Jedro

Sodišče je v upravnih sporih članici državne univerze na podlagi 58. člena Ustave, 2. alinee 2. odstavka 6. člena in 4. odstavka 10. člena ZVis že priznalo sposobnost samostojno vlagati tožbo v upravnem sporu. To pomeni, da je članica državne univerze tudi lahko samostojno tožena v upravnem sporu.

Državna univerza je avtonomna institucija na vseh področjih razen na dveh. Državna univerza ni avtonomna v ravnanjih na tistem področju oziroma v tistih primerih, ko njeno ravnanje pomeni kolizijo s katero drugo ustavno določbo na isti ravni ustavno-pravnega varstva, kajti ravnanje državne univerze ne more biti neodvisno od ustavnih določb. In drugič: državna univerza ni avtonomna glede financiranja, ker naj bi po določilu 2. odstavka 58. člena Ustave to področje urejal zakon.

Načelo enakega dostopa do izobraževanja se nanaša tudi na dostop do doktorskega študija in pridobitve doktorskega naziva, kar je še posebej pomembno v tistih primerih, ko je pridobitev doktorskega naziva pogoj za zaposlitev, ker pride v tem primeru v okvir relevantnih določil tudi ustavna določba o enakosti dostopa do delovnega mesta (3. odstavek 49. člena Ustave). Odločitev o zavrnitvi predložene doktorske disertacije je brez dvoma odločitev o izgubi statusa študenta oziroma gre brez dvoma za odločitev o zadevi v zvezi s študijem. Zoper takšno odločitev ima zato stranka sodno varstvo v upravnem sporu (71. člen ZVis), kar pa še ne pomeni, da prizadeta stranka lahko uveljavlja kateri koli tožbeni ugovor zoper omenjeno dokončno odločitev. V tovrstnih upravnih sporih je presoja zakonitost izpodbijanega akta s strani sodišča omejena. Sodišče se namreč ne more oziroma ne sme spuščati v presojo procesa ocenjevanja članov komisije, razen kolikor tožnik ne vzpostavi domneve o obstoju diskriminacije na prepovedanih podlagah, česar pa tožnik v tožbi v konkretnem primeru ni uveljavljal.

Izrek

1.Tožba se v delu, ki se nanaša na drugo-toženo stranko A.A.A. v A., zavrže. 2.Zahteva za izdajo začasne odredbe v zvezi s tožbo zoper drugo-toženo stranko se zavrže. 3.Tožba se v delu, ki se nanaša na prvo-toženo stranko B.B.B. v A., zavrne.

4.Zahteva za izdajo začasne odredbe v zvezi s tožbo zoper prvo-toženo stranko se zavrne.

Obrazložitev

: S prvostopenjskim sklepom je prvo-tožena stranka na podlagi 171. člena Statuta Univerze v Ljubljani in 15. člena Pravil o doktorskih disertacijah Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani na seji dne 29. 9. 2008, ob obravnavi poročila o predloženi doktorski disertaciji, odločila, da se doktorska disertacija z naslovom "....", ki jo je predložil tožnik, zavrne in je kandidat ne more ponovno predložiti. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je tožnik na podlagi sklepa Senata B.B.B. v A. (v nadaljevanju: Senat) ponovno oddal doktorsko disertacijo v oceno. Senat je na seji dne 24. 9. 2007 imenoval strokovno komisijo za oceno predložene doktorske disertacije v sestavi prof. dr. A.A. (predsednik), prof. dr. B.B. (član) in prof. dr. C.C. (članica). Senat je na seji dne 29. 9. 2008 obravnaval poročilo strokovne komisije in ugotovil, da je mnenje enega člana strokovne komisije pozitivno, mnenji preostalih dveh članov pa negativno, zato je sklenil, da doktorsko disertacijo skladno s 171. členom Statuta Univerze v Ljubljani in 15. členom Pravil o doktorskih disertacijah Ekonomske fakultete, zavrne.

V pritožbi z dne 5. 11. 2008 zoper prvostopenjski sklep je tožnik uveljavljal dva ugovora. Prvi pritožbeni ugovor je v tem, da v predpisanem roku treh mesecev, to je najkasneje do 24. 12. 2007, ni prišla niti ena ocena doktorske disertacije in da ocenjevalci niso spoštovali sklepa Senata št. ... z dne 24. 9. 2007. V takem primeru bi morala po mnenju pritožnika velja rešitev, ki je najbolj pozitivna in ustrezna za kandidata. Drugi ugovor pa je v tem, da izpodbijani sklep nima ustreznih pravno formalnih sestavnih delov, kar izhaja iz neustreznih Pravil o doktorskih disertacijah, ki ne dopuščajo možnosti pritožbe oziroma ugovora in s tem ožijo pravno varstvo udeležencev na absolutni minimum oziroma ga popolnoma izničijo, kar je v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije. Poleg tega v pritožbi tudi pravi, da je z dopisom z dne 13. 10. 2008 pisno zaprosil za ocene doktorske disertacije (priloga 5). Z odgovorom z dne 15. 10. 2008 mu je bila zavrnjena možnost, da bi mu ocene doktorske disertacije poslali po pošti (priloga 6). Tako je dne 24. 10. 2008 od 10.00 do 12.25 ure, dne 27. 10. 2008 od 10.05 do 12.15 ure, dne 28. 10. 20008 od 10.25 do 11.19 ure in dne 4. 11. 2008 od 9.30 do 10.00 ure lastnoročno prepisoval in usklajeval prepis z originalom ocene doktorske disertacije v pisarni gospe D.D. Gre za skrajno ponižanje nekoga, ki je hotel opraviti doktorat. Pritožnik je podal tudi dopolnitev pritožbe z dne 25. 11. 2008, v kateri med drugim pravi, da ocene ocenjevalcev niso usklajene s predhodnimi ocenami in usmeritvami. Ocenjevalci uporabljajo pri končni oceni izključno negativistični pristop in ne podajajo celovite ocene. Pravi, da vsebina ocen govori samo o tem, kaj ni upoštevano in največkrat brez konkretnega navajanja dejstev. Edino ocena prof. dr. A.A. v določenem delu navaja, kaj vse je bilo upoštevano pri oddani doktorski disertaciji in v čem so tudi pozitivne spremembe. V nadaljevanju pritožnik obravnava vsebinske metodološke pomanjkljivosti v ocenah članov komisije in na koncu med drugim navaja, da je mentor opravil delo pomanjkljivo.

Z drugostopenjskim aktom je Senat na podlagi 45. člena pravil Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani odločil, da se pritožba zoper oceno strokovne komisije za oceno doktorske disertacije zavrže kot nedovoljena. Ocenjevanje strokovne komisije je opravilo strokovne narave in Statut Univerze v Ljubljani zato tudi ne predvideva pritožbe zoper ocene poročevalcev doktorske disertacije.

Tožnik je vložil tožbo zoper B.B.B. v A. in A.A.A. v A. zaradi odprave sklepa Senata št. ... z dne 16. 12. 2008 in sklepa Senata št. ... z dne 2. 10. 2008 in je predlagal izdajo začasne odredbe. V tožbi med drugim pravi, da je Univerzi in njenim članicam podeljeno javno pooblastilo za odločanje o potrditvi doktorata. Doktorat znanosti ni prosto pridobljiv, pač pa ga potrdi oziroma podeli fakulteta (univerza) v posebnem postopku in slednja odloča ali določena oseba izpolnjuje pogoje za pridobitev naziva doktor znanosti skladno z Zakonom o visokem šolstvu in Statutom Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju: Statut), zato gre nesporno za javno pooblastilo, ki je podvrženo tako določilom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kot tudi sodni presoji po Zakonu o upravnem sporu (ZUS-1). Sklep Senata št. ... z dne 16. 12. 2008 o zavrženju pritožbe tožeče stranke je nezakonit, saj je v nasprotju z določilom 281. člena in 282. člena Statuta. Omenjena člena določata, da ima študent pravico do pritožbe zoper odločitve, ki jih organi univerze ali članic sprejemajo o njegovih pravicah in da o pritožbi študenta odloča senat članice. Glede na to, da senat prvo-tožene stranke, kot članice drugo-tožene stranke, ni vsebinsko odločal o pritožbi, je storil bistveno kršitev določb postopka in je tožniku s tem odrekel pravico do vložitve pravnega sredstva. Glede na to, da Zakon o visokem šolstvu ali Statut ne vsebujeta določil glede formalnih zahtev pri odločanju in izdajanju sklepov, je možno zaključiti, da so organi Univerze in članic dolžni v tem primeru upoštevati pravila ZUP ter v skladu z njim voditi postopek in izdati odločbo. Izpodbijani sklep z dne 2. 10. 2008 je zagotovo v nasprotju z določili ZUP, saj npr. ne vsebuje niti pravnega pouka tožeči stranki, kljub temu, da je pritožba zoper sklep možna in sicer skladno že omenjenima 281. in 282. členom Statuta. Nadalje je tudi obrazložitev sklepa v nasprotju z določili ZUP, saj je izrazito skopa in brez temeljnih ugotovitev in zaključkov, na podlagi katere bi je bilo možno preveriti in s tem sklep preizkusiti. Ni obrazloženo, v čem sta mnenji vsebinsko negativni in kaj so tiste pomanjkljivosti sestavka prvo-tožeče stranke, ki mu odrekajo pridobitev statusa doktorske disertacije, zaradi česar je bilo sploh mnenje negativno. Merila za določitev nekega sestavka, kot doktorske disertacije so ob tem izrazito ohlapna ter nikjer niso natančno določena. Deloma jih opredeljuje Statut v 165. členu, ki določa, da je doktorska disertacija pisno delo, ki pomeni samostojen in izviren prispevek k znanstvenem področju, s katerega je tema disertacije, in deloma 15. člen Pravil Senata prvo-tožene stranke, ki posredno v tretji alineji petega odstavka 15. člena skozi oceno določa, da mora biti pri disertaciji podana izvirnost teze, veljavnost njenega dokazovanja, pa tudi skladnost teze z dispozicijo doktorske disertacije ter prispevek teze k znanosti. Prav zaradi odsotnosti tovrstnih meril je odločitev o sprejemu ali zavrnitvi doktorske disertacije lahko arbitrarna in v bistvu podvržena prostemu preudarku. Prosti preudarek pa ne more biti neomejen, pač pa je lahko uporabljen šele takrat, ko so osnovna merila, v okviru katerih je možno odločiti, določena, in ko so pooblastila za odločitev po prostem preudarku v mejah danega pooblastila in v skladu z namenom, zaradi katerega je bilo pooblastilo dano. Senat je sicer odločal na podlagi Pravil o doktorskih disertacijah prvo-tožene stranke, pri čemer pa ni navedeno na podlagi katerih Pravil. Po poznavanju tožeče stranke pri prvo-toženi stranki obstaja več Pravil o doktorskih disertacijah, pri čemer tožeča stranka predpostavlja, da so sprejeta vsakič nova Pravila za določene sklope doktorskih disertacij. Glede na to, da v izpodbijanem sklepu senata prvo-tožene stranke ni navedeno, na podlagi katerih Pravil je prvo-tožena stranka odločala, odločbe tudi v tem delu ni možno preizkusiti, saj ni znano, katera Pravila je potrebno upoštevati. Ker tožeča stranka razpolaga z dvema izvodoma pravil, enim z dne 1. 6. 1996 in enim z dne 20. 6. 2005, iz sklepa z dne 2. 10. 2008, ne more ugotoviti, katera pravila so bili podlaga za odločitev, kar je v nasprotju z načelom pravne varnosti, saj ni znano, na podlagi katerih predpisov je prvo-tožena stranka odločala, kar pomeni samostojno kršitev postopkovnih pravil. Tudi sicer je pri odločanju o sprejemu doktorske disertacije prišlo do kršitve postopkovnih pravil, saj bi strokovna komisija morala podati svojo oceno v treh mesecih po imenovanju, ki je bilo dne 24. 9. 2007. Glede na pomanjkljivo obrazložitev sklepa senata prvo-tožene stranke z dne 2. 10. 2008, je želela tožeča stranka pri prvo-toženi stranki pridobiti pisne ocene članov strokovne komisije, pa je bila v svoji zahtevi zavrnjena, saj ji je bil omogočen zgolj vpogled. Tožeča stranka je vpogled opravila ter je bila prisiljena na roke prepisati ugotovitve, saj ji je bilo onemogočeno sleherno kopiranje dokumentacije. Tovrstno ravnanje prvo-tožene stranke nesporno pomeni poseg v pravice tožeče stranke, saj ji je bila s takim preprečevanjem onemogočena učinkovita zaščita svojih pravic in sestava kakovostne pritožbe. V nadaljevanju tožbe tožnik po vsebini obravnava in kritično analizira ocene doktorske disertacije članov komisije. Predlaga odpravo obeh odločb in da sodišče odloči, da se doktorska disertacija sprejme in se v najkrajšem času izvede javni zagovor. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

V obrazložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe tožnik pravi, da tožeča stranka po zavrnitvi doktorske disertacije ne more ponovno predložiti. To posledično pomeni, da je doktorska disertacija z istim naslovom prosta in jo lahko prijavi in predloži neka tretja oseba. Glede na to, da sta po prepričanju tožeče stranke izpodbijana sklepa formalno in vsebinsko nezakonita in da je tožeča stranka v izdelavo doktorske disertacije z omenjenim naslovom vložila izredno veliko truda, dela, časa in intelektualnih naporov, lahko slednji v primeru, da sodišče odpravi sklepa, v vmesnem času, pa tretja oseba prijavi disertacijo z istim naslovom, nastane težko popravljiva škoda, saj kljub vloženemu trudu ne bo mogla doktorirati s to temo in bo tretja oseba imela pri naslovu prednost. Zahtevo opira na 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju. Po oceni tožeče stranke so vse predpostavke za izdajo začasne odredbe izkazane. V zvezi z obstojem terjatve se tožeča stranka v celoti sklicuje na obrazložene tožbene navede. Toženi stranki z izdano začasno odredbo sploh ne bi pretrpeli nobene škode, saj je izpeljava doktorata predvsem v interesu tožeče stranke. Tudi finančno gledano bo prvo-tožena upravičena do celotnega plačila za opravljen doktorat, tako od tožeče stranke, ko bo slednja doktorirala, kot bi to bila, če bi naslov oddala tretji osebi. Iz enakih razlogov so izpolnjeni tudi pogoji za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS. Predlaga začasno odredbo, da se toženim strankam prepoveduje dodelitev doktorske disertacije z naslovom "..." katerikoli osebi. Izdana začasna odredba velja še 30 dni po prejemu pravnomočne sodbe glede odprave sklepov Senata B.B.B. v A. z dne 2. 10. 2008 in 16. 12. 2008 in odločitve o sprejemu doktorske disertacije.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba zoper drugo-toženo stranko se zavrže. Sodišče je v upravnih sporih članici državne univerze na podlagi 58. člena Ustave, 2. alinee 2. odstavka 6. člena in 4. odstavka 10. člena ZVis (Uradni list RS, št. 67/93 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) že priznalo sposobnost samostojno vlagati tožbo v upravnem sporu (U 2566/2007 in U 1424/2007). To pomeni, da je članica državne univerze tudi lahko samostojno tožena v upravnem sporu. Ker organ A.A.A. v A. ni izdal nobenega od obeh izpodbijanih aktov, je sodišče s sklepom v prvi točki izreka tožbo v delu, ki se nanaša na drugo-toženo stranko zavrglo (4. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka.

Zahteva za izdajo začasne odredbe v zvezi z drugo-toženo stranko se zavrže. V drugi točki izreka je sodišče zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe v delu, ki jo tožnik veže na drugo-toženo stranko. Gre za zahtevek, naj sodišče toženi stranki prepove dodelitev doktorske disertacije z določenim naslovom. To je zahteva za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1, saj z njo tožnik skuša začasno urediti stanje glede na sporno pravno razmerje, tega spornega razmerja med tožnikom in drugo-toženo stranko pa ni, saj noben akt drugo-tožene stranke ne posega v pravico ali pravno zavarovani interes tožnika. Ker niso izpolnjene predpostavke za sprejem tožbe zoper drugo-toženo stranko glede na to, da je sodišče odločilo, da se tožba zoper drugo-toženo stranko zavrže, tudi ni pogojev za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, ki je vezana na drugo-toženo stranko.

Obrazložitev k tretji točki izreka: Tožba zoper prvo-toženo stranko ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 58. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 68/2006) je državna univerza avtonomna. Določilo 2. odstavka 58. člena Ustave RS pa pravi, da način financiranja državne univerze ureja zakon. Iz jezikovne, logične in sistematične razlage tega ustavnega določila, in upoštevajoč tudi dosedanjo upravno-sodno prakso Upravnega sodišča (na primer: sodba Upravnega sodišča v zadevi U 1231/2004 z dne 4. 6. 2003), izhaja splošna pravna interpretacija, po kateri je državna univerza avtonomna institucija na vseh področjih razen na dveh. Državna univerza ni avtonomna v ravnanjih na tistem področju oziroma v tistih primerih, ko ravnanje državne univerze pomeni kolizijo s katero drugo ustavno določbo na isti ravni ustavno-pravnega varstva, kajti ravnanje državne univerze ne more biti neodvisno od ustavnih določb. In drugič: državna univerza ni avtonomna glede financiranja, ker naj bi po določilu 2. odstavka 58. člena Ustave RS to področje urejal zakon. Vendar pa kljub citirani ustavni določbi iz ZVis izhaja, da zakonodajalec v zakonu ni uredil samo načina financiranja visokošolske dejavnosti, ampak je uredil tudi statusna vprašanja visokošolskih zavodov, pogoje za opravljanje visokošolske dejavnosti in je opredelil tudi javno službo v visokem šolstvu (1. člen ZVis). Za obravnavani spor je pomembno, da je zakonodajalec v okviru navedenih področij opredelil, da univerza, ki jo ustanovi Republika Slovenija, deluje po načelih avtonomije, ki ji zagotavlja med drugim tudi svobodo raziskovanja in posredovanja znanja, določanje študijskega režima, določanje oblik preverjanja znanja študentov ter podeljevanje znanstvenih naslovov (1., 6. in 7. alineja 6. člena ZVis). Glede obravnavanega predmeta spora – to je doktorskega študija – je zakonodajalec uredil na primer pogoje vpisa (3. odstavek 38a. člena in 4. odstavek 41. člena ZVis), kar je posledica zakonskega in ustavnega načela enakega dostopa do izobraževanja (7. člen ZVis in 2. odstavek 14. člena Ustave). Načelo enakega dostopa do izobraževanja se namreč nanaša tudi na dostop do doktorskega študija in pridobitve doktorskega naziva, kar je še posebej pomembno v tistih primerih, ko je pridobitev doktorskega naziva pogoj za zaposlitev, ker pride v tem primeru v okvir relevantnih določil tudi ustavna določba o enakosti dostopa do delovnega mesta (3. odstavek 49. člena Ustave). V konkretnem primeru tožnik ne pravi, da je pridobitev doktorata zanj pogoj za pridobitev določene zaposlitve.

Glede pravnega varstva ZVis sicer po eni strani določa, da se s Statutom določi postopek za uveljavljanje varstva pravic študentov (66. člen ZVis), kar kaže na to, da je zakonodajalec to področje hotel prepustiti avtonomiji univerze, a je po drugi strani v določilu 71. člena ZVis zakonodajalec določil, da je zoper dokončno odločitev pristojnega organa visokošolskega zavoda o pridobitvi oziroma izgubi statusa študenta in o drugih zadevah v zvezi s študijem možno sprožiti upravni spor.

Za razrešitev upravnega spora je torej bistveno vprašanje, ali izpodbijana odločitev pomeni odločitev o izgubi statusa oziroma ali gre za drugo zadevo v zvezi s študijem, kajti zoper takšne odločitve je možno po 71. členu ZVis sprožiti upravni spor. Gre za možnost sprožiti upravni spor, ki je urejena v določilu drugega stavka 1. odstavka 2. člena ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/2006): na podlagi tega določila je namreč možno sprožiti upravni spor tudi zoper akt, ki sicer ni upravni akt v smislu 2. odstavka 2. člena ZUS-1, če tako določa poseben zakon.

Odločitev o zavrnitvi predložene doktorske disertacije je brez dvoma odločitev o izgubi statusa študenta oziroma gre brez dvoma za odločitev o zadevi v zvezi s študijem. Zoper takšno odločitev ima zato stranka sodno varstvo v upravnem sporu (71. člen ZVis), kar pa še ne pomeni, da prizadeta stranka lahko uveljavlja kateri koli tožbeni ugovor zoper omenjeno dokončno odločitev. Iz dejstva, da stranka ima možnost sprožiti upravni spor izhaja, da mora pristojni organ v zadevi izdati odločbo ob smiselni uporabi določil ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami, 4. člen) glede obveznih sestavin odločbe (210. člen ZUP), kajti brez tega nadzor nad zakonitostjo takega akta ni mogoč. Glede tega ima torej tožnik prav, vendar pa, kot je razvidno in nadaljevanja obrazložitve sodbe, pomanjkljivosti izpodbijanih aktov v konkretnem primeru niso takšne, da bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1).

Ker gre v predmetni zadevi za odločitev o izgubi statusa študenta oziroma za odločitev o zadevi v zvezi s študijem, posledično to pomeni, da mora senat na prvi stopnji odločiti z odločbo in ne s sklepom in da ima zato stranka zoper odločitev o zavrnitvi predložene doktorske disertacije na podlagi 1. odstavka 281. člena Statuta Univerze v Ljubljani tudi pravico do pritožbe. To pomeni, da ima tožnik v delu tožbe, ko izpodbija drugostopenjski akt, češ da mu posega v pravico do uveljavljanja pritožbe, prav. Vendar pa ta napaka drugostopenjskega organa, ki je sicer kot pristojni organ odločal o pritožbi zoper prvostopenjski akt (1. odstavek 282. člena Statuta Univerze v Ljubljani), ne pomeni bistvene kršitve določb postopka, kot zmotno trdi tožnik v tožbi, saj ne gre za noben primer iz 237. člena ZUP. Tožnik je sam pojasnil, da se je seznanil z ocenami članov komisije preden je pripravil pritožbo zoper prvostopenjski akt, čeprav je moral za to prepisovati omenjene ocene. Zato sodišče meni, da je pavšalen ugovor, da mu zaradi tega, ker mu ocene niso bile poslane, ni mogel sestaviti kakovostne pritožbe oziroma mu je bila onemogočena učinkovita zaščita pravic. Ker so tudi vsi preostali tožbeni ugovori, kot je razvidno iz nadaljevanja obrazložitve sodbe, neutemeljeni, odločitev tožene stranke, ki je pritožbo zoper prvostopenjski akt zavrgel namesto, da bi jo zavrnil, ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve.

Tožbeni ugovori so neutemeljeni (zoper oba izpodbijana akta) iz razloga, ker med strankama ni sporno, da sta bili dve poročili članov komisije negativni in ni nobenega dvoma, da se v takem primeru disertacija zavrne na podlagi 171. člena Statuta Univerze v Ljubljani; nadalje je za presojo zadeve pomembno, da tožnik nima prav, ko pravi, da se v primeru nespoštovanja rokov za izdelavo poročila o oceni disertacije, upošteva rešitev, ki je najbolj pozitivna in ustrezna za kandidata. Gre za instrukcijski (ne pa prekluzivni) rok, ki si ga je postavila A.A.A. v A., in po naravi stvari ne more pomeniti, da bi zamuda roka pomenila pozitivno oceno doktorske disertacije. Kot že rečeno, mora biti odločitev o zavrnitvi predložene doktorske disertacije obrazložena in mora imeti sestavine odločbe po Zakonu o splošnem upravnem postopku (210. člen ZUP), kajti stranka lahko varuje svoj pravni interes oziroma pravico do statusa študenta ali s študijem povezano pravno korist oziroma pravico v upravnem sporu. Vendar prvostopenjski izpodbijani sklep nujne sestavine ima: sklep ima potreben uvod, izrek je jasen in določen ter v skladu s Statutom Univerze v Ljubljani; v obrazložitvi sicer ni kratkega povzetka negativnih ocen, vendar ta pomanjkljivost ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve, kajti tožnik je sam navedel, da se je seznanil z ocenami in je na tej podlagi tudi vložil pravno sredstvo. Prvostopenjski akt sicer nima pravnega pouka, vendar zaradi tega tožnik ni bil zaveden, da ne bi vložil pravnega sredstva zoper prvostopenjski akt. V preostalem in pretežnem delu tožbe pa tožnik uveljavlja nedopusten tožbeni ugovor. Tožnik namreč skuša zavarovati svoje dosedanje delo in trud na doktorski disertaciji in s tožbo izpodbiti zakonitost ocen članov komisije, česar pa v upravnem sporu ne more in zaradi tega je tudi brez pomena tožbeni ugovor glede nejasnosti uporabe pravil tožene stranke pri izdelavi in oceni doktorske disertacije. Glede tega se je upravno-sodna praksa že izrekla in sicer sta Vrhovno sodišče in Upravno sodišče (sklep v zadevi U 1556/2006) zavzeli stališče, da sta „ocenjevanje in ocena, kot njegova posledica, opravila strokovne narave, s katero se ne odloča o pravici ali koristi, ki bi jo zakon varoval tožniku, niti se z njo ne nalaga nobena obveznost. Upravni spor glede ocene zato ni mogoč“ (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 1556/2006 z dne 28. 2. 2007). To pomeni, da je v tovrstnih upravnih sporih presoja zakonitost izpodbijanega akta s strani sodišča omejena. Sodišče se namreč ne more oziroma ne sme spuščati v presojo procesa ocenjevanja članov komisije, razen kolikor tožnik ne vzpostavi domneve o obstoju diskriminacije na prepovedanih podlagah, česar pa tožnik v tožbi v konkretnem primeru ni uveljavljal. Na tej podlagi je sodišče tožbo v navedenem delu zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1. Obrazložitev k četrti točki izreka: Zahteva za izdajo začasne odredbe v zvezi z izpodbijanima aktoma prvo-tožene stranke je neutemeljena.

Začasna odredba se v upravnem sporu presoja po določilu 32. člena ZUS-1 in ne po Zakonu o izvršbi in zavarovanju. Ker sodišče lahko izda začasno odredbo, s katero zadrži izvršitev izpodbijanega akta, le do izdaje pravnomočne sodbe, sodišče pa je sodbo v drugi točki izreka že izdalo in za stranko sodna odločba postane pravnomočna z njeno vročitvijo, niso izkazane okoliščine za izdajo začasne odredbe. Zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe v četrti točki izreka s sklepom zavrnilo (2. odstavek 32. člena ZUS-1).