Jedro

Datum nastanka invalidnosti je strokovno medicinsko vprašanje, ki se ugotovi na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije. V kolikor ga na tej podlagi ni mogoče opredeliti, se v praksi toženca, kot datum invalidnosti opredeli datum pregleda pri invalidski komisiji. Invalidnost torej nastane (najkasneje) takrat, ko se invalidska komisija neposredno seznani s stanjem zavarovanca oziroma njegovo invalidnostjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice na odpravo odločb tožene stranke z dne 3. 12. 2014 in 28. 7. 2014 ter priznanje pravice do invalidske pokojnine.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče napačno ugotovilo datum nastanka I. kategorije invalidnosti. Osebni pregled tožnice na invalidski komisiji je bil opravljen po čakalni dobi, saj tožnica ni bila takoj povabljena na pregled in je nanj čakala. V tem obdobju je bilo njeno zdravstveno stanje enako kot 10. 10. 2013 in je torej invalidnost nastopila pred tem datumom. Sodišče ni upoštevalo njenih navedb in izvedencu ni zastavilo vprašanje, ali je nastopila invalidnost I. kategorije v času od takrat ko je bila tožnica napotena na invalidsko komisijo pa do samega pregleda na invalidski komisiji dne 10. 10. 2013. Sodišče ni pravilno ugotovilo, kdaj je nastala invalidnost I. kategorije pri tožnici.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih razlogov in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/2007 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Predmet presoje tega socialnega spora je pravilnost in zakonitost odločb toženca o razvrstitvi tožnice v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 10. 10. 2013 dalje in zavrnitvi pravice do invalidske pokojnine. Invalidski komisiji I. in II. stopnje sta v predsodnem upravnem postopku skladno ocenili, da tožnica ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela. Popolna nezmožnost za delo je podana od 10. 10. 2013, ko je bila v socialnem sporu (zaradi izpodbojne tožbe zoper dokončno odločbo tožene stranke z dne 12. 12. 2011 o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti od 20. 6. 2011 dalje), osebno pregledana na invalidski komisiji II. stopnje. Tožnici pravica do invalidske pokojnine ni bila priznana, ker, glede na datum nastanka invalidnosti I. kategorije z 10. 10. 2013 z dopolnjeno pokojninsko dobo 10 let, 11 mesecev in 24 dni, ne izpolnjuje pogoja gostote dobe. Za priznanje pravice do invalidske pokojnine bi morala, ob takšnem datumu nastanka I. kategorija invalidnosti, dopolniti 11 let pokojninske dobe. V obravnavanem primeru, kakor to navaja tudi tožnica v pritožbi, je sporen datum nastanka invalidnosti.

6. Materialnopravna podlaga za rešitev predmetne zadeve je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami), glede na datum vložitve predloga tožnica za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Ta je bil vložen 13. 1. 2014. Uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti) po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), pridobijo pravice po ZPIZ-2 le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti.

7. V skladu z 41. členom ZPIZ-2, v zvezi z 2. alinejo 42. člena istega zakona pridobi pravico do invalidske pokojnine tudi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, in zavarovanec pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let, ko gre za posledice poškodbe zunaj dela ali bolezni, pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. I. kategorija invalidnosti je podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti (1. alineja drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2). II. kategorija invalidnosti je podana, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več (2. alineja drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2).

8. Tožnica rojena 28. 1. 1960 bi pravico do invalidske pokojnine v primeru I. kategorije invalidnosti pridobila, če bi ji ta nastala že v letu 2012. V tem primeru bi namreč pogoj gostote dobe znašal 10,6 let. Enako velja, če bi pred nastankom I. kategorije invalidnosti v letu 2012, glede na to, da je tožnica od 20. 6. 2011 dalje invalid III. kategorije, nastopila II. kategorija invalidnosti, tako da ne bi bila zmožna za drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno brez poklicne rehabilitacije. Pri tožnici je, kakor je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, nastala invalidnost I. kategorije z 10. 10. 2013. Tožnica je do dneva nastanka I. kategorije invalidnosti dopolnila 53 let starosti in bi morala za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, po 2. alineji 42. člena ZPIZ-2, imeti najmanj 11 let pokojninske dobe. Ker tožnica ne izpolnjuje zahtevanega pogoja pokojninske dobe ji, v skladu z 41. členom in v zvezi z 42. členom ZPIZ-2, ni mogoče priznati pravice do invalidske pokojnine.

9. V predmetni zadevi je sporen datum nastanka invalidnosti I. kategorije. Pritožbeno sodišče je v predmetni zadevi enkrat že odločalo in takrat pritožbi tožnice ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje z nalogo, da dopolni dokazani postopek in ugotovi, ali je pri tožnici do popolne izgube delovne zmožnosti prišlo pred 10. 10. 2013 oziroma že v letu 2012, oziroma ali pred nastankom I. kategorije invalidnosti ni nastopila II. kategorija invalidnosti, tako da ni bila zmožna za drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno, brez poklicne rehabilitacije. Pritožbeno sodišče je menilo, da je potrebno pridobiti dopolnilno izvedensko mnenje psihiatrinje, ki je sodelovala pri izdelavi izvedenskega mnenja oziroma jo zaslišati, tako da se med drugim jasno in natančno opredelila do razpoložljive medicinske dokumentacije, predvsem pa do izvidov psihiatra z dne 9. 11. 2011, 8. 1. 2012, 30. 5. 2012 in 10. 10. 2012 in o navedenem zaslišati tožničinega lečečega psihiatra.

10. V ponovljenem postopku je bilo pridobljeno dopolnilno izvedensko mnenje izvedenke psihiatrinje dr. A.A., ki jo je sodišče tudi zaslišalo. Zaslišalo pa je tudi izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa dr. B.B..

11. Izvedenka je v pisnem dopolnilnem izvedenskem mnenju ocenila izvide z dne 9. 11. 2011, 18. 1. 2012, 3. 5. 2012 in 10. 10. 2012 ter podala mnenje, da je možno, da je, v spektru slabšanja tožničinega zdravstvenega stanja, v času med 20. 6. 2011 in 10. 10. 2013 prihajalo do postopnega slabšanja tožničinega zdravstvenega stanja, v smislu od prehoda III. kategorije preko II. kategorije. Kdaj pa je do takšnega poslabšanja prišlo iz dostopne dokumentacije ni razvidno. Pri tem je tožničina psihiatrična dokumentacija razumljena kot sočasni, spremljevalni del somatskih težav in ne kot samostojni razlog za invalidsko upokojitev. Pri njej je opaziti dolgoletno veliko osebnostno občutljivost na neugodne okoliščine življenja, z večjo občutljivostjo tudi na ravni psihoorganicitete, trpljenja zaradi bolečinskega stanja, samo zdravljenje pri psihiatru pa je bilo razmeroma ekstenzivno in z nizkimi odmerki zdravil. Zaslišana na glavni obravnavi je izpovedala, da njena ocena sloni na dolgoletnih kliničnih izkušnjah, da se pri dolgotrajnih stanjih psihosomatike, če ne pride do zelo intenzivnega zdravljenja, stanje poslabšuje. Stanje kot je ocenjeno na IK praviloma traja že kar nekaj časa, zato lahko tudi v tem primeru, kot verjetno identično stanje v oktobru 2013 oceni tudi arbitrarno izbran čas decembra 2012 in glede verjetnosti meni, da gre za veliko verjetnost. Pri tem pa samo psihično stanje ne bi zadostovalo za polno invalidsko upokojitev. Bi pa v tem času bile podane stvarne razbremenitve s psihične plati. Najbolj bistven razlog za invalidnost in oceno dela zmožnosti tožnice so telesni zapleti. Psihiatrične razloge je izvedenka videla kot manjši razlog.

12. Izvedenec medicine dela, prometa in športa je izpovedal, da je preučil celotno diagnostiko tožnice ter vse njene težave, tako na psihiatričnem področju kot težave z vratno in ledveno hrbtenico po poškodbi pred leti in degenerativne spremembe tako vratne kot ledvene hrbtenice. Upošteval je, da je bila operirana zaradi ehinokohtnih cist jeter in da se zdravi zaradi migrene, refluksne bolezni, luskavice, hemeroidov, stresne inkontinence in tinitusa. Vendar nobena od teh diagnoz sama po sebi ne predstavlja razloga za oceno invalidnosti I. kategorije. Pri tem pa je poudaril, da pri človeku kot enovitnem bitju ne moremo ločiti ocenjevanja psihičnega stanja od somatskega stanja in meni, da izgube ocene delazmožnosti v zgodnejše obdobje ni mogoče predstaviti. V dostopni dokumentaciji ni nikakršnega mejnika na katerega bi lahko naslonil takšno oceno. Znano mu je, da tožnici manjka šest dni in je pri tem razmišljal, ali je možno prestaviti oceno invalidnosti v zgodnejše obdobje. Strinja se z ugotovitvijo, da ni prišlo ravno na dan ocene na IK do tistega preloma, do katerega je bila absolutno III. kategorija in potem od takrat dalje absolutno I. kategorija, vendar v celotni dokumentaciji ni nekega ključnega datuma, na katerega bi lahko se oprl in na podlagi tistega datuma podal oceno I. kategorije pred datumom, ki ga je postavila invalidska komisija.

13. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede datuma nastanka invalidnosti, saj je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotavljalo kot sporno vprašanje, kdaj je nastala invalidnost I. kategorije tožnice. Tožnica je imela možnost sama postavljati vprašanja tako psihiatrinji, kakor specialistu medicine dela, prometa in športa. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo obema izvedencema izrecno postavljeno vprašanje, ali obstaja možnost, da bi pri tožnici prišlo do nastanka invalidnosti I. kategorije pred 10. 10. 2013. Tudi iz medicinske dokumentacije in zadnjega izvida lečečega psihiatra z dne 25. 3. 2013 ne izhaja, da je pri tožnici izgubljena delazmožnost, saj ta zapiše, da se pri tožnici ob kronični bolečini kaže zmanjšana funkcija koncentracije in kognicije in zaradi tega psihiater meni, da je delazmožnost pomembno zmanjšana, ne pa izgubljena. Tudi izvedenka psihiatrinja je pojasnila, da je morebiti psihično stanje, kakor je bilo dne 10. 10. 2013 bilo že pred tem datumom, vendar tudi po njenem mnenju psihično stanje prispeva le del k oceni invalidnosti in samo zaradi psihičnega stanja ne bi bila podana ocena I. kategorije invalidnosti. Izvedenec medicine dela, prometa in športa pa je izrecno izključil, da bi pri tožnici pred tem lahko govorili o eventuelno II. kategoriji invalidnosti. Tako je slediti zaključkom sodišča prve stopnje v 11. točki izpodbijane sodbe.

14. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju s strani sodišča prve stopnje, ki ga pritožbeno sodišče v celoti sprejema, tudi pritožbeno sodišče meni, da ni mogoč datum nastanka invalidnosti postaviti pred 10. 10. 2013. Pritožbeno sodišče pri tem posebej opozarja na to, da je datum nastanka invalidnosti strokovno medicinsko vprašanje, ki se ugotovi na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije. V kolikor ga na tej podlagi ni mogoče opredeliti, se v praksi toženca, kot datum invalidnosti opredeli datum pregleda pri invalidski komisiji. Invalidnost torej nastane (najkasneje) takrat, ko se invalidska komisija neposredno seznani s stanjem zavarovanca oziroma njegovo invalidnostjo.

15. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.