padavin v zadnjih dneh pred vgradnjo mase pa je še zaključilo, da bi se moral tožniku, ki se je odločil, da bo to delo opravil sam, porajati dvom v ustreznost (suhost) podlage, zato bi moral to v skladu s skrbnostjo dobrega gospodarja preveriti še na kakšne drug način, ne le z vidom in otipom podlage (vsaj kontaktirati strokovnjaka, ki ga je že imel izbranega za polaganje kamna), ali vsaj tehnično službo proizvajalca, za kar niso potrebne nadpovprečne (strokovne) veščine, temveč glede na zahtevnost in pomembnost opravila primerna previdnost uporabnika, ki se je odločil, da bo sam vgradil maso. Zaključilo je še, da tožnik sicer res ni bil dolžan sam preverjati odstotka vlažnosti v podlagi z ustreznim instrumentom, da pa tudi tožena stranka ni bila dolžna tega zapisati v navodila, ker bi se potem brez konca odprla nadaljnja vprašanja, ki pa presegajo navodila za samo uporabo mase oziroma pripravo podlage pred nanosom mase. Glede na lastnost mase, da vlaga po nanosu le-te ne more več vstopiti v podlago in glede na ugotovitve ob prvem ogledu terase, ko je bila plošča pod odstranjenim slojem mase temnejša, kar kaže na vlažnost podlage pred nanosom mase, je sodišče prve stopnje končno še zaključilo, da je bila podlaga na tožnikovi terasi ob vgradnji mase vlažna, pri čemer pa tega tožnik na videz in otip ni ocenil tako, pa bi moral in mogel, če se je odločil, da bo maso vgradil sam. Ker tožnik ni dokazal zatrjevane stvarne napake v kupljenem materialu niti v tehničnih navodilih tožene stranke, je sodišče prve stopnje njegov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

7. Tožnik nima prav, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje neobrazložena oziroma neustrezno obrazložena in da se do določenih dokazov sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo oziroma se do njih ni opredelilo v zadostni meri. Te svoje očitke utemeljuje z navedbo, da se sodišče prve stopnje ni (oziroma se je minimalno, torej nezadostno) opredelilo do dopisov tožene stranke v prilogah B2, B3, B5 in B7 in njihove vsebine, prav tako pa se ni obširneje opredelilo do izpovedb prič A. K., J. C. in M. K., saj je navedlo zgolj to, da so omenjene priče potrdile zatrjevanja tožene stranke. Ti očitki tožnika pa so povsem neutemeljeni. Sodišče prve stopnje se je do vseh omenjenih dokazov povsem ustrezno in zadostno opredelilo in jih tudi dokazno ocenilo z navedbo povsem zadostnih in ustreznih razlogov, da se da njegova dokazna ocena tudi pritožbeno preizkusiti, zato ni podana niti s strani tožnika izrecno uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa tudi ne glede na tako oblikovane pritožbene navedbe tožnika smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tako je dopise tožene stranke, ki jih izpostavlja tožnik, sodišče prve stopnje navedlo v točki 13. obrazložitve izpodbijane sodbe in zaključke, ki iz njih izhajajo, opredelilo kot zaključke tožene stranke, da je vzrok za nastanek mehurjev in luščenja mase zaradi nezadostnega oprijema preveč vlage v betonski podlagi v času gradnje, torej kot del njene trditvene podlage, ki so bili predmet dokazovanja v tem pravdnem postopku, saj je v nadaljevanju te obrazložitve tudi še zapisalo, da je tožena stranka enako stališče zastopala tudi v tem postopku, njena zatrjevanja pa so potrdile ne le priče A. K., J. C. in M. K. (sicer vsi zaposleni pri toženi stranki), ampak tudi v postopku angažirani izvedenec gradbene stroke B. K. Do dopisa tožene stranke z dne 12. 11. 2014 (priloga B7) in njegove vsebine se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi še v točki 15. obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je navedlo, da iz tega dopisa izhaja le, da so bile meritve vlage v podložnem betonu izvedene na osmih različnih mestih (šest na prostem in dve pod napuščem), pri čemer pa manjka ključni podatek, ali na mestu, kjer je bila neposredno pred meritvijo odstranjena masa, ali na mestu, kjer je bila že predhodno odstranjena, zato je v nadaljevanju zaključilo, da se na podlagi izvedenih dokazov (tudi dopisa v prilogi B7) ni dalo z zadostno stopnjo prepričanja ugotoviti, na katera mesta se nanašajo posamezni rezultati opravljenih meritev in se zato na te meritve tudi ni oprlo. Del priloge B2 so tudi fotografije, priložene dopisu tožene stranke z dne 4. 9. 2014, ki jih je sodišče prve stopnje prav tako še posebej dokazno ocenjevalo v točki 16. obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je pojasnilo, da gre za neprerekane fotografije, zato jim je tudi sledilo. Drugače povedano, razen fotografijam v prilogi B2, dopisom tožene stranke, še zlasti tistemu v prilogi B7, sodišče prve stopnje ni dalo prav nobene dokazne vrednosti. Sodišče prve stopnje je povsem ustrezno in z zadostnimi razlogi, da se le-ti dajo preizkusiti, napravilo tudi dokazno oceno zaslišanih prič A. K., J. C. in M. K., saj je te izvedene dokaze ocenjevalo pri vsakem sklopu dejanskih vprašanj oziroma dejanskih ugotovitev in zaključkov, za katere so bili ti dokazi predlagani. Tako je, upoštevaje pri tem tudi dejstvo, da so vsi trije zaposleni pri toženi stranki3, njihovim skladnim izpovedim sledilo v delu, ki se nanaša na ugotovitve, da je bil vzrok za nastanek mehurjev in luščenja mase zaradi nezadostnega oprijema preveč vlage v betonski podlagi v času gradnje mase4, ni pa denimo sledilo izpovedim prič K. in C. glede vprašanja, na katerih mestih so bile opravljene meritve s strani tožene stranke, ki sicer izhajajo iz dopisa v prilogi B75. 8. Ni pritrditi tožniku, da sodišče prve stopnje njegovih navedb o nerelevantnosti podatkov ARSO sploh ni upoštevalo, saj se je do teh navedb zelo obširno opredelilo v točkah 14. in 17. obrazložitve izpodbijane sodbe, tako da je povsem neutemeljen očitek tožnika, da je v zvezi s temi navedbami sodišče prve stopnje kršilo njegovo pravico do izjave in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Obstoja te kršitve namreč tožnik ne more graditi na trditvah, da je sodišče prve stopnje tovrstne navedbe tožnika zmotno opredelilo kot prepozne zaradi prekluzije, saj tovrstna nepravilnost lahko predstavlja zgolj kršitev določb 286. člena ZPP, ki pa je zgolj relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, podana pa je le, če je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, kar vse pa mora trditi in izkazati tista pravdna stranka, ki navedeno kršitev uveljavlja. V tem konkretnem primeru pa tudi ta kršitev ni podana, saj se je sodišče prve stopnje kljub temu, da je predhodno v točki 14. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da so bile te navedbe tožnika prepozne, v točki 17. obrazložitve izpodbijane sodbe do vprašanja (ne)relevantnosti podatkov ARSO tudi obrazloženo opredelilo, posledično pa tudi ni kršilo določila 2. odstavka 287. člena ZPP, kar bi prav tako lahko predstavljalo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, kot mu to očita tožnik v pritožbi. Sodišče je namreč v točki 17. obrazložitve izpodbijane sodbe povsem ustrezno in življenjsko logično pojasnilo, zakaj so ti podatki ARSA uporabni in primeren dokaz v tem postopku, t.j. ker gre pri teh podatkih ARSO za podatke, ki niso sporni, kar štirih vremenskih postaj (Kamniška Bistrica, Domžale, Selo-Vodice in Brnik-letališče) na različnih koncih (in treh straneh neba) cca 10 km zračne linije od obravnavanega kraja, ki pa vse kažejo zelo podobno vreme, kar pomeni, da je tožnikova razlaga zelo malo verjetna oziroma vsaj mnogo manj verjetna od razlage tožene stranke, da vreme pred nanosom mase dne 18. 8. 2014 ni bilo za to ugodno oziroma primerno, ker je bilo na celotnem območju oz. v širši okolici daljše obdobje deževnega (vlažnega) vremena in se v takšnih pogojih podlaga na tožnikovi terasi pred nanosom mase ni mogla posušiti.

9. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s takšnim stališčem sodišča prve stopnje glede relevantnosti oziroma uporabnosti podatkov ARSO v priloga B9 do B12, ki se tako v tem pravdnem postopku izkažejo za povsem primeren dokaz za dokazovanje vremenskih razmer v kritičnem času tudi na naslovu tožnika in posledično tudi z njimi povezanih ugotovitev in zaključkov izvedenca gradbene stroke B. K. o vlažnosti betonske podlage v času vgradnje mase kot vzroka za nastanek mehurjev in luščenja mase zaradi nezadostnega oprijema.

10. Ker se je sodišče prve stopnje opredelilo do navedb tožene stranke glede relevantnosti podatkov ARSO za ugotavljanje vremenskih razmer v kritičnem času tudi v kraju, kjer se je vgradila masa, čeprav jih je sicer štelo za prepozne in jih iz razlogov, ki jih je navedlo v točki 17. obrazložitve izpodbijane sodbe, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno upoštevalo kot primeren dokaz za ugotavljanje teh dejstev, se drugačno obširno obrazloženo stališče tožnika, izraženo v pritožbi, zakaj ti podatki niso relevantni, izkaže za pravno zmotno in s tem neutemeljeno. Glede na podobne vremenske razmere, ki se izkazujejo v štirih različnih krajih, ki se nahajajo na cca 10 km zračne linije od obravnavanega kraja, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dokazno nepodprto pavšalno sklicevanje tožnika na dejstvo, da v poletnem mesecu avgustu večina padavin nastane v obliki ploh in neviht, ob odsotnosti trditev, da so bile tudi padavine v kritičnem času takšne narave, nezadostno, da bi se vzpostavil dvom v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bile tudi v obravnavanem kraju vremenske razmere podobne tistim, ki izhajajo iz podatkov ARSO-a. 11. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni podalo temeljite dokazne ocene, da je le-ta nepopolna, nekritična in mestoma celo protispisna. V čem naj bi bila zatrjevana protispisnost dokazne ocene tožnik ne obrazloži in ne konkretizira, zato se do tega očitka pritožbeno sodišče niti ne more opredeliti. Da dokazna ocena ni nepopolna ali celo neobrazložena, je pritožbeno sodišče obrazložilo že v delu, v katerem se je opredeljevalo do pritožbenih očitkov o neobrazloženosti dokazne ocene in posledičnega obstoja zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z dokazno oceno sodišča prve stopnje (točka 7. obrazložitve te sodbe). Če pa je tožnik s temi pritožbenimi navedbami želel sodišču prve stopnje očitati, da ni sledilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, kar predstavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, pa tudi ta ni podana. Formalni okviri proste dokazne ocene zahtevajo, da je le-ta vestna, skrbna (preverljivo obrazložena) ter analitično sintetična. Vsem navedenim kriterijem izpodbijana sodba nedvomno ustreza. Sodišče prve stopnje je temeljito in natančno analiziralo tako izpovedi tožnika kot tudi izpovedi vseh zaslišanih prič, prav tako pa tudi izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke B. K. ter druge izvedene listinske dokaze, še zlasti fotografije v prilogi B2, pri čemer je določene dokaze ocenilo že ob samih povzetkih njihove bistvene vsebine, do drugih pa se je opredelilo v sklepni dokazni oceni, ko je opravilo še presojo vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka sprejelo zaključke, ki jih je utemeljilo z razumnimi razlogi, ko je ob posameznem sklopu dejanskih vprašanj, ki jih je obravnavalo, v obrazložitvi tudi natančno pojasnilo, kateri izvedeni dokazi in iz katerih razlogov so pri presoji odločilnih dejstev v tej zadevi pretehtali. V izogib ponavljanju se na vse te razloge dokazne ocene sodišča prve stopnje kot na pravilne sklicuje tudi pritožbeno sodišče. 12. Zelo obširne pritožbene navedbe, v katerih tožnik izpostavlja svojo izpoved in izpoved kot priče zaslišanega R. Š., ju označi kot prepričljivi, nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje o neprepričljivosti izpovedi priče R. Š. z navedbami, s katerimi poskuša izničiti s strani sodišča prve stopnje ugotovljene pomanjkljivosti njegove izpovedi, zmanjšuje pa po drugi strani dokazno vrednost v tem postopku zaslišanih prič A. K., J. C. in M. K. zaradi njihove povezanosti s toženo stranko (vsi so delavci tožene stranke) ter (iz že obrazloženih razlogov) dokazno vrednost vremenskih podatkov ARSO v prilogah B9 do B12, po svoje pa razlaga izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke B. K., predstavljajo tožnikovo lastno videnje rezultata dokazovanja in njegovo lastno enostransko dokazno oceno, s katero pa ne more vzbuditi dvoma v pravilnost temeljite, prepričljive in z življenjsko logičnimi razlogi utemeljene dokazne ocene sodišča prve stopnje, saj izpostavlja zgolj tisto, kar je njemu v korist, prezre pa celoto.

13. Povsem neutemeljeni so tako očitki tožnika, da je sodišče prve stopnje izpoved kot priče zaslišanega R. Š. zmotno presodilo kot neprepričljivo. Pritožbeno sodišče povsem soglaša z oceno sodišča prve stopnje v točki 16. obrazložitve izpodbijane sodbe, da ta priča, ki je bila prisotna le pri prvem ogledu dne 25. 8. 2014, ne pa tudi ob samem tožnikovem nanašanju mase na podlago teden dni prej, kar pomeni, da je lahko izpovedovala le to, kaj je sama zaznala ob ogledu, pri tem ni bila prepričljiva ne glede suhosti in ne glede barve podlage – estriha, kot je to jasno razvidno tudi iz prepisa zvočnega posnetka z dne 17. 10. 2015 na straneh 22-276, še zlasti ob upoštevanju, da, kot je to v isti točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo tudi sodišče prve stopnje, za razliko od te priče iz (neprerekanih) fotografij, ki so bile nesporno posnete s strani M. K. ob priliki ogleda dne 25. 8. 2014 in so sestavni del dopisa tožene stranke z dne 4. 9. 2014 (priloga B2), jasno izhaja, da je bila terasa različno sive barve (kar brez upoštevanja sporne meritve kaže na različno stopnjo vlažnosti), prav tako pa je iz fotografije na tretji strani tega poročila razvidno, da je betonska plošča pod odstranjenim slojem mase temnejša, kar, tudi glede na izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke B. K., kaže na vlažnost. Ker gre pri fotografijah v prilogi B2 za povsem objektiven listinski dokaz, dokaz z zaslišanjem priče pa je subjektivno obarvan, je neutemeljeno tudi zavzemanja tožnika, da bi imel dokaz z zaslišanjem priče R. Š., ki je bila obenem še ugotovljeno neprepričljiva v izpovedovanju, v razmerju do fotografij v prilogi B2 večjo dokazno vrednost. 14. Prav tako so glede na ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 21. obrazložitve izpodbijane sodbe, ki temeljijo tudi na izvedenskem mnenju izvedenca gradbene stroke in jih pritožba niti ne izpodbija, da vlaga po nanosu mase glede na lastnost mase ne more več vstopiti v podlago in glede na ugotovitve ob prvem ogledu terase, ko je bila plošča pod odstranjenim slojem mase temnejša, kar kaže na vlažnost podlage pred nanosom mase, povsem neutemeljeni očitki tožnika o neprepričljivosti izpovedi zaslišanih prič, zaposlenih pri toženi stranki (tudi) iz razloga, ker niso bili prisotni ob polaganju kritične hidroizolacijske mase.

15. Ob takšni povsem pravilni in celoviti dokazni oceni je sodišče prve stopnje tudi povsem pravilno ugotovilo dejansko stanje, pri tem pa je tudi povsem pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu, drugačna stališča pritožbe pa so pravno zmotna. Tožnik v pritožbi povsem pravilno navaja, da je v skladu s 1. točko 1. odstavka 459. člena OZ na njem dokazno breme glede obstoja stvarne napake, torej da predmetna hidroizolacijska masa ni imela lastnosti, potrebnih za njeno običajno rabo ali za promet, zmotno pa ob tem zaključuje, da je to njegovo edino dokazno breme, pa tudi da mu je obstoj te stvarne napake uspelo dokazati oziroma da je bil dokazan že s tem, da se je masa luščila in so na njej nastali mehurji. Poleg obstoja stvarne napake mora namreč tožnik kot oškodovanec v skladu z določilom 3. odstavka 468. člena OZ, ki določa, da odgovarja prodajalec kupcu tudi za škodo, ki je temu zaradi napake stvari nastala na drugih njegovih dobrinah, in sicer po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, v zvezi s 1. odstavkom 131. člena OZ, pa tudi v skladu s 7. členom ZVPot, ki določa, da mora oškodovanec dokazati napako, škodo in vzročno zvezo med njima, dokazati tudi škodo in vzročno zvezo med njima, temu dokaznemu bremenu pa ni zadostil, saj ni dokazal niti stvarne napake niti vzročne zveze, oziroma je tožena stranka, na katero se je prevalilo dokazno breme, dokazala, da je bil vzrok luščenja in nastajanja mehurjev drugje, t.j. v (preveliki) vlagi podlage, na katero se je masa nanašala. Ta dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo s potrebno zanesljivostjo, ko se je na podlagi izvedenih dokazov prepričalo o njihovem obstoju, saj se dokazni standard t.i. gotovosti za odločitev v pravdnem postopku v skladu s sodno prakso in pravno teorijo udejanja s t.i. prepričanjem7, zato so povsem neutemeljeni očitki tožnika, da pri ugotavljanju teh dejstev ni bilo zadoščeno dokaznemu standardu gotovosti iz 215. člena ZPP.

16. Pritožbeno ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da je maso na betonsko podlago nanesel tožnik sam, dokazno podprte pa so nadaljnje ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje, da je tožnik dne 18. 8. 2014 nanesel maso na vlažno oziroma na ne(dovolj) suho podlago in da njegova ocena, da je bila podlaga ob nanašanju mase na videz in otip suha, ni bila pravilna, čeprav je bil prepričan, da je podlaga suha. Ker je, kot to dokazno podprto, predvsem na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke, ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v točki 17. obrazložitve izpodbijane sodbe, osnovni pokazatelj suhosti za povprečnega potrošnika barva betona ali estriha, pri čemer svetla barva pomeni suho podlago, podlaga pa deluje na videz in na otip suha, če se nahaja v podlagi od 0 do 5% vlage, iz fotografij v prilogi B2 pa je razvidno, da je bil pod nanosom mase beton temnejše barve, je tako kljub drugačnemu stališču pritožbe zaključek sodišča prve stopnje v točki 21. obrazložitve izpodbijane sodbe, da tožnik tega, da je podlaga vlažna, na otip in videz ni ocenil tako, pa bi moral in mogel, če se je odločil, da bo maso vgradil sam, povsem na mestu in z njim soglaša tudi pritožbeno sodišče. 17. Očitki tožnika, da je sodišče prve stopnje tožniku kot potrošniku naložilo prestrogo merilo skrbnosti, namesto da bi zanj uporabilo merilo skrbnosti dobrega gospodarja, so povsem neutemeljeni, saj iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe povsem jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje tožnikovo skrbnost presojalo zgolj po merilih dobrega gospodarja v smislu določila 1. odstavka 6. člena OZ in ugotavljalo, kako bi v konkretnih dejanskih okoliščinah ravnal povprečen potrošnik, ki bi se odločil, da bo sam vgradil hidroizolacijsko maso.

18. Tako v skladu s 5. odstavkom 2. člena Direktive kot tudi v skladu z določili ZVPot (33. člen), ki je to Direktivo tudi prenesel v domači pravni red, stvarno napako lahko predstavljajo tudi nepopolna oziroma nejasna tehnična navodila za uporabo blaga. Pritožbeno sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje povsem soglaša z materialno pravnimi zaključki sodišča prve stopnje v točkah 17. in od 20. do 22. obrazložitve izpodbijane sodbe, da so bila v tem konkretnem primeru tehnična navodila za vgradnjo hidroizolacijske mase popolna, razumljiva in povsem jasna, saj so določala, da mora biti (betonska) podlaga pred nanosom mase čvrsta, čista in suha. Čeprav pojem suhosti, kot to pravilno v pritožbi izpostavlja tudi tožnik, ni enoznačen, saj se, kot to ugotavlja tudi izvedenec gradbene stroke v svojem mnenju, razteza od 0 do 5% vlage, in čeprav tožnik kot potrošnik odstotka vlažnosti v podlagi ni bil dolžan sam preverjati z ustreznim inštrumentom, pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tehnična navodila niso bila nepopolna oziroma nerazumljiva zgolj zato, ker v njih ni bil naveden odstotek dovoljene vlažnosti podlage, ki ga kasneje novelirana tehnična navodila tožene stranke vsebujejo, in ker v njih ni bilo navodil, kako ustrezno ugotoviti stopnjo vlažnosti betona oziroma ker v njih ni bilo napotitve na ustreznega strokovnjaka, saj lahko potrošnik suhost podlage ob ustrezni skrbnosti pravilno oceni že na podlagi barve betona ali estriha (svetla barva pomeni suho podlago), ker se, kot to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenca gradbene stroke, pri višjih (nad 5%)% vlage začne barva spreminjati in tudi na otip podlaga že deluje vlažno.

19. Dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o ustreznosti, popolnosti, jasnosti in razumljivosti tehničnih navodil za uporabo obravnavane hidroizolacijske mase, tožnik ne more vzbuditi niti s sklicevanjem na dejstvo, da je omenjena tehnična navodila tožena stranka kasneje novelirala s tem, da je določila odstotek dovoljene vlažnosti, saj zaradi tega dodatka v navodilih, kot to pojasnjuje tudi sodišče prve stopnje v točki 22. obrazložitve izpodbijane sodbe, niso nič jasnejša in prav tako ne zajemajo vseh napotkov (nasvetov), ker to ni predpisano in tudi ni mogoče. Pritožbeno sodišče se popolnoma strinja s sodiščem prve stopnje, da bi se moral tožniku, če se je odločil, da bo sam vgradil maso na betonsko podlago, glede na jasno navodilo, da mora biti podlaga pred nanosom materiala suha, glede na ugotovljene vremenske razmere v kritičnem času in glede na barvo podlage (vsaj) porajati dvom v ustreznost (suhost) podlage in da bi zato moral to v skladu s skrbnostjo dobrega gospodarja, ki se zahteva od povprečnega potrošnika, preveriti še na kakšen drug način, npr. kontaktirati strokovnjaka, ki ga je že imel izbranega za polaganje kamna ali pa tehnično službo proizvajalca-tožene stranke, za kar niso potrebne nadpovprečne oziroma strokovne veščine, temveč glede na zahtevnost in pomembnost opravila povsem primerna previdnost uporabnika, ki se je sam odločil vgraditi maso.

20. Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati nobene od zatrjevanih stvarnih napak, posledično pa v skladu z določilom 3. odstavka 468. člena OZ tudi ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke kot proizvajalca blaga, zato je sodišče prve stopnje povsem pravilno zahtevek tožnika zavrnilo v celoti.

21. Pritožba odločitve o stroških pravdnega postopka ne izpodbija konkretizirano, veže jo izključno na uspeh s pritožbo. Ker pa tožnik s pritožbo ni uspel, je tudi njegova pritožba zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje neutemeljena.

22. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bila izpodbijana sodba obremenjena s katero od drugih tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora po uradni dolžnosti paziti samo (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni podan.

23. Ob obrazloženem je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Tožnik s svojo pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje pritožbene stroške, v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP in v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT) pa mora toženi stranki povrniti vse njene potrebne pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je toženi stranki ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta (ki se je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje zvišal)8 in ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času izdaje te sodbe (0,6 EUR), priznalo naslednje potrebne pritožbene stroške: za sestavo odgovora na pritožbo 375 točk (Tar. št. 21/1 OT), za končno poročilo stranki 50 točk (Tar. Št. 39/3 OT), za materialne stroške 8,5 točk (2% od skupne vrednosti storitev po 11. členu OT) in 57,22 EUR davka na dodano vrednost (22% DDV po 12. členu OT), skupaj 317,32 EUR. Tako odmerjene pritožbene stroške je tožnik toženi stranki dolžan povrniti v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

25. Pritožbeno sodišče pa toženi stranki ni priznalo priglašenih 200 točk za posvet s stranko, saj je to opravilo že zajeto v opravilu sestave odgovora na pritožbo, prav tako pa tudi ne za 125 točk preveč priglašenih stroškov za sestavo odgovora na pritožbo9. 1 Po pridobitvi izvedenskega mnenja je tožbeni zahtevek zvišal na znesek 5.683,24 EUR s pripadki. 2 Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo, so navedeni v točki 6. obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Primerjaj obrazložitev v točki 13. in 15. izpodbijane sodbe. 4 To tudi iz razloga, ker je navedeno dejstvo potrdil tudi v postopku angažiran izvedenec gradbene stroke Boris Korenčan. 5 Primerjaj obrazložitev v točki 15. obrazložitve izpodbijane sodbe. 6 Glej nenatančnost in neprepričljivost odgovorov priče, kot jih v točki 16. obrazložitve izpodbijane sodbe primeroma našteva sodišče prve stopnje. 7 Pavčnik, T.: Dokazni standardi, 2012, Podjetje in delo, številka 6-7. 8 Zaradi spremembe vrednosti obravnavanega predmeta tekom postopka pritožbeno sodišče tudi ni moglo uporabiti določila 3. odstavka 12. člena OT. 9 Zaradi spremembe vrednosti obravnavanega predmeta tekom postopka pritožbeno sodišče ni moglo uporabiti določila 3. odstavka 12. člena OT.