Jedro

Ker ne ugotavljanje potreb ne določanje preživnine ni matematična operacija, pač pa ocena, ki mora odražati preverljive kriterije, je tudi ta korektiv (obseg stikov oz. neposredne dnevne skrbi za otroka) treba upoštevati ocenitveno.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Stranki sta se sporazumno razvezali, sporazumeli sta se tudi, da se njuna mladoletna otroka, ... 2008 roj. A. in ... 2012 roj. B., zaupata v vzgojo in varstvo materi, z očetom pa so dogovorjeni redni in pogosti stiki. Le določitev preživnine sta stranki prepustili sodišču, ki je z izpodbijano sodbo očetu naložilo mesečno plačevanje po 238 EUUR za vsakega otroka (skupaj torej 476 EUR), kar je približno polovico njunih ugotovljenih potreb. (I.). V presežku je sodišče materin zahtevek zavrnilo (II.) in odločilo, da krijeta stranki vsaka svoje stroške postopka (III.).

2. Zoper sodbo sta se pritožila oba, tako tožnik kot toženka, predlagata spremembo sodbe, toženka opredeljuje še svoje pritožbene stroške.

3. Tožnik se strinja z ugotovitvami glede potreb otrok in zaslužkom njega in toženke, vendar meni, da je glede na slednje napačno porazdeljeno preživninsko breme; toženka zasluži bistveno več – skupaj z najemnino ima 2050 EUR mesečnih dohodkov, sam pa 1450 EUR. Ne strinja se s tem, da so njegovi dohodki nadpovprečni in da so njegove zmožnosti zaradi njegove izobrazbe (informatik oz. računalniški tehnik) še večje, kot izkazujejo njegovi dohodki. Navaja, da ima pri 49 letih pri delodajalcu pač izkazano plačo, je lojalen delavec, zato ne bo iskal še drugih zaslužkov »na črno«. Predlaga znižanje preživninske obveznosti na 201,25 EUR za vsakega otroka mesečno.

4. Toženka pa predlaga, da se preživnina zviša na 290 za vsakega otroka. Navaja, da je sodišče premalo upoštevalo, da tožnik nima več kreditne obveznosti. Očita, da parkirnine, ki jo mora nujno plačevati, ni upoštevalo med stroške. Trdi, da so potrebe otrok višje od ugotovljenih, in sicer naj bi bile »vsaj 565 oz. 595 EUR«. Premalo je sodišče upoštevalo pri stroških prehrane, obleke in obutve ter izvenšolskih dejavnostih. Očita, da sodišče ni upoštevalo preživninskih zmožnosti očeta in dejstva, da sta otroka večji del časa pri njej. V zvezi s tem citira nekaj sodne prakse. Meni, da bi moral oče kriti 60% potreb, kar bi bilo 1/3 njegove plače. 5. Odgovora na pritožbo stranki nista podali.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in v zadostni meri ugotovilo pravno pomembna sporna dejstva - potrebe upravičencev in zmožnosti zavezancev, in pravilno uporabilo materialno pravo, ko je porazdelilo preživninsko breme med oba roditelja.

8. Prvostopenjsko sodišče je ustrezno ocenilo potrebne stroške obeh otrok tako, da ta ocena vključuje stroške njunega prebivanja, hrane, oblačil, obutve, izobraževanja, vzgoje, oddiha in razvedrila (2. odst. 190. čl. Družinskega zakonika; DZ). Zavrniti je treba materin očitek, da je ocena sodišča, da znašajo mesečno potrebni stroški preživljanja za vsakega med 480 in 490 EUR, prenizka. Je realna, v skladu s splošno znanimi cenami življenjskih stroškov in potrebščin, prilagojena starosti obeh otrok in njunim dejavnostim, primerljiva s stroški njunih vrstnikov, s to omejitvijo, da upravičene (»potrebne«) stroške zamejujejo zmožnosti roditeljev. Za iste potrebe (npr. hrano, obleko in obutev ter izvenšolske dejavnosti ali parkiranje) je mogoče potrošiti zelo veliko denarja, ali pa minimalno, odvisno od tega, koliko ga je na razpolago. Če ga je malo, se krijejo samo nujni oz. najnujnejši stroški, čim več ga je, tem več izdatkov (potreb) je lahko kritih, tudi tistih manj nujnih. Potrebe upravičenca do preživnine niso vsota izdatkov, pač pa njihova primerna ocena. Ta v konkretnem primeru pravilno odraža solidne, dasi ne izjemne dohodke obeh staršev.

9. Ustrezno in prepričljivo so ugotovljene tudi pridobitne zmožnosti obeh zavezancev. Tožnikov očitek glede nepravilnega zaključka prvostopenjskega sodišča v zvezi z njegovo večjo zmožnostjo pritožbeno sodišče zavrača. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da očetova računalniška izobrazba po potrebi gotovo nudi dodatne možnosti za zaslužek, kar nima zveze z njegovo lojalnostjo do delodajalca ali »delom na črno«.

10. Tudi breme preživljanja je prvostopenjsko sodišče ustrezno porazdelilo med roditelja (189. čl. DZ). Kljub temu, da je ugotovilo, da ima toženka izkazane višje mesečne dohodke od tožnika (2025 EUR napram 1450 EUR), je enakomerna porazdelitev bremena primerna iz razloga, ker otroka bistveno več časa preživita z materjo, kar brez dvoma terja dodatna tako materialna kot nematerialna bremena, ki se težko posebej izrazijo in ovrednotijo, pravilno pa jih je upoštevati. Mati nekorektno navaja, da sodišče tega ni upoštevalo, saj je izrecno navedeno nasprotno (glej 29. tč. obrazložitve sodbe). Ker ne ugotavljanje potreb ne določanje preživnine ni matematična operacija, pač pa ocena, ki mora odražati preverljive kriterije, je tudi ta korektiv (obseg stikov oz. neposredne dnevne skrbi za otroka) treba upoštevati ocenitveno; po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče to tudi korektno storilo.

11. Očeta je v zvezi z nezadovoljstvom s porazdelitvijo bremena glede na razliko v izkazanih dohodkih treba usmeriti na prejšnjo točko obrazložitve te odločbe in na ustaljena stališča sodne prakse, s katerimi ga je seznanilo že sodišče prve stopnje, in sicer da morajo starši storiti vse, kar je v njihovi moči (in je seveda zakonito), da svojim otrokom omogočijo kar se da zdrav telesni in duševni razvoj (1. odst. 190. čl. DZ). Ocenjene potrebe obeh otrok niso nič ekstremnega in pred očetom ni nezmogljive ovire, da k temu enakovredno prispeva; kot pojasnjeno, tudi ni brez (dodatnih) pridobitnih zmožnosti, če bi se izkazalo, da so potrebne.

12. Pritožbi torej nista utemeljeni, bistvene kršitve določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pa tudi niso podane, zato je pritožbi zavrnilo in sodbo sodišče prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP v zvezi z 42. čl. ZNP-1).

13. Pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške, kot je to praviloma v postopkih glede družinskih razmerij, v ospredju katerih je otrokova korist (2. odst. 55. čl. ZNP-1).