Jedro

Ker spor o dovoljenosti obnove postopka ni spor, v katerem je pravica oziroma obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, ni podan pogoj za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Če stališče sodišča prve stopnje, na katerem temelji njegova odločitev, ne odstopa od upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča, niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sta revidenta po pooblaščencu dne 7. 3. 2008 vložila revizijo. Glede dovoljenosti revizije se sklicujeta na vse tri točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Vrednost zemljišča ob njuni hiši, ki je bilo vrnjeno v postopku denacionalizacije, presega 20.000,00 EUR. Po vsebini zadeve gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, sodba sodišča prve stopnje pa odstopa od dosedanje sodne prakse glede vprašanja, ki je bistveno za odločitev, saj jima ni bil priznan status stranke v postopku, medtem ko je bil v podobnih primerih strankam tak status priznan. Izpodbijana odločitev ima zanju zelo hude posledice, saj bosta zaradi nje morala za zemljišča, ki so jima bila dodeljena za gradnjo hiše, še enkrat plačati kupnino pravnim naslednikom denacionalizacijskega upravičenca.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidenta izpodbijata z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njuno tožbo zoper sklep Upravne enote Ljubljana z dne 10. 3. 2007, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 20. 6. 2007. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper sklep prvostopenjskega upravnega organa, s katerim je ta zavrgel predlog revidentov za obnovo denacionalizacijskega postopka, končanega z odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 15. 11. 2005, ker je štel, da revidenta nista upravičena vlagatelja predloga.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009 in Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov. Ker gre v obravnavani zadevi za presojo dovoljenosti obnove postopka, to pa ni spor, v katerem je pravica oziroma obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po tej določbi.

6. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Revident mora v reviziji natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Če se sklicuje na odstop od sodne prakse oziroma njeno neenotnost, pa mora to tudi izkazati z navedbo opravilnih številk sodnih odločb Vrhovnega sodišča oziroma s predložitvijo sodnih odločb sodišč prve stopnje.

7. Navedenih standardov o oblikovanju pomembnega pravnega vprašanja in izkazovanju odstopa od sodne prakse pa revidenta nista izpolnila z navedbo, da jima ni bil priznan položaj stranke v postopku denacionalizacije in s tem položaj predlagatelja obnove postopka, medtem ko je bil v podobnih postopkih tak status strankam priznan. Revidenta namreč ne navajata nobenih primerov sodne prakse, ne Vrhovnega ne Upravnega sodišča, od katerih naj bi odločitev v obravnavanem primeru odstopala. Stališče sodišča prve stopnje, da bi revidenta že v predlogu za obnovo postopka morala kot verjetne izkazati okoliščine, ki so razlog za obnovo postopka, in sicer v obravnavanem primeru, da sta lastnika premoženja, ki je bilo vrnjeno v pravnomočno končanem postopku denacionalizacije, česar pa po presoji sodišča prve stopnje revidenta nista izkazala, pa ne odstopa od dosedanje upravosodne prakse Vrhovnega sodišča, saj je takšno stališče Vrhovno sodišče sprejelo že s sodbo I Up 1172/2006 z dne 19. 10. 2006. Glede na navedeno niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Po presoji Vrhovnega sodišča pa v tem primeru ni izpolnjen niti pogoj za dovoljenost revizije po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revidenta namreč zelo hudih posledic nista izkazala z navedbo, da bosta morala zaradi izpodbijane odločitve za sporno zemljišče pravnim naslednikom denacionalizacijskega upravičenca še enkrat plačati kupnino.

9. Glede na to, da revidenta nista izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.