Jedro

Razlog, ki ga uveljavlja tožnik, je, da predmetne odločbe sploh ni mogoče izvršiti. Že iz zakonske opredelitve tega razloga oziroma uporabe besede „sploh“ izhaja, da je z njim mišljena tako imenovana objektivna nemožnost izvršitve, da torej odločbe ne bi mogel izvršiti nihče, pod nobenimi pogoji (dejanska nemožnost izvršitve), ali pa bi bila izvršitev v takem nasprotju s temeljnimi postulati pravnega sistema, da bi bila v njegovem okviru nemogoča (pravna nemožnost izvršitve).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovni zahtevek tožnika za tožbo v upravnem sporu se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka v višini 380,64 EUR, v 15-dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za okolje in prostor (upravni organ) je s 1. točko izreka odločbe, št. 0612-99/2018-4 z dne 22. 8. 2018, zavrnilo predlog tožnika za izrek ničnosti odločbe gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Novo mesto, št. 06122-3173/2015-9 z dne 17. 3. 2016. Tožnik je vložil predlog za izrek ničnosti odločbe z dne 17. 3. 2016, s katero je prvostopenjski organ izrekel tožniku ukrep po 153. členu Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), pri čemer je uveljavljal ničnostni razlog po 3. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tožnik je zatrjeval, da se odločbe ne da izvršiti, ker v izreku pod točko 1 ni navedeno, kaj konkretno predstavlja neskladno gradnjo. Organ je navedel, da se z izrekom inšpekcijske odločbe odreja inšpekcijski ukrep. Kaj predstavlja neskladno gradnjo, je del dejanskega stanja, na katerem temelji inšpekcijska odločba. Ugovor tožnika se tako nanaša na dejansko stanje, na katerem odločba temelji. Napačna ugotovitev dejanskega stanja pa je eden izmed razlogov, ki jih lahko stranka uveljavlja v postopku z rednimi pravnimi sredstvi v upravnem postopku in nato v upravnem sporu z vložitvijo tožbe ter ne kot ničnostne razloge. Ničnostni razlogi so točno določeni in jih, ker gre za izredno pravno sredstvo, s katerimi se posega v pravnomočno odločbo, tudi ni mogoče razlagati drugače. Organ je zato zaključil, da predlog tožnika ni utemeljen, zato ga je zavrnil. 2. Tožnik je v tožbi uvodoma opozoril, da za določnost izreka ukrepa ne zadošča, da izrek odločbe vsebuje zgolj inšpekcijski ukrep, ampak mora vsebovati tudi dejstva, ki ta ukrep izkazujejo in opravičujejo (npr. dejstva, ki pomenijo zakonske znake neskladne gradnje). Stališče organa je zato nezakonito tudi zaradi kršitve 213. člena ZUP. Glede na 153. člen ZGO-1 mora iz izreka inšpekcijske odločbe izhajati, da gre za neskladno gradnjo (o čemer se odloči o predmetu postopka - prvi odstavek 213. člena ZUP), in inšpekcijski ukrep (ki pomeni pogoj oziroma nalog, povezan z odločitvijo o predmetu zahtevka). Ni nujno, da je v izreku beseda ''neskladna'', pač pa morajo biti v izreku navedena dejstva, ki predstavljajo odstopanja od pogojev gradnje, katerih aplikacija na pravno normo pomeni izpolnitev kriterijev iz 12. 2 točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Torej kaj konkretno predstavlja tisto gradnjo v nasprotju s pogoji iz gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju GD), in na kateri pogoj se ta neskladnost iz GD nanaša. Iz navedbe teh dejstev bi bilo znano, zaradi kršitve katerih pogojev se prepoveduje nadaljnja gradnja in glede česa je investitor dolžan zaprositi za spremembo GD. Ker gre pri izdaji dovoljenja za gradnjo za odločanje o pravicah ali pravnih koristih, mora biti z odločbo enako ugotovljeno, kateri pogoj naj bi bil kršen v posledici česar zakon odvzame pravico nadaljnje gradnje. Šele opredelitev domnevnih kršitev pogoje gradnje v izreku odločbe bi omogočila poslužitev pravice do pravnih sredstev in učinkovito pravno varstvo (22. in 25. člen Ustave). Investitor mora tudi vedeti, za katero spremembo mora zaprositi. Obveznost mora biti jasno določena v izreku, česar pa izrek obravnavane odločbe ne vsebuje. Hipotetično gre lahko za kršitev več pogojev gradnje. Ker pa lahko obstaja spor, za kršitev katerih pogojev gre, ni jasno, za kakšno spremembo mora investitor zaprositi. To pa lahko vodi v diskrecijsko presojo inšpektorja pri odločitvi, ali je zavezanec zaprosil za spremembo GD glede očitanih kršitev ali ne. Opredelitev kršitev je nujna z vidika, ali gre za nelegalno ali neskladno gradnjo in posledično zaradi pravic investitorja. Koriščenje pravnih sredstev ne bi saniralo kršitev odločbe, kjer izrek odločbe ne vsebuje odločitve o predmetu postopka. Tožnik je predlagal, da sodišče odpravi odločbo drugostopenjskega organa z dne 22. 8. 2018 in samo odloči o stvari tako, da to odločbo v 1. točki njenega izreka spremeni tako, da ugodi zahtevku tožnika na izrek ničnosti odločbe z dne 17. 3. 2016 v celoti, podrejeno, da vrne zadevo organu v ponovni postopek, v obeh primerih naloži toženki povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

4. V zadevi je sodišče že odločalo s sodbo in sklepom, I U 2076/2018 z dne 14. 1. 2020. Tožbo zoper 1. točko izreka odločbe drugostopenjskega organa z dne 22. 8. 2018 je zavrnilo (1. točka izreka sodbe in sklepa), tožbo zoper odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Novo mesto, št. 06122-3173/2015-20 z dne 30. 4. 2018, in 2. točko izreka odločbe drugostopenjskega organa z dne 22. 8. 2018, je zavrglo ter še odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (2. in 3. točka izreka sodbe in sklepa).

5. Zoper 1. točko izreka sodbe in sklepa, I U 2076/2018 z dne 14. 1. 2020, je tožnik vložil revizijo, Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom, X Ips 10/2021 z dne 2. 3. 2022, reviziji ugodilo, 1. točko izreka sodbe in sklepa, I U 2076/2018 z dne 14. 1. 2020, razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje ter pridržalo odločitev o stroških postopka za končno odločbo. Presodilo namreč je, da je Upravno sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, s tem, ko je ugotavljalo dejansko stanje z vpogledom v drug spis in sodbo, čeprav ni razpisalo glavne obravnave, revidentu pa ni dalo možnosti, da bi se o izvedbi tega dokaza izjavil. 6. Tožnik je nato vložil še vlogo, v kateri je uvodoma pritrdil stališču Vrhovnega sodišča RS glede presoje izvršljivosti odločbe kot o pravnem vprašanju, vendar pa vpogled v spis I U 214/2017 potrjuje utemeljenost tožbe. V nadaljevanju je opozoril na v sodni praksi uveljavljene razlage materialnega prava glede ukrepa ustavitve nadaljnje gradnje po prvem odstavku 153. člena ZGO-1, ki se nanaša zgolj na neskladne dele objekta (U 1305/2005), kar potrjuje tudi 158. člen ZGO-1; da po drugem odstavku 153. člena ZGO-1 v postopku neskladne gradnje ni dopustno odrediti odstranitve celotnega objekta (npr. sklep X Ips 317/2016, I U 1371/2015); da odločba o odstranitvi neskladnih delov objekta temelji na odločbi o neskladni gradnji, kar predstavlja predpostavko in vsebinski okvir glede na 153. člen ZGO-1 (I U 995/2015, I U 1371/2015); da se v postopku izdaje odločbe o odstranitvi ne upoštevajo navedbe, ki se nanašajo na ugotavljanje neskladne gradnje (I U 616/2015). Opozoril je še na uveljavljeno sodno prakso o zapovedani vsebini izreka upravne odločbe: da nedoločnosti izreka ni mogoče sanirati z navedbami v obrazložitvi (tako npr. I U 313/2013, itd.), da je izrek določen, če njegove vsebine ni treba ugotavljati na posreden način (I U 2032/2013, itd), kot tudi, da lahko govorimo o izvršljivosti odločbe, kadar jo je mogoče uresničiti v izvršilnem postopku, ki ga sproži inšpektor in ne investitor, zato je raziskovanje tožnikovega vedenja za presojo ničnosti nerelevantno, posledično tudi vpogledovanje sodišča v zadevo I U 214/2017. V obravnavanem primeru zaradi odsotnosti dejstvene konkretizacije neskladnih delov objekta v izreku v izvršilnem postopku nikoli ne bo mogoče zaključiti, da nadaljujoča se gradnja na kateremkoli delu objekta predstavlja kršitev obveznosti ustavitve, ker iz vsebinsko praznega izreka nikoli ni mogoče identificirati nobenega dela objekta kot takšnega, na katerega se ustavitev nanaša. Tudi pravnomočnost ne more sanirati nedoločnosti izreka. Ker ni konkretizirano, kateri deli objekta so neskladni z gradnjo, je torej v pravnomočnem izreku celotna gradnja spoznana za neskladno, torej bi se morala odrediti odstranitev celotnega objekta, kar drugi odstavek 153. člena ZGO-1 ne dopušča. V posledici bi se lahko po eni strani ustavitev gradnje trajno nanašala na celoto, po drugi strani pa ni mogoče odrediti odstranitve niti neskladnih delov, niti celote. Zato ne drži trditev iz prve sodbe, da v izreku ni treba konkretizirati neskladij gradnje z GD. Konkretizacija je nujna tudi, da inšpektor sploh lahko odredi odstranitev neskladnih delov objekta, še zlasti, če gre za več neskladij. Inšpektorju ni mogoče dopustiti, da mimo izreka odločbe določa vsebino obveznosti, saj bi to tudi pomenilo, da o vsebini investitorjeve obveznosti nikoli ne bi moglo biti meritorno odločeno v poštenem vsebinskem postopku. Sicer pa ima investitor pravico ostati pasiven in ne zaprosi za spremembo GD. Treba je še upoštevati, da z vsebinsko praznim izrekom odločbe o neskladni gradnji ni mogoče primerjati nobenega spremenjenega GD, zato ni mogoče ugotoviti, ali spremenjeno GD legalizira neskladnost gradnje iz izreka. Z zavrnitvijo tožbe bi bila tožniku kršena pravica iz 25. člena Ustave (zaradi arbitrarnosti odločanja), 22. člena Ustave (zaradi očitne napačnosti in odstopa od sodne prakse), posledično bi bila kršena tudi 33. in 67. člen Ustave, saj gre za nedopusten poseg v lastninsko pravico tožnika. Končno bi zavrnitev tožbe pomenila tudi kršitev četrtega odstavka 153. člena Ustave.

7. Sodišče je opravilo narok za glavno obravnavo dne 9. 6. 2022, ki se ga je udeležil pooblaščenec tožnika, toženka na narok ni pristopila. Tožnik je na naroku nanizal pravna vprašanja, glede katerih se (po mnenju tožnika) stališča tožnika in sodišča razlikujejo ter do katerih se naj bi sodišče opredelilo v obrazložitvi svoje sodbe. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v v tožbi predlagane listine upravnega spisa, izvedlo je tudi dokaz z vpogledom v sodni spis, I U 214/2017, sledeč napotilu Vrhovnega sodišča RS v sklepu, X Ips 10/2021 z dne 2. 3. 2022. Tožnik je izvedbi dokaza z vpogledom v sodni spis I U 214/2017 nasprotoval kot pravno nerelevantnemu dokazu v predmetni zadevi. Vpogled v sodni spis I U 214/2017 je sodišče izvedlo na podlagi drugega odstavka 20. člena ZUS-1, po katerem sodišče ni vezano na dokazne predloge strank in lahko izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti in pravilni odločitvi. V tem primeru je sodišče ocenilo, da bo z vpogledom v spis še dodatno potrjeno stališče, da tožnikovo zatrjevanje objektivne nemožnosti izvršitve izreka inšpekcijske odločbe, glede na njegova ravnanja v drugem postopku (tj. postopku za spremembo gradbenega dovoljenja) in v zvezi s tem izdane odločitve pristojnih organov, naslovnega ter Vrhovnega sodišča RS, ne vzdrži. Ugovor tožnika, da gre za pravno nerelevanten dokaz, zato ni utemeljen.

**K 1. točki izreka:**

8. Tožba ni utemeljena.

9. Sodišče tudi v ponovnem postopku ostaja na materialnopravnem stališču, ki ga je zavzelo že v sodbi, I U 2076/2018 z dne 14. 1. 2020, v 1. točki izreka, zato povzema razloge za odločitev iz prve sodbe in še dodatno navaja:

10. V primeru je med strankama predmet spora, ali je toženka pravilno presodila, da ničnostni razlog iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP za odločbo, št. odločbe gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Novo mesto, št. 06122-3173/2015-9 z dne 17. 3. 2016, ni podan.

11. Po prvem odstavku 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, če (med drugim) je sploh ni mogoče izvršiti (3. točka).

12. Zakonski razlogi za ničnost odločbe odražajo naravo instituta ničnosti kot izrednega pravnega sredstva, ki je namenjeno sanaciji najtežjih pomanjkljivostih odločbe – torej pomanjkljivosti, ki jih ni mogoče sanirati z drugimi pravnimi sredstvi oziroma pomanjkljivosti. Na zunaj ima lahko nična odločba videz dokončne in pravnomočne odločbe, vendar dejansko nikoli ne more postati dokončna in pravnomočna, ker vsebuje tako napako, ki je z nobenim pravnim sredstvom, niti s potekom časa, ni mogoče popraviti (prim: Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2017, stran 464). Posledica take narave instituta ničnosti je med drugim, da izrek odločbe za nično ni vezan na rok, kot ostala pravna sredstva. To pa ne pomeni, da je institut ničnosti namenjen sanaciji pomanjkljivosti odločbe, ki bi jo lahko stranka dosegla z uporabo drugih pravnih sredstev, pa tega iz kateregakoli razloga ni storila, temveč nasprotno: ker institut ničnosti izključuje institut pravnomočnosti, ki je eden od temeljev pravne varnosti in zaupanja v pravo, ga je treba uporabljati restriktivno oziroma strogo v okviru zakonsko določenih razlogov. S tem sodišče tudi odgovarja na tožnikova izvajanja v zvezi z institutom pravnomočnosti ter na drugi strani izvršljivosti odločbe.

13. Razlog, ki ga uveljavlja tožnik, je, da predmetne odločbe sploh ni mogoče izvršiti. Že iz zakonske opredelitve tega razloga oziroma uporabe besede „sploh“ izhaja, da je z njim mišljena tako imenovana objektivna nemožnost izvršitve, da torej odločbe ne bi mogel izvršiti nihče, pod nobenimi pogoji (dejanska nemožnost izvršitve), ali pa bi bila izvršitev v takem nasprotju s temeljnimi postulati pravnega sistema, da bi bila v njegovem okviru nemogoča (pravna nemožnost izvršitve). Sodišče se strinja s stališčem drugostopnega organa, da tožnik uveljavljanega ničnostnega razloga ni izkazal. 14. Kot je navedel že organ, se z izrekom inšpekcijske odločbe odreja inšpekcijski ukrep, v tem primeru gre za ukrep v primeru ugotovitve neskladne gradnje. Kaj neskladna gradnja predstavlja, pa je del dejanskega stanja, na katerem inšpekcijska odločba temelji. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, napačna uporaba materialnega predpisa in kršitev pravil postopka pa so razlogi, ki jih lahko stranka uveljavlja v postopku z rednimi pravnimi sredstvi (237. člen ZUP) in kasneje s tožbo v upravnem sporu (27. člen Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Torej, če izrek odločbe nima vseh sestavin po ZUP (npr. odločitve o predmetu postopka), to predstavlja bistveno kršitev določb postopka, ki terja odpravo odločbe (že) v pritožbenem postopku, kot tudi (v nadaljevanju) v upravnem sporu.

15. Tožnikove navedbe, da bi moral izrek vsebovati dejstva, ki ta ukrep izkazujejo in opravičujejo, zato glede na zgoraj povedano ne vzdržijo. Pravilnost stališča potrjuje tudi sam 153. člen ZGO-1, na čigar podlagi je bil izrečen inšpekcijski ukrep, saj ta določa, da v primeru neskladne gradnje, ki se izvaja v nasprotju z gradbenim dovoljenjem pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se takšna gradnja ustavi (torej se ustavi gradnja v delu, ki predstavlja neskladno gradnjo), dokler investitor ne pridobi spremenjenega gradbenega dovoljenja oziroma prepove uporabo objekta oziroma tistega njegovega dela, ki se uporablja v nasprotju s pogoji iz gradbenega dovoljenja, dokler investitor ne pridobi spremenjenega gradbenega dovoljenja in novega uporabnega dovoljenja (prvi odstavek). Takšno vsebino pa izrek odločbe z dne 17. 3. 2016 tudi vsebuje. Zato tudi ne drži, da je bil s tem kršen 153. člen ZGO-1, kot tudi posledično 213. člen ZUP (ta predpisuje vsebino izreka odločbe), saj je bilo s tem odločeno o predmetu postopka (o inšpekcijskem ukrepu in posledično o obveznosti zavezanca, tj. da pridobi spremenjeno gradbeno dovoljenje). S tem pa tudi ni bil odrejen ukrep ustavitve celotne gradnje, saj to iz izreka ne izhaja, posledično zato ni mogoče slediti tožniku, da bi naj bila v nadaljevanju izvršilnega postopka zato (v posledici neizvršljivega izreka) odrejena odstranitev celotne gradnje, temveč je lahko odrejena odstranitev le dela gradnje, ki je neskladen. Neskladen pa je v delu, ki je v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem, št. 351-940/2007-21 z dne 17. 3. 2008, ter sklepom o popravi pomote, št. 351-940/2007-22 z dne 25. 3. 2008, kot to izhaja iz izreka inšpekcijske odločbe z dne 17. 3. 2016. Zato tudi ni mogoče zatrjevati, da je odločitev organa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, ki se nanaša na 153. člen ZGO-1 in 213. člen ZUP.

16. V primeru pa tudi ni predmet postopka presoja izvršljivosti odločbe, izdane na podlagi drugega odstavka 153. člena ZGO-1 (ta določba narekuje odreditev odstranitve neskladnih delov gradnje pod v tem odstavku določenimi pogoji), temveč ali je izrek odločbe, izdane na podlagi prvega odstavka 153. člena ZGO-1, z vsebino, kot povzeto zgoraj, izvršljiv. Sodišče se strinja, da sta odločitvi sicer vsebinsko povezani – odločbi, izdani na podlagi prvega odstavka 153. člena ZGO-1, _lahko_ (če zavezanec oziroma investitor ne sledi ukrepu, izrečenem z odločbo po prvem odstavku 153. člena ZGO-1) sledi odločba, izdana na podlagi drugega odstavka 153. člena ZGO-1. Ker pa sodišče tožniku ne sledi že pri zatrjevanju, da je ničnostni razlog pri odločbi, ki je bila predmet obravnave z izpodbijano odločitvijo, podan, tožnikova nadaljnja razlogovanja, kaj to lahko pomeni v nadaljevanju inšpekcijskega ter posledično izvršilnega postopka in, ki izhajajo iz predpostavke, da bi morala obravnavana inšpekcijska odločba v izreku vsebovati konkretno navedene dele objekta, ki niso zgrajeni v skladu z gradbenim dovoljenjem (za izdajo gradbenega dovoljenja pa je zahtevo vložil zavezanec oziroma investitor sam - op. sod.), niso pravno pomembna. S tem, ko je v izreku inšpekcijske odločbe določen ukrep ustavitve nadaljnje gradnje v delu, ki je neskladen z izdanim gradbenim dovoljenjem, št. 351-940/2007-21 z dne 17. 3. 2008, ter sklepom o popravi pomote, št. 351-940/2007-22 z dne 25. 3. 2008, pa tudi ni mogoče slediti tožniku, da inšpektor mimo izreka odločbe določa, kaj je vsebina obveznosti, kot tudi, da ne bo možna primerjava med ukrepom inšpektorja in spremembo gradbenega dovoljenja, saj je vsebina obveznosti odpraviti neskladje med dejansko gradnjo in izdanim gradbenim dovoljenjem, slednje pa bo tudi predmet primerjave. Glede na povedano zato s to odločitvijo ne gre za odstop od uveljavljene sodne prakse v zvezi z izvršljivostjo odločbe, izdane po prvem odstavku 153. člena ZGO-1. 17. Kolikor pa tožbene navedbe pomenijo, da zaradi navedenega tožnik ni mogel vedeti, za kakšno spremembo gradbenega dovoljenja mora sploh zaprositi, pa sodišče najprej pojasnjuje, da naložitev vložitve vloge za spremembo gradbenega dovoljenja predstavlja procesno dejanje, zato bi lahko tožnikove navedbe, da to ni mogoče zaradi nekonkretiziranih dejstev, za kakšno spremembo gradbenega dovoljenja naj tožnik sploh zaprosi, smiselno pomenile zatrjevanje pravne nemožnosti izvršitve. Vendar pa je to procesno dejanje v okviru pravnega sistema možno, zato njegova vsebinska pravilnost ni vprašanje, ki bi ga bilo mogoče presojati v okviru predloga za izrek ničnosti.

18. Iz tožbenih navedb pa tudi v nobenem pogledu ne izhaja, da zaradi tega tožnik ni vložil vloge za spremembo gradbenega dovoljenja oziroma da je vložil vlogo za spremembo gradbenega dovoljenja, ki bi bila zaradi njene nekonkretizacije (kot posledice ''neizvršljivega'' izreka odločbe) zavržena.

19. Kot izhaja iz sodnega spisa I U 214/2017, je tožnik namreč vložil vlogo za spremembo gradbenega dovoljenja, ki jo je Upravna enota Novo mesto z odločbo, št. 351-535/2016-21 z dne 25. 10. 2016, zavrnila, sodišče pa je s sodbo, I U 214/2017 z dne 12. 12. 2017, tožbo tožnika zoper citirano odločbo zavrnilo. Zoper odločitev sodišča je tožnik vložil revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo s sodbo, X Ips 22/2018 z dne 3. 7. 2019. S tem je po presoji sodišča še dodatno potrjeno, da izreku inšpekcijske odločbe ni mogoče očitati _objektivne nemožnosti izvršitve odločbe v pravnem pogledu_, saj je tožnik za spremembo gradbenega dovoljenja z vlogo zaprosil in jo tudi konkretiziral. Pri tem na drugačno presojo ne vpliva, da je tožnik vložil vlogo za (očitno in v nasprotju z lokacijskimi pogoji) nedopustno spremembo gradbenega dovoljenja. Predmet zahtevka v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ali njegove spremembe je namreč povsem v dispoziciji strank, saj lahko stranke s svojimi zahtevki prosto razpolagajo. Kot tožnik sam navaja v svoji vlogi z dne 9. 4. 2022 in na glavni obravnavi: zavezanec oziroma investitor pa lahko ostane tudi pasiven in za spremembo gradbenega dovoljenja sploh ne zaprosi. Trditev, da se tožnik lahko zgolj na podlagi izreka inšpekcijske odločbe seznani, kakšno zahtevo mora vložiti za spremembo gradbenega dovoljenja (če seveda to sploh želi storiti), tudi ne vzdrži. Iz obrazložitve inšpekcijske odločbe je namreč razvidno, kateri konkretni deli gradnje so po odločitvi inšpekcijskega organa neskladni z gradbenim dovoljenjem, pri čemer ne more biti sporno, ali je tožnik inšpekcijsko odločbo z dne 17. 3. 2016 prejel, saj je zoper njo vložil izredno pravno sredstvo, ki je (bilo) predmet obravnave izpodbijane odločbe. Hkrati pa to ne pomeni, da je izrek inšpekcijske odločbe neizvršljiv in posledično ničen, kot je sodišče obrazložilo že zgoraj.

20. Ker pa je bila podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa gradnja objekta v nasprotju s pogoji iz gradbenega dovoljenja, bo tudi pravilnost izpolnitve odrejene inšpekcijske obveznosti temeljila na ugotovitvi, ali se gradnja izvaja v skladu s pravnomočno izdanim gradbenim dovoljenjem oziroma njegovo (morebitno) pravnomočno spremembo, za katerega oziroma za katero je oziroma bo (če bo) tožnik vložil zahtevo.

21. V posledici tudi ni podana zatrjevana kršitev pravice do pravnega sredstva in do učinkovitega pravnega varstva (25. in 22. člen Ustave RS), saj se je tožnik poslužil pravnih sredstev v tem postopku, ki so obravnavani. Podana tudi ni zatrjevana kršitev pravice do uživanja lastninske pravice (33. in 67. člen Ustave), saj ta ni dopustna v nasprotju s predpisi. Ker pa je sodišče presodilo, da je odločitev upravnega organa pravilna, tudi do zatrjevane kršitve četrtega odstavka 153. člena Ustave ni prišlo.

22. Sodišče je zaradi navedenega tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

23. Sodišče je o zadevi odločilo na podlagi opravljene glavne obravnave (51. člen ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

24. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka za tožbo v upravnem sporu je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

25. Ker je sodišče tožbo ponovno zavrnilo, do povrnitve takse za tožbo v upravnem sporu tožnik ni upravičen.

**K III. točki izreka:**

26. Tožnik je upravičen do povrnitve revizijskih stroškov na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, saj je z revizijo uspel. 27. V Odvetniški tarifi v tar.št. 30, Upravni spori, je za izredno pravno sredstvo in odgovor na izredno pravno sredstvo določeno število točk po 1. točki te tarifne številke, zvišano za 50 %. Ker gre za neocenljivo zadevo, je število točk 500, zvišano za 50 %, kar znaša 750 točk. Vendar pa je tožnik priglasil 500 točk, zato mu jih sodišče prizna v tem obsegu. Materialne stroške je tožnik priglasil v pavšalnem znesku 2 % (tj. 20 točk). Glede na vrednost točke 0,60 EUR to pomeni, da se tožniku priznajo stroški za vložitev revizije v višini 300,00 EUR, 12,00 EUR materialnih stroškov, vse skupaj povečano za 22 % DDV, tj. 68,64 EUR. Stroški za revizijo torej znašajo 380,64 EUR. Te mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).