Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker je v sporni zadevi šlo za povračilo odškodnin trem oškodovancem, temelji regresni zahtevek tožnice na treh različnih dejanskih podlagah. Zoper toženca je dejansko uveljavljala tri zahtevke, ki so bili sicer prisojeni v seštevku, vendar je za dovoljenost revizije odločilno, da imajo različno podlago in se zato dovoljenost revizije po drugem odstavku 41. člena ZPP presoja glede na vrednost vsakega posameznega zahtevka.
Revizija se zavrže. Tožena stranka krije svoje stroške odgovora na revizijo.
1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec tožnici plačati 5.419,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških.
2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbi toženke je delno ugodilo in odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov glavnice prenehajo teči 1. 1. 2002. Sicer je pritožbo toženke zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnica vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tudi v zavrnilnem delu v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta nižji sodišči zmotno tolmačili določbo 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, pri presoji odgovornosti za nastalo prometno nesrečo pa sta tudi zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Po njenem mnenju je toženec je v celoti odgovoren za nastalo škodo. Odločitev, da je toženec dolžan povrniti tožnici le tisti del izplačane odškodnine obema oškodovankama, ki ustreza njegovemu delu odgovornosti, je v nasprotju z drugim odstavkom 7. člena Zakona o obveznem zavarovanju v prometu. Z izplačilom odškodnine je namreč tožnica v celoti vstopila v pravice odškodovank T. S. in B. S. Sklep sodišča druge stopnje, da zamudne obresti prenehajo teči s 1. 1. 2002, je napačen, saj bi moralo sodišče upoštevati določbo 1061. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in določbe Zakona o predpisani obrestmi meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri. Če bi to storilo, bi moralo v celoti ugoditi obrestnemu zahtevku tožnice, in sicer ne glede na to, ali je bila določba 376. člena OZ v času med 1. 1. 2002 in 22. 5. 2007 v skladu z Ustavo RS.
4. Toženec v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Meni, da ni utemeljena, saj ni podana ne kršitev materialnega prava ne nobena od očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.
5. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.
6. Revizija ni dovoljena.
7. V obravnavani zadevi je tožencu naloženo povračilo 50% zneskov odškodnin, ki jih je tožnica izplačala trem oškodovancem. Revizijsko sporen znesek je zavrnilni del izpodbijane sodbe, ki je sestavljen iz izplačil odškodovancem: 1. R. V. 50% od zneska 1.526,65 EUR, 50% od zneska 95,77 EUR, 50% od zneska 1.356,20 EUR in 50% od zneska 109,41 EUR; 2. T. S. 50% od zneska 1.356,20 EUR; 3. B. S. 50% od zneska 834,59 EUR in 50% od zneska 140,46 EUR.
8. Ker je šlo za povračilo odškodnin trem oškodovancem, temelji regresni zahtevek tožnice na treh različnih dejanskih podlagah. Zoper toženca je dejansko uveljavljala tri zahtevke, ki so bili sicer prisojeni v seštevku, vendar je za dovoljenost revizije odločilno, da imajo različno podlago in se zato dovoljenost revizije po drugem odstavku 41. člena ZPP presoja glede na vrednost vsakega posameznega zahtevka. Nobeden od treh zahtevkov zoper toženca, ki se nanaša na posameznega oškodovanca, sam po sebi ne presega spodnje meje za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 367. člena ZPP, ki znaša 1,000.000 SIT. Ker revizija tožeče stranke ni dovoljena, jo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP).
9. Ker odgovor toženca, glede na njegovo vsebino, ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP), je Vrhovno sodišče odločilo, da toženec sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP).