Jedro

Pomota glede cene blaga pri sestavi ponudbe, ki jo je nasprotna stranka sprejela, ne daje podlage stranki, ki se je zmotila v ponudbi, da bi ob sklicevanju na načelo enake vrednosti dajatev lahko uveljavljala plačilo prave cene.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 250.312,50 SIT s pripadki in tožeči stranki naložilo, da mora plačati toženi stranki 71.022,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti sodbi se tožeča stranka pritožuje, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Pritožba je bila vročena toženi stranki v odgovoru, ki ga ta ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja denarni zahtevek, ki ga temelji na trditvi, da je v predračunu (priloga A 7) bila pomotoma navedena prenizka cena za dobavljeno blago in zahteva s tožbo plačilo primerne višje cene. Tožeča stranka ne uveljavlja zahtevka na razveljavitev pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je do soglasja volj o bistvenih elementih prodajne pogodbe (cene, predmeta) med pravdnima strankama prišlo na podlagi predračuna tožeče stranke, ki je imel vse elemente ponudbe in sprejema take ponudbe s strani tožene stranke s plačilom blaga skladno s ponudbo. Tožeča stranka kot rečeno ne zahteva razveljavitve te pogodbe, pač pa zahteva plačilo blaga po primerni ceni, saj trdi, da se je ob izstavitvi predračuna zmotila v svojo škodo. Zahtevek torej temelji na temeljnem načelu ZOR enakovrednosti dajatev (15. člen ZOR), saj trdi, da so bile cevi, ki so bile toženi stranki dobavljene, vredne bistveno več kot so bile zaračunane s predračunom. Kršitev načela enake vrednosti vzajemnih dajatev pogodbenih strank ima posledice samo v primeru, kadar zakon tako določa (glej 2. odstavek 15. člena ZOR). Kakšne so pravne posledice očitnega nesorazmerja vzajemnih dajatev določa 139. člen ZOR. Po tej določbi tožeča stranka nima denarnega zahtevka oziroma zahtevka na plačilo prave cene. Sicer pa tudi ta člen določa, kdaj do prepisanih pravnih posledic ne pride, četudi je podano očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev pogodbenih strank. Po 1. odstavku 139. člena ZOR do predvidenih pravnih posledic ne pride, če je bila oškodovani stranki prava vrednost stvari ob sklenitvi pogodbe znane, oziroma če bi ji morala biti znana. Tožeča stranka sama navaja, da je po nerodnosti zaračunala napačno ceno, torej ne trdi, da ji prava cena ob izstavitvi predračuna (ponudbe) ni bila znana. Zato se na določilo 15. člen ZOR v zvezi s 139. členom ZOR tožeča stranka ne more ustrezno sklicevati.

V postopku na prvi stopnji pa tožeča stranka ni navajala dejanskih okoliščin, ki bi omogočale uporabo 12. člena ZOR. Šele v pritožbi tožeča stranka prvič trdi, da je tožena stranka zaradi večletnega poslovnega sodelovanja s tožečo stranko, lahko ugotovila napako v ponudbi tožeče stranke, pa jo je zamolčala. Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni navedla dejstev niti za večletno sodelovanje niti dejstev iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je tožena stranka za napako tožeče stranke v predračunu vedela. Zato sodišče prve stopnje tudi ni moglo uporabiti določila 12. člena ZOR. Te pritožbene trditve so nove trditve in jih zato tudi pritožbeno sodišče ne more upoštevati (1. odstavek 496.a člena ZPP), saj tožeča stranka ni niti zatrjevala niti izkazala pogojev iz tega določila. Sicer pa so tudi pritožbene trditve v to smer zelo splošne in neizkazane.

Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo, ko je denarni tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP,na katere je moralo paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo na podlagi 368. člena ZPP/77, v zvezi si 1. odstavkom 498. člena ZPP/99 potrdilo.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 166. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).