Jedro

Pritožnik zatrjuje, da je pogodbeni upravičenec stvarne služnosti in soposestnik obravnavane poti. Pogodbene povezanosti s tožnikom s pogodbo ni izkazal, saj je v spisu ni. Na drugi strani je sodišče pravilno ugotovilo, da ima za varstvo svoje lastninske in služnostne pravice na voljo lastna pravna sredstva. Tudi pritožnik priznava, da jih ima in da jih lahko zoper toženca in tretje osebe uveljavlja bodisi samostojno bodisi skupaj s tožnikom. Vendar to še ne utemeljuje njegovega pravnega interesa za vključitev v tujo (tožnikovo) pravdo, v kateri slednji uveljavlja motenje svoje posesti. Ker je predmet obravnavanega motenjskega spora motenje posesti tožnika, to pa je stvar razmerja med tožnikom in toženo stranko, ki ne bo vplivala na medsebojno razmerje med tožnikom in pritožnikom, je predlog za njegovo udeležbo v pravdi pravilno zavrnjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožnik in toženca krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog pritožnika za dopustitev stranske intervencije na strani tožnika. Tako je odločilo po oceni, da ima predlagatelj intervencije kot služnostni upravičenec in soposestnik poti le dejanski interes za udeležbo v pravdi, v kateri tožnik zahteva posestno varstvo zaradi motenja (so)posesti.

2. Predlagatelj intervencije vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1. Predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da stranski intervenciji ugodi ali sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, tožencema pa naj naloži v plačilo njegove pravdne stroške. Navaja, da je skupaj s tožnikom soposestnik trase dovozne poti in je upravičen do posestnega varstva. Pravni interes med njim in toženo stranko za samostojno tožbo zaradi motenja posesti je izkazan na podlagi 33. in 35. člena SPZ2. Tožbo bi lahko vložil tudi skupaj s tožnikom. V pravdni bi imela položaj navadnih materialnih sospornikov na aktivni strani. Torej je logično, da se lahko pridruži tožniku v pravdi kot stranski intervenient. Njegov pravni interes za vstop v pravdo je izkazan. Podlago zanj predstavlja služnostna pogodba, po kateri sta oba s tožnikom dolžna nerazdelno vzdrževati traso poti in imata na tej podlagi soposest vzdrževanja, in tretji odstavek 219. člena SPZ. Sodišče prve stopnje zmotno meni, da stvarna služnost v tej pravdi ni pomembna in da pritožnik nima pravnega interesa. Materialnopravno razmerje med tožnikom in tožnikom je izkazano. Zadostuje obstoj pogodbe. Pravni interes je podan, če razmerje med stranskim intervenientom in predmetom spora utemeljujejo kakršnikoli predpisi. Odločitev v pravdi bo vplivala na soposest vzdrževanja poti. Sodišču očita nepravilno uporabo sodne prakse.

3. Toženca sta odgovorila na pritožbo. Predlagata njeno zavrnitev in priglašata stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, se lahko pridruži tej stranki (prvi odstavek 199. člena ZPP). Predpostavka za dopustitev stranske intervencije osebe, ki se želi vmešati v tujo pravdo, je njen pravni interes, da zmaga v pravdi tista stranka, ki se jih želi pridružiti. Pravni interes intervenienta za zmago ene od pravdnih strank mora izhajati iz določenega razmerja med njim in eno od strank. Utemeljen je s pravnimi posledicami sodne odločbe, katere vsebina lahko posredno vpliva na njegov pravni položaj. Ekonomski ali dejanski interes ne zadoščata za vključitev v tujo pravdo.

6. Odločitev o zavrnitvi pritožnikovega predloga temelji na oceni, da ima pritožnik kot služnostni upravičenec in soposestnik obravnavane dostopne poti le dejanski interes za zmago tožnika v pravdi zaradi motenja posesti, ker je tudi v pritožnikovem interesu, da sporna pot ostane tudi zanj prosto prevozna. Pravno pravilna je presoja, da ugotovljeni dejanski interes ne zadošča za predlagano stransko intervencijo.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje in njegovim ugotovitvam, da izid obravnavane pravde ne bo z ničemer posegel v pravni položaj pritožnika. Med razmerjem, ki je predmet spora med pravdnima strankama, ter razmerjem stranskega intervenienta in stranko, ki se ji hoče pridružiti, mora obstajati vsebinska zveza soodvisnost. Kdaj sta in kakšna je vsebina njune soodvisnosti, določa materialno pravo. Zato se primeri iz sodne prakse, ki jih v pritožbi izpostavlja pritožnik, ne morejo enostavno preslikati na obravnavano zadevo, ker ne gre za vsebinsko enaka pravna razmerja. Pritožnik zatrjuje, da je pogodbeni upravičenec stvarne služnosti in soposestnik obravnavane poti. Pogodbene povezanosti s tožnikom s pogodbo ni izkazal, saj je v spisu ni. Na drugi strani je sodišče pravilno ugotovilo, da ima za varstvo svoje lastninske in služnostne pravice na voljo lastna pravna sredstva. Tudi pritožnik priznava, da jih ima in da jih lahko zoper toženca in tretje osebe uveljavlja bodisi samostojno bodisi skupaj s tožnikom. Vendar to še ne utemeljuje njegovega pravnega interesa za vključitev v tujo (tožnikovo) pravdo, v kateri slednji uveljavlja motenje svoje posesti. Posest je neposredna dejanska oblast nad stvarjo. Tudi za zatrjevano pravno razmerje med pritožnikom in tožnikom, ki temelji na soposesti (25. člen SPZ) velja, da sta pri izvajanju soposesti soposestnika v dejanski, ne pa tudi medsebojni pravni skupnosti. Vsak od soposestnikov uživa (lastno) posestno varstvo, in sicer tako proti tretjim osebam, kakor tudi v medsebojnem razmerju, če je oblikovana soposest. 8. V položaju, ko motenje posesti uveljavlja le eden od soposestnikov zoper tretjo osebo, izid pravde ne vpliva na materialnopravni položaj ostalih soposestnikov, ki niso zahtevali sodnega varstva. Enako velja za varovanje služnostne pravice in izvrševanje služnostne pravice, na kar se sklicuje pritožnik. Kot je pravilno povedalo že prvo sodišče, ima na voljo lastna ustrezna pravna sredstva v primeru posegov v njegovo posest ali služnostno pravico. Dejanski interes za uspeh tožnika v motenjski pravdi pa za stransko intervencijo ne zadošča. 9. Ker je predmet obravnavanega motenjskega spora motenje posesti tožnika, to pa je stvar razmerja med tožnikom in toženo stranko, ki ne bo vplivala na medsebojno razmerje med tožnikom in pritožnikom, je predlog za njegovo udeležbo v pravdi pravilno zavrnjen.

10. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Odločitev je pravilna in ni obremenjena z napakami in kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366.a člena ZPP).

11. Ker pritožnik ni uspel s pritožbo, ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Toženca z odgovorom na pritožbo nista v ničemer prispevala k rešitvi zadeve, torej ne gre za stroške, ki bi bili potrebni za pravdo. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002 s spremembami.